Zavetnik: hlapcev in kmetov, zlatarjev in srebrnarjev, podkovnih kovačev; kovačev, rudarjev, puškarjev, ključavničarjev, kovinarjev, kovcev denarja, graverjev, urarjev, kolarjev, kočijažev, sedlarjev, trgovcev s konji, izdelovalcev svetilk in košar, zakupnikov in živinozdravnikov; konj in proti konjskim boleznim

Atributi: škofovska oblačila, zlatarsko ali kovaško orodje; konj s sneto nogo

Sveti Eligij, škof

Potem, ko se je Eligij izučil svoje obrti pri pobožnem zlatarju Abbanu, tako da je mojstrsko obvladal svoj poklic, ga je pot zanesla v Pariz. Tu mu je Klotar II. zaupal izdelavo kraljevskega prestola, okrašenega z zlatom in dragimi kamni. Kralja je presenetila Eligijeva spretnost in poštenost, saj je iz gradiva, ki so mu ga dali na razpolago, izdelal kar dva prestola. Postavil ga je za upravnika kovnice, koval je zlat in srebrn denar, tako da še danes lahko zasledimo njegovo ime na kovancih iz tistega časa. Po izročilu naj bi s posebno skrbjo in ljubeznijo izdelal tudi več relikviarijev, skrinjic za relikvije svetnikov: sv. Martina, sv. Dionizija, sv. Kvintina, sv. Krispina in Krispinijana in drugih. Zvesto je služil dvema vladarjema, ves čas svojega bivanja in dela na dvoru je veljal za izredno poštenega, tankovestnega in globoko pobožnega moža; kraljem je bil tudi dragocen svetovalec. Kot ugleden in bogat mož je vse svoje premoženje porabil za uboge, zidal je cerkve in ustanavljal samostane, znan je tudi po tem, da je odkupil ogromno sužnjev in jim pomagal. Dovolj zgovoren je odgovor, ki ga je nekoč dal nekemu tujcu, ko ga je ta vprašal, kje stanuje: »Pojdi na to in to ulico, in ko boš pred neko hišo zagledal množico siromakov, boš vedel, da si tam.« Že več kot petdesetleten je zapustil dvor, prejel mašniško posvečenje, kmalu zatem pa so ga imenovali za škofa v Noyonu. Naslednji dve desetletji je skrbel za škofijo; bil je poln pastoralne skrbi in verske vneme za zaupano mu ljudstvo. Posebno pozornost je namenil spreobračanju poganov in misijonom v Flandriji, tako da velja celo za apostola Flandrije.


Ime: V latinščini pomeni eligio »izbran«, v hebrejščini pa »plemenit (vodnik)«.

Rodil se je okoli leta 588 v Chaptelatu v Limousinu v Franciji,
umrl pa 1. decembra 660 v Noyonu v Franciji.

Družina: Njegova starša, oče Evherij in mati Terigija sta bila pobožna Rimljana. Oče je bil rokodelec, bogat mož.

Zavetnik: zlatarjev in srebrokovačev, draguljarjev, rokodelcev, kovačev, rudarjev, puškarjev, ključavničarjev, kovinarjev, kovcev denarja, graverjev, urarjev, kolarjev, kočijažev, sedlarjev, trgovcev s konji, izdelovalcev svetilk, košar, zakupnikov in živinozdravnikov, hlapcev in kmetov, konj in je priprošnjik tudi proti konjskim boleznim; je tudi zavetnik delavcev v garažah in na bencinskih črpalkah.

Upodobitve: Upodabljajo ga na različne načine: kot škofa, zlatarja ali kot kovača, vsakič v ustrezni obleki. Včasih je prikazan v škofovskem oblačilu z zlatarskim ali kovaškim orodjem. Pogosto je ob njem konj s sneto nogo.

Legende / čudeži: Najbolj znana legenda oz. čudež iz njegovega življenja je, kako je nekoč nemirnemu konju, ki se ni dal podkovati, snel nogo, jo podkoval, potem pa mu jo zopet namestil nazaj. Ozdravljal je z molitvijo, s čudeži spreobračal pogane, imel pa je tudi dar prerokovanja.

Goduje: 1. decembra.