Ema Gortnar. FOTO: Tatjana Splichal.


Celoten intervju z ženo in mamo Emo Gortnar, ki je zaradi hude oblike covida kar 28 dni prestala v komi, si preberite v velikonočni številki tednika Družina (14/2021).

Že v prvem valu epidemije je Ema Gortnar, učiteljica glasbe iz župnije Preska, kot sladkorni bolnik v zavedanju večje ogroženosti razmišljala, da bi ostala raje doma.

V drugem valu pa se je sredi oktobra okužba začela širiti v šoli. V četrtek, 22. oktobra, se je pri Emi pojavila povišana temperatura in začela je bruhati, zato je ostala doma, teden kasneje je težko dihala, zato je morala v dežurno ambulanto, od koder so jo z rešilcem peljali naravnost na infekcijsko kliniko.

Dali so jo na kisik in čez noč se ji je stanje izboljšalo, v petek popoldne pa se je spet pojavila vročina. V soboto se je stanje hitro slabšalo in zdravnica je povedala, da je hudo, a da jo spremljajo in opazujejo.

»V nedeljo je Ema sporočila: 'Slabo je, grem na intenzivno. Moli zame!'« Potem ni več odgovarjala. Mož je dolgo čakal na informacije in potem izvedel, da je z Emo zelo hudo.

Ko ga je Ema popoldne poklicala nazaj, jo je prosil: »Samo to mi obljubi, da boš prišla nazaj. Molim zate.« Pa je rekla: »Obljubim.« Nihče ni niti pomislil, da bo kar 28 dni v komi.


Družina Gortnar. FOTO: Tatjana Splichal.

Ali se bova še kdaj videla?

Boštjan je povabil k maši in molitvi za Emo: »Pred Emo so težke ure, prosim za molitev.« Domači so bili v karanteni, njen mož Boštjan pa je doživljal pravi Getsemani, ko ni mogel priti do informacij, kako je z njo.

Opoldne ga je poklicala Kristina iz zakonske skupine in ji je zaupal: »Ne morem več.« Našla je prave besede: »Ustavi se in se odpočij. Zdaj gremo pa mi naprej.« Potem mu je pisal še župnik: »Zvečer bo maša za Emino zdravje.«

Pri darovanju maš je preškemu župniku ob polnem urniku dejavnosti v župniji pomagal rojak p. Milan Bizant. Tako so se vsak dan darovale maše za Emo in prek Zooma povezale vse v eno veliko družino.

Pot malih korakov

V ponedeljek ni bilo nobenih informacij, v torek pa so klicali z infekcijske klinike: »Vaša žena je v umetni komi in je zelo bolna. Stanje je resno, ampak stabilno, je boljša kot včeraj.« Dan pozneje je zdravnik sporočil, da bo šlo zdravljenje z majhnimi koraki naprej in ni nujno, da bo šlo vedno samo naprej.


Ema in Boštjan Gortnar. FOTO: Tatjana Splichal.

Hvala za čudovito ženo

Boštjan je Emi začel pisati dnevnik, da bo vedela, kaj se je dogajalo: »Pisal sem tako, kot da ji govorim, nisem pa pisal najtežjih stvari.«

Začel se je zahvaljevati, tudi v dnevniku. »Hvala za tako čudovito ženo, ki me vseskozi podpira, navdihuje, mi daje moč, me razume, tudi pove, kar mi gre, za njeno trpljenje, da sem končno dojel, kaj je prava ljubezen, in da vem, da sem zanjo pripravljen storiti vse, za kar me navdihuje in daje moč Sveti Duh,« bere Ema počasi, stavek za stavkom, ko lista enega od petih dnevnikov.

Živa sem!

Ema se spominja prebujanja iz kome: »Zdravniki in sestre so bili krasni in so bili most med mano in družino. Bila sem sama v sobi, okoli mene je piskalo, na drugi strani steklene stene so se bolniki menjavali, dva ali tri so odpeljali, hvaležna sem odkrivala: 'Jaz pa sem živa! Življenje mi je podarjeno.'«

Nepozaben je bil prvi Emin klic 2. decembra. Čeprav je bolj potiho govorila, je Boštjan tulil v telefon: »Ema, moja Ema!«


Ema in njena hči Maruša. FOTO: Tatjana Splichal.

Ko je šla na navaden oddelek, pa jo je lahko po šestih tednih obiskal: »Ko sem pogledal proti oknu, sem zagledal Emo. Mislil sem, da sem zagledal angela. Tako lepa! Si to res ti?« V zaščitni obleki ga ni prepoznala, pa jo je kar objel.

Preizkušnja je zakonca še bolj povezala. »Rada se imava, spoštujeva drug drugega, nisva pa si znala izraziti čustev,« ugotavlja Boštjan. »Počutim se kot fant, ki je na novo zaljubljen.«

»Vsi, ki ste preboleli covid, boste šli lahko za praznike domov!« Kakšno veselje! Poklicala je Boštjana: »Domov bom prišla!« Samo predstavljamo si lahko nepozaben sveti večer za njune otroke, saj niso vedeli, da pride.

Na sveti večer sta povabila župnika, da je mazilil Emo. Boštjan je ob tem s solzami v očeh doživel dotik odrešenja. In ko sta na božič popoldne šla v domačo cerkev, je bil za oba svet trenutek hvaležnosti Njemu, ki je Bog z nami, Njemu, ki je resnični odrešenik.


Celoten intervju je bil objavljen v novi številki tednika Družina (14/2021).

Preberite še:
- Ganljivo pričevanje življenja [VIDEO]
- Semena upanja
- Zorenje v ljubezni