Sveta Elizabeta Ogrska, grofica, redovnica, goduje 17. novembra

Zgodba njenega življenja se bere kakor napet pustolovski roman, saj je morala v svojem kratkem življenju marsikaj prestati, še največ zasmehovanja, poniževanja in celo pregnanstvo. Največja pustolovščina pa je bilo prav gotovo njeno bogoljubno življenje in dobrota njenega srca. Znana je namreč kot velika dobrotnica in zavetnica ubogih, lačnih in odrinjenih. Vse svoje ogromno imetje je razdala njim, zgradila bolnišnico in v njej stregla bolnikom, na svojem gradu pa dnevno prehranjevala na stotine ljudi. Po moževi smrti in preganjanju se je odrekla blišču in živela skrajno siromašno življenje. Že dan po pogrebu (19. novembra 1231) so se začeli na njenem grobu dogajati čudeži, zato jo je papež komaj štiri leta po smrti razglasil za svetnico.

»Ljuba gospa, nikar mi ne zamerite. Glejte, tu pred menoj stoji usmiljeni, sladki in ljubeznivi Zveličar z bodečim trnjem kronan. Moja krona bi ga zasmehovala, če bi mu tako ošabna z biseri, zlatom in dragimi kamni stala pred njim.« (tašči, ki jo sili, da v cerkvi nosi krono)

»O, Gospod, ne morem se ti dovolj zahvaliti, ker mi dopuščaš te uboge ljudi, tvoje najljubše prijatelje, sprejemati in oskrbovati.«
»Vse mi je vzeto, ne preostane mi nič drugega kakor molitev v Bogu.«

»Vse, kar imam, je že dolgo lastnina ubogih. Razdelite torej, kar še ostane, mednje, razen moje slabe halje, v kateri me pokopljite. Oporoke ne delam, ker nimam drugega dediča kakor Kristusa.«

1. Potrpežljivo in v prostovoljnem uboštvu prenašaj zaničevanje drugih.
2. Ponižnost naj ti bo posebej pri srcu.
3. Ne išči človeške tolažbe in mesenih strasti.
4. Bodi usmiljena do bližnjega.
5. Zahvaljuj se Bogu, da te je s svojo smrtjo rešil pekla in večne smrti.
6. Ker je Bog veliko zate pretrpel, tudi ti potrpežljivo nosi svoj križ.
7. Imej Boga vedno v svojem srcu in v svojih mislih.
8. Z vso dušo in telesom se popolnoma posveti svojemu Bogu.
9. Večkrat se spomni, da si delo božjih rok ter si prizadevaj, da boš mogla biti z njim večno združena.
10. Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, tudi ti drugim stori.
11. Vedno se spominjaj, kako kratko je človeško življenje in da umirajo tako mladi kakor stari. Zato vedno hrepeni po nebeškem življenju.
12. Vseskozi obžaluj svoje grehe in prosi Boga, da ti jih odpusti.

(Kratka pravila za življenje, ki jih je sv. Elizabeti predpisal njen spovednik, oče Konrad.)


SVETA ŽENA
Romansiran življenjepis svete Elizabete Ogrske

Elizabeta Ogrska ali Turinška še danes velja za eno najpomembnejših žena katoliške Cerkve in veliko zgodovinsko osebnost, po kateri se zgledujejo in se ji priporočajo vsi, ki se posvečajo skrbi za reveže in bolnike.

Sveta Elizabeta Ogrska, grofica, redovnica


Ime: Izhaja iz hebrejskega imena Elišeba, katerega prvotni pomen je »moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega«.

Rodila se je leta 1207 na očetovem dvoru v sedanji Bratislavi, tedaj na Ogrskem,

umrla pa 17. novembra 1231 v Marburgu v Nemčiji.

Družina: Njen oče je bil ogrski kralj Andrej II., mati pa Gertruda iz plemiške družine Andeško-Meranskih. Pri štirinajstih letih se je poročila s turingijskim mejnim grofom Ludvikom IV. V kratkem, a srečnem zakonu so se jima rodili trije otroci: Herman (1222), Zofija (1224) in Gertruda (1227).

Skupnosti: Po njej se imenuje več samostojnih skupnosti »elizabetink«, ki pa se vse posvečajo skrbi za reveže, bolnike in ljudi v stiski.

Tretji red: Leta 1228 naj bi vstopila v Frančiškov tretji red, in sicer na veliki petek, ko je slovesno naredila zaobljube in se na oltarju frančiškanske cerkve v Marburgu odrekla vsemu posvetnemu blišču.

Dela: Vse življenje je posebej skrbela za bolnike, gobavce in najbolj uboge med ubogimi. Pri tem jo je podpiral tudi njen mož; že v Wartburgu je zgradila bolnišnico, prav tako tudi v Marburgu, kamor je odšla po moževi smrti. Vse svoje premoženje je razdala in porabila za reveže.

Čudeži: Najbolj znan je čudež z vrtnicami, ko se je kruh v košari, ki ga je na skrivaj nosila revežem, spremenil v bele in rdeče vrtnice; pa tudi, kako je gobavec, ki ga je negovala v moževi postelji, dobil Kristusov obraz. Na njeno priprošnjo so izpričani številni čudeži ozdravljenja, celo obujenja od mrtvih.

Zavetnica: dežel Hessen in Turingija, združenj Karitas, nemškega viteškega reda, Elizabetinih društev, vdov in sirot, beračev, po nedolžnem preganjanih, bolnikov, vseh, ki so v stiski, pekov in čipkaric.

Upodobitve: Na upodobitvah je prikazana v knežji ali preprosti obleki, kako deli miloščino ali revežem umiva noge. Upodabljajo jo tudi kot ponižno frančiškansko tretjerednico. Kot atribute ima ob sebi košaro s kruhki, skledo z ribami ali vinski vrč, včasih tudi košaro z vrtnicami, žlico, model cerkve, knjigo ali krono (ali tri krone: eno na glavi in dve na knjigi).

Grob: Pokopali so jo v Marburgu v bolnišnici, ki jo je ustanovila; v letu, ko so jo razglasili za svetnico, pa so njene kosti prenesli v njej posvečeno gotsko baziliko. Relikvije so kasneje sicer poskušali uničiti, a je del kljub temu ohranjen v samostanu elizabetink na Dunaju.

Beatifikacija: Za svetnico jo je 27. maja 1235, štiri leta po smrti, razglasil papež Gregor IX.

Goduje: Od leta 1671 so njen praznik slavili na dan njenega pogreba, 19. novembra, po novem pa se praznuje na dan njene smrti, 17. novembra.