Celoten pogovor si preberite v novi tiskani Družini (42/2021).

»Primorka sem, ne dam se kar tako. Prava Šavrinka,« reče, ko sediva v dnevni sobi hiše pod Šmarno goro, kjer živi že štiri desetletja. »Kar nekaj preizkušenj je prinesla korona, staknila sem borelijo, zobe si menjam, pa koleno mi ne služi …« Nadloge našteva s primorskim naglasom, s tistim Eldinim glasom, samosvojim, prepoznavnim med tisočimi. Na ta glas, oplemeniten z izjemnim talentom, so se v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja spomnili veliki skladatelji in pesniki, ko so napisali lepo, a zahtevno skladbo: »Ta bo pa za Eldo!« Večina teh skladb je postala »hit« in ostale so žive, večno lepe, brezčasne.

Elda Viler: Danes me imajo radi zaradi spominov, imajo me za »legendo«. Ljudje so hvaležni, sprejemajo me in to je lepo. FOTO: Tatjana Splichal

Gospa Elda, kljuko v vašem domu si danes podajam z mladim skladateljem, ki je posebej za vas napisal skladbo. Kaj mora imeti pevka, da je zanimiva še po šestih desetletjih prepevanja?

Mlademu skladatelju Matjažu Ferencu je o meni pripovedovala mama in zame je napisal pesem Te stare kosti. Šest skladb pa sem napisala sama, ena je posvečena nadškofu Alojzu Uranu … Ampak več o vsebini pesmi in kako so nastajale bom povedala v knjigi, ki nastaja.

Veste, nisem zablestela čez noč, precej trnovo pot sem imela. V letih svojega največjega uspeha sem občutila tudi veliko zavisti in grenkobe. Šla sem celo na plastično operacijo, da bi ugajala, da bi bila prijetna.

Kaj ima torej vaš glas, da je pri 77 letih še vedno iskan?

Iskren je, ljudje iščejo iskrenost; čutiti morajo, da poješ zares, da poješ to, kar živiš. Z nastopom jih prepričam, da pojem samo zanje, da jim je lepo. Vrednotam ne moreš ukazovati, te pridejo iz globine srca. Sicer pa vem, kje je moje mesto (nasmeh), glas ni več takšen, kot je bil. Danes me imajo radi zaradi spominov, imajo me za »legendo«. Ljudje so hvaležni, sprejemajo me in to je lepo. Veste, nisem zablestela čez noč, precej trnovo pot sem imela. V letih svojega največjega uspeha sem občutila tudi veliko zavisti in grenkobe. Šla sem celo na plastično operacijo, da bi ugajala, da bi bila prijetna. V zrelih letih sem spoznala, kakšna neumnost je to. Na odru je pomembna iskrenost, ugajanje ne daje ne sreče ne globine. Seveda pa sem to modrost dobila z leti, z izkušnjami.

Elda Viler: Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla, čisto noter vate, jokat lastovka – to je moja pesem, poistovetim se z njo, vse življenje sem bila naivna lastovka. FOTO: Tatjana Splichal

Za vas so skladatelji pisali najtežje skladbe, čeprav, kot ste mi zaupali v pogovoru pred 15 leti, v resnici sploh ne znate not. Res pojete po posluhu?

Tri leta sem hodila na tečaj solo petja, a na koncu sploh nisem šla po spričevalo (nasmeh). Prepevati sem začela v zlatem času za slovensko popevko in nemalokrat sem dobila očitek, da pojem pretežke pesmi, češ da starejši kolegici Marjana Deržaj in Majda Sepe pojeta lahkotnejše. Popevke, ki so nastajale v tistem času, so »izpovedi«, uglasbena poezija, imajo sporočilo – za tisti čas in za danes. Glas mi je dan od Boga in ob pomoči moža, ki je bil akademski glasbenik, sem se res lotila interpretacij najtežjih skladb. To niso bile »pesmi za dinar«, kot so včasih rekli, leta je trajalo, da so jih ljudje sprejeli in so se obdržale. Sodobni mladi pevci pojejo zelo dobro, z dovršeno tehniko, lepimi glasovi, ampak večina skladb nima tega, čemur rečem srce, Ljubezen.

Tri leta sem hodila na tečaj solo petja, a na koncu sploh nisem šla po spričevalo (nasmeh).

Za svoj začetek glasbene poti štejete …

… nastop v cerkvi sv. Petra v istoimenski istrski vasi, na poroki svoje birmanske botre sem zapela Ave Marijo, naučil me jo je naš koštabonski župnik Alojz Kocjančič. Od malega sem rada »kantala«, kot smo rekli, povsod me je bilo slišati. A so mi, recimo na trgatvi, starejši govorili, naj neham gundrat, da so se lahko pogovarjali. Slišala sem, da je naš župnik glasbeno izobražen, in želela sem si, da bi me slišal peti. Bili smo sosedje in točno sem vedela, kdaj v dnevu pride molit brevir k čebelam na vrt pod oljke. Takrat sem odprla okno in glasno prepevala. Enkrat je res rekel mami, da ima Eldica krasen glas in naj me z očetom s seboj pripeljeta na kor. S 14 leti sem začela peti, a moj glas je bil premočan za zbor, starejše pevke so me s komolci pehale nazaj, češ kako se dere tamala Boštar'ca. To me je razjezilo in sem nehala peti. Župnik pa mi je obljubil, da bo imel z menoj ob nedeljah ure solo petja, naučil me je tudi Ave Marijo.

Mati in hči, Elda Viler in Ana Dežman, na Klicu dobrote 2012. FOTO: Tatjana Splichal

Verjetno pa župnikove učne ure niso bile dovolj, da vas je odkril glasbeni svet?

Po tistem sem nastopala v šoli, na prireditvah, na feštah … Nastopila sem na prireditvi Pokaži, kaj znaš, kmalu so se začela vrstiti povabila za snemanja, nastope. Zapela sem na prireditvi Sončna ura v Slovenski filharmoniji, tam so me poslušali uveljavljeni skladatelji, to je bila nekakšna odskočna deska. V naslednjih letih sem si ustvarila ime: leta 1964 sem debitirala na Slovenski popevki s pesmijo Molče, v naslednjem desetletju sem dvakrat zmagala, prejemala nagrade občinstva in strokovne žirije. Pesmi Vzameš me v roke, Na deževen dan, Zlati prah, Včeraj, danes, jutri so bile nagrajene, postale so zimzelene.

Glas mi je dan od Boga in ob pomoči moža, ki je bil akademski glasbenik, sem se res lotila interpretacij najtežjih skladb. To niso bile »pesmi za dinar«, kot so včasih rekli, leta je trajalo, da so jih ljudje sprejeli in so se obdržale.

Legendarna Lastovka pa ni nastala za Slovensko popevko, kajne?

Res ne. V ljubljanski Drami sta Jurij Souček in Duša Počkajeva delala predstavo Naivne lastovke, iskali so pevko, da v kratkem času – deset minut sem imela, da se naučim – posname pesem. Imela sem kar nekaj težav, preveč je bilo besedila za ritem pesmi. Pa mi je Jurij svetoval, naj del besedila recitiram – in je šlo. (Z nasmehom zapoje) Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla, čisto noter vate, jokat lastovka – to je moja pesem, poistovetim se z njo, vse življenje sem bila naivna lastovka.

Elda Viler: Zapela sem na prireditvi Sončna ura v Slovenski filharmoniji, tam so me poslušali uveljavljeni skladatelji, to je bila nekakšna odskočna deska. FOTO: Tatjana Splichal

Je bilo lažje, ker je bil tudi vaš mož glasbenik?

Antona Dežmana sem spoznala pri 17 letih v Portorožu, bil je sedem let starejši. Glasbo je študiral na Akademiji za glasbo v Zagrebu, tam je tudi poučeval in ustvarjal, bil je izjemen oboist, senzibilen glasbenik, s pretanjenim okusom in posluhom. Pri vsem mi je stal ob strani – na glasbeni poti in nasploh v življenju. Vrhunski glasbenik je bil, svetovnega slovesa, doma pa nikoli ni dobil pravega mesta, ker ni bil »njihov«, ker se ni obračal, kot so želeli, ker je bil cerkveno poročen, ker je hodil v cerkev, pošiljal otroke k verouku …

Sodobni mladi pevci pojejo zelo dobro, z dovršeno tehniko, lepimi glasovi, ampak večina skladb nima tega, čemur rečem srce, Ljubezen.

S kakšno obrazložitvijo so ji vzeli status svobodne umetnice, kako so »utišali lastovko«, kot so takrat pisali časopisi? Je na prelomu tisočletja spet začela peti zaradi preživetja ali tolažbe? Kaj ji je naročil mož na »smrtni postelji«? Kako spremlja hčerino glasbeno pot in kdaj se z Ano odločita za skupni nastop? Pa tudi, od kdaj in zakaj je začela pisati pesmi (izdala je pesniško zbirko Takšna, kot sem) in kje lahko slišimo njenih šest novih skladb, ki jih je posnela z mladimi glasbeniki v času epidemije? O tem in drugem v daljšem intervjuju v novi številki Družine.