Ko sem v šolskih letih s knjiž­nimi junaki Karla Maya dir­jal med Indijanci, kavboji in zlatokopi, mi je nekdo povedal, da so nekoč tudi v naših krajih izpirali zlato. Dobrih trideset let pozneje sem o tem bral v knjigi »Zlato«, ki jo je napisal dr. Miha Jeršek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Vprašal sem ga, v kateri slovenski reki bi lahko tudi danes našli dragocena zrna, on pa mi je na krako odpisal: »Drava je edino upanje.«
Nekaj tednov pozneje sva zakoračila v goščavo ob reki Dravi. Jaz sem nesel škornje, on sito in krožnike, ljubiteljski zlatokop Gorazd Bizjan iz Medvod, ki nama je kazal pot, pa lopato, ki sem jo zjutraj vrgel v prtljažnik. Stezica je peljala med bujnim zelenjem in polomljenimi vejami, nato se je svet odprl in prispeli smo na rečni breg. Osamljeni ribič je le rahlo nagnil glavo, ko smo blizu njega odložili stvari. Z Mihom Jerškom sva se zapletla v pogovor, Gorazd Bizjan pa je v sito stresel pesek in ga potopil v vodo.



DROBNE LUSKE
Edini zlatonosni reki v Sloveniji sta Drava in Mura, ki izpirata kamnine v avstrijskih gorah, kjer je zlato vezano na kremenove žile. Reke so v gorah tako deroče, da dobesedno rušijo kamnine, niže pa se umirijo in polagoma odložijo material, ki ga nosijo s sabo. »Zlato iščemo tam, kjer je rečni tok šibek: na notranjih delih rečnih zavojev in za brzicami, zanimive pa so tudi poplavne ravnice, kjer je reka odložila veliko mešanega materiala,« je pojasnil dr. Jeršek.

Zlato v Dravi je v obliki manj kot milimeter velikih luskic. Za en gram, ki stane okrog štirideset evrov, jih potrebujemo do devet tisoč. Osnovna pripomočka za izpiranje sta sito in črn krožnik. S sitom ločimo večje prodnike od peska, z vrtenjem krožnika pa dosežemo, da se lažji minerali v pesku zberejo na vrhu, težji, med katerimi je tudi zlato, pa na dnu.

»Če nimamo izkušenj in nismo dobro ločili lažjih mineralov od težjih, nas lahko zavedejo kristalci sljude, ki se v sončnem vremenu svetijo. Ob pogledu nanje marsikdo misli, da je našel zlato. V resnici pa je to silikat, ki nima nič skupnega z zlatom. Zlato je rumeno, tudi če je drobno, sljuda pa preseva svetlobo. Če jo pritisnemo z buciko, se cepi v tanke lističe, zlato pa ne,« je povedal dr. Jeršek (na sliki zgoraj).

BILO JIH JE ČEZ DVESTO
Pred prvo svetovno vojno je bilo na današnjem slovenskem in hrvaškem ozemlju ob Dravi in Muri več kot dvesto izpiralcev zlata. Njihov zaslužek je bil za številne družine pomemben vir preživetja. Pozneje je to delo zamrlo, saj je cena zlata padla, njegova vsebnost v dravskem pesku pa je bila premajhna za resnejše pridobivanje. Sredi osemdesetih let sta v vasi Donja Dubrava na Hrvaškem še živela izpiralca, ki sta Geološkemu zavodu Slovenije pomagala dokumentirati način pridobivanja zlata iz dravskega peska. »Ko smo pozneje preverjali, če tudi domačini pri nas hranijo tako orodje, nismo bili uspešni. Dragocen bi bil kakršenkoli podatek o izpiralcih. V novejšem času so na Dravi našli nekaj luskic zlata, čakamo pa še, kdo bo odkril prvo na reki Muri,« je povedal dr. Jeršek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, kjer javnosti včasih pokažejo način izpiranja zlata.



ZLATA MRZLICA
Medtem je Gorazd Bizjan v krožniku opazil prvo zlatorumeno zrnce. »To je prava zlata mrzlica. Ko te potegne, te ne spusti,« je začel pripovedovati. Za izpiranje zlata v Dravi je prvič slišal med študijem geologije, precej let pozneje pa je o tem bral tudi v knjigi Mineralna bogastva Slovenije. Poklical je soavtorja prispevka o izpiranju zlata dr. Miha Jerška, ki mu je pomagal z osnovnimi napotki. Pred tremi leti se je med počitnicami z otroki­ za tri dni odpravil k Dravi. Med zaraščenimi bregovi je s težavo na­šel primerno peščino in kmalu dobil prvo, drugo, tretjo lusko. V Ljub­ljani pa ga je čakalo razočaranje: to ni bilo zlato, ampak sljuda. Kljub temu ni odnehal. Naslednje leto se je vrnil k reki in znova poskusil. Ker tudi tokrat ni našel zlata, je nekaj peska odpeljal domov in se naslednje jutro še enkrat počasi lotil izpiranja. Našel je tri zrnca, ki so bila zanj pravi zaklad.

Pozneje je odkril kraj, kamor je pripeljal tudi naju. »Tukaj sem že v petih minutah našel prve luske. Zdaj jih imam kakšnih tisoč, kar je približno desetinka grama. Za svojo zbirko mineralov sem našel že marsikaj, a občutki ob iskanju zla­ta so nekaj posebnega.« Čeprav je izpiranje zlata mirno, skoraj meditativno delo, je ob njem doživel tudi nekaj napetih trenutkov – ko je začela Drava nenadoma hitro naraščati. Ko je zlezel iz šotora in prišel do opreme, ga je že ujela voda, v kateri je plavalo vse mogoče. »Pazil sem le na telefon in ključe od avta, vse drugo ni bilo pomembno. Telefon, če bo treba klicati policijo, da me rešijo s helikopterjem, in ključe od avta, da bom lahko prišel domov.«

KO SE ZASVETI PRVA
Končno je prišel čas, da tudi jaz poskusim srečo. Z lopato sem nakopal pesek, ga stresel v sito, dal spodaj krožnik in vse skupaj odnesel do reke, kjer sem pesek pretresel. Ko se je voda skalila, sem krožnik dvignil in ga začel počasi vrteti. Zazdelo se mi je, da se je v njem zasvetilo, a zrnce se je v tistem hipu obrnilo in izgubilo. Verjetno je bila sljuda. »Zlato je težko,« je pojasnil Gorazd Bizjan. »Ko se vse drugo pre­mika, je drobec zlata pri miru, kot bi bil prilepljen.« Znova sem zavrtel krožnik. Kmalu je ostalo le še malo usedline, zato sem ga le še rahlo nagibal gor in dol ter opazoval, kako voda premika minerale. To sem počel tako dolgo, dokler nisem zagledal mirujočega drobca. Bil je drugačen od vsega, kar sem videl doslej. Bilo je zlato! Našel sem zlato!
Zgodovina nas uči, da prinaša zlato – še bolj pa pohlep po njem – cel kup težav. »Hudič največ duš nalovi v zlato mrežo,« pravi nemški pregovor. Tudi jaz sem se znašel pred težavo: kam in kako naj spravim zlato zrno, saj je bilo premajhno, da bi ga prijel s prsti. Iz zadrege me je rešil Gorazd, ki ga je posesal z vakuumsko stekleničko.

Tisto dopoldne smo našli kak­šnih trideset zlatih zrnc, ki so skupaj tehtala okrog tri miligrame. Zju­traj smo govorili, da ne bomo odnehali prej, preden vsak ne bo dobil vsaj enega kilograma. To je bila seveda šala. Ni pa bila šala tisto, kar je napovedal dr. Jeršek: »Ko začneš izpirati, ne moreš nehati.« In kar je dodal Gorazd Bizjan: »Zdaj razumem, kaj so na Aljaski videli v zlatu. Saj so se nagarali, ampak ko se zasveti prva luska …«