Atributi: črno-bela redovna obleka, knjiga, krona

Potem ko se je stežka odpovedala zakonskemu življenju s kraljem Alfonzom IX. in se uklonila papeževi razsodbi, je nekaj časa preživela na domačem dvoru, skrbela za hčerko in ostalo družino, dokler ni v njej polagoma oživila želja po samostanskem življenju, o katerem je razmišljala že pred poroko. S kratkimi presledki, ko je morala poskrbeti za svoje otroke, je skoraj petdeset let preživela v samostanu Lorvao, ki ga je sama ustanovila. Ljudje so jo zaradi njenih številnih dobrih del, spokornega življenja in čudežev, ki so ga spremljali, že za življenja imeli za svetnico.

Ime: Nekateri ga povezujejo z grško besedo thera »lov, marljivo prizadevanje, teženje za čim; plen, divjačina«, drugi menijo, da je nastalo po imenu otoka Thera v Sporadih, tretji pa, da je iz grške besede theresis »obramba, zaščita«.

Rodila se je: 4. oktobra 1178 v Coimbri na Portugalskem,
umrla pa 18. junija 1250 v opatiji Lorvao, prav tako na Portugalskem.

Družina: Bila je najstarejša hči portugalskega kralja Sanča I. in njegove žene Dulce Aragon. V zakonu se jima je rodilo enajst otrok, med njimi sta bili skupaj s sestro za blaženi razglašeni še Sancija in Mafalda.

Zakon: Komaj trinajstletna je postala žena leonskega kralja (Španija) Alfonza IX. Šest let naj bi trajal njun (srečen) zakon, ki pa ga je papež razglasil za neveljavnega in ničnega, ker sta bila v bližnjem sorodstvu. Rodili so se jima trije otroci: Sancija, Ferdinand in Dulce. Po začetnem nasprotovanju papeževi odločitvi sta se leta 1196 ločila.

Samostan: Oče ji je prepustil propadajočo benediktinsko opatijo Lorvao, ki jo je spremenila v samostan cistercijank. V samostanu je sama, preden je postala redovnica, trideset let živela kot familiarka. Leta 1229 pa je naredila redovne zaobljube in še dvajset let živela kot preprosta redovnica.

Zavetnica: Nima posebnega patronata.

Kreposti: Potem ko je zaživela v samostanu, je živela strogo po samostanskih pravilih, v molitvi, postu in zatajevanju. Svoje premoženje je razdajala ubogim in potrebnim. Nikoli ni hotela postati opatinja, pač pa je rada opravljala službo vratarice in prijela za vsako, tudi najnižje delo. Veliko noči je prebedela v molitvi, se postila in si med hrano dajala pepel. Bila je zelo ponižna, imela se je za veliko grešnico, potrebno pokore. Rada je stregla bolnikom in bedela pri umirajočih.

Čudeži: Bog jo je obdaril z različnimi mističnimi milostmi, ljudje so govorili tudi o čudežih, ki so jo spremljali. Čudeži ozdravljenja so se po smrti na njenem grobu še pomnožili.

Upodobitve: Največkrat je upodobljena v črno-beli redovni obleki, s knjigo ali krono pred seboj; večkrat tudi s sestrama, lahko pa jo vidimo upodobljeno tudi kot kraljico.

Beatifikacija: Skupaj s sestro Sancijo jo je za blaženo razglasil papež Klemen XI. 13. decembra (ali 20 maja?) 1705.

Goduje: 17. junija, skupaj s sestrama Sancijo (+1229) in Mafaldo (+1257).