Elizabeta presvete Trojice, karmeličanka, goduje 8. novembra

Rodila se je leta 1880 v osrednji Franciji. Oče stotnik je umrl, ko ji je bilo sedem let. Mati je sama skrbela za Elizabeto in njeno sestro. Bila je po eni strani zelo živahen otrok, po drugi pa jo je že kot mlado deklico prevzemalo vse, kar je bilo v zvezi z doživljanjem Boga. Že s sedmimi leti je čutila željo po redovništvu. Pot do tega cilja pa je bila vse prej kot lahka ali brez ovir. Šele z enaindvajsetimi leti je lahko vstopila v karmel in tu našla svojega »ženina«. Po dobrih štirih letih srečnega življenja za samostanskimi zidovi so se pojavili prvi simptomi bolezni, ki jo je pripeljala do hudega trpljenja. Vse pa je vdano prenašala z mislijo na trpečega Jezusa in se mu darovala. Umrla je leta 1906, papež pa jo je leta 1984 razglasil za blaženo.

»Mislim, da bo moje poslanstvo v nebesih v tem, da bom pritegovala duše v notranjo zbranost. Pomagala jim bom, da bodo izstopile iz samih sebe zato, da bi se oklenile Boga povsem preprosto in ljubeče. Varovala jih bom v tej veliki notranji tišini, ki dopušča Bogu, da se vtisne vanje in jih preoblikuje vase.«

»Nisem lačna, on me je nahranil …« (po prejemu prvega svetega obhajila)

»Vse mine! Na večer življenja ostane samo ljubezen … Vse je treba delati iz ljubezni. Nase je treba vedno pozabljati. Dobri Bog tako rad vidi, da pozabljamo nase … Oh, ko bi bila le vedno to delala!«

»Kako prazno je vse, kar ni narejeno za Boga in z Bogom! Rotim vas, zaznamujte vse s pečatom ljubezni! Samo to ostane. Življenje je nekaj resnega. Vsaka minuta nam je podarjena, da bi nas vedno bolj ‘ukoreninila’ v Bogu …«

»Če bi vedela, kako srečna sem v samoti svoje male bolniške sobice. Moj učenik je tukaj pri meni in živiva noč in dan v sladkem sožitju, srce ob srcu. Še bolj cenim svojo srečo, da sem karmeličanka, in prosim pri Bogu za ljubo mamo, ki me je Njemu podarila. Od te bolezni naprej sem prišla še bliže nebesom … Ljuba mama, pripravimo se na večnost, živimo z Njim, kajti samo On more biti pri nas in nam pomagati pri tem velikem prehodu.«

»Da, našla sem Ga, Njega, ki ga ljubi moja duša, tega edino potrebnega, ki mi ga nihče ne more vzeti. Kako dober je, kako lep, rada bi bila čisto tiho, zatopljena v molitev …«

»V notranjosti svoje duše si moraš zgraditi majhno celico, moraš si misliti, da je ljubi Bog tam, in moraš iti kdaj pa kdaj tja noter. Kadar čutiš, da si nervozna, kadar si žalostna, pojdi hitro tja in zaupaj vse svojemu Učeniku. Ko ga boš malo bolj spoznala, ti ne bo več dolgočasno moliti. Meni se zdi kakor počitek, sprostitev. Preprosto prideš k Njemu, ki Ga ljubiš, ostaneš pri Njem kakor otrok v naročju svoje matere in mu pustiš govoriti …«

»Nebesa nosimo v sebi, kajti Tisti, ki poveličane nasičuje v luči gledanja, se nam podarja v veri in skrivnosti, kar je isto! Zdi se mi, da sem našla nebesa na zemlji, kajti nebesa so Bog in Bog je v moji duši …«

»Povsod sem odkrivala Boga - tako med pomivanjem kakor tudi med molitvijo.«