Pevka Elda Viler, »večna« in nepozabna zaradi pesmi Lastovke, se je rodila pred 80 leti, 17. decembra 1944, v Koštaboni v Slovenski Istri. Ob tej priložnosti je pri založniku Spotko izdala avtobiografijo Elda, ki jo je napisala ob pomoči Iva Gajiča. Gre za klasično izpovedno avtobiografijo, opremljeno z mnogimi dokumentarnimi fotografijami, v zadnjem delu ji je dodala Spomin na Slovensko popevko, od leta 1964 naprej.

Znamenite Lastovke so nastale leta 1972, avtor glasbe je bil Jure Robežnik, besedilo je napisal Milan Jesih.

Ta glas je samo Eldin, a malo tudi naš

Vladimir Frantar je o Eldi Viler povedal v Dnevniku (Odmev sonca, vetra in burje, 6. oktober 2002): »Težko je opisati ta njen čudoviti, recimo mu zlati glas, prijetno pa ga je poslušati. Vsekakor je to velik glas, hrepeneč, topel in sočen, lahko tudi rezek, obsežen, visok in globok, poln mediteranske barve; v njem odmevajo sonce, veter in burja, sredozemska toplina in širina. Ta glas je samo Eldin, tako značilno njen, a malo tudi naš, saj mu že kar nekaj desetletij radi prisluhnemo; od tiste daljne Doline brez odmeva in še cele vrste odlično odpetih tujih uspešnic do festivalskih zmagovalk in njenih nepozabnih Lastovk, ki so nesmrtne.«

Eldo Viler si poslušal z zaprtimi očmi

Georg Mohr je v Večeru (13. februar 2022) zapisal: »Nekaj let mlajša Elda Viler (rojena 1944) se je uveljavljenima pevkama priključila leta 1964 in nekako od takrat lahko govorimo o velikem trojčku slovenske zabavne glasbe. Vilerjeva je Primorka, iz Koštabone, majhne vasice nad Dragonjo, kjer je preživljala otroštvo. Takoj se je uveljavila s svojimi glasovnimi sposobnostmi. Zanjo so najboljši skladatelji, pisci besedil in aranžerji stali v vrsti. Če jim je izvedba Marjane Deržaj zagotavljala nagrado občinstva, jim je Vilerjeva zagotovila nagrado strokovne žirije. Najtežje, najzahtevnejše pesmi so bile zato namenjene njej in ob poslušanju njenega petja, njenih interpretacij je postajalo jasno, da lahko poje vse, tudi pesmi, ki zahtevajo izjemen glasovni razpon. Eldo Viler si poslušal z zaprtimi očmi.«

Alenka Pinterič: Elda Viler je slovenska pevka tisočletja

»Če bi upoštevali zgolj glas, bi bila Elda Viler z naskokom 'prva dama', takšne pevke Slovenci še nismo imeli, ostaja pa izziv tudi za nove rodove pevk, ki bi si želele peti kot ona. Njene kolegice je niso jemale kot konkurenco, preprosto priznavale so ji pevski primat. Alenka Pinterič, ena od legendarnih mariborskih pevk, jo je v svoji avtobiografiji preprosto imenovala za slovensko pevko tisočletja. Najboljši skladatelji so poslej smeli pisati tudi najtežje pesmi, vedeli so, da jih bo Vilerjeva lahko zapela. Zato so si jo radi 'rezervirali' kar za leto ali dve vnaprej.«

Niso bile primerne za popevanje med preprostimi ljudmi

»Njene zahtevne pesmi so zato le stežka ponarodele. Niso bile primerne za popevanje med preprostimi ljudmi. Eldo si poslušal z zaprtimi očmi in se skupaj z njo in njenim glasom podal na daljno, skrivnostno potovanje. Pesmi, kot so Ti si moja ljubezen, Lastovka ali Zlati prah imaš v očeh, so sicer znane, prejemale so nagrade, niso pa postale veliki hiti. Tudi zato Elda Viler nikdar ni postala takšna zvezda kot ljudska Marjana Deržaj ali seksapilna Majda Sepe.«

Avtobiografijo Elda sta 20. maja 2024 v Ljubljani predstavili Elda Viler in Jožica Hribar. FOTO: Ivo Žajdela

Pevka s hrepenenjsko izkušnjo lepe Vide

Dr. Jože Felc je v spremni besedi ob zgoščenki Včeraj, danes, jutri zapisal: »V slovensko umetniško izpovednost, ki ji po krivici pravimo zabavna glasba, Elda Viler dramatično in temperamentno prinaša sporočilo mediteranske čutnosti, ki ji že tisočletja estetski in etični naboj vdihujejo bogovi. Z njihovo nadčasovno hitrostjo stopa v podalpsko samozagledanost in zaprtost pevka z glasom in interpretacijo, v katerih je zaznati strastni in strašni eros Afrodite. Toda tudi s smrtjo zaznamovano samoobčudovanje nesrečnega mladeniča Narcisa.

Pevka je z modro belih brežin svojega kraja prispela s hrepenenjsko izkušnjo lepe Vide kot izvirnega elementa slovenske arhetipske resničnosti. V Eldinem prepevanju se razkrivajo čustvene in čutne širjave naše zastrte in zatrte mediteranske narave. Ob njenem glasu se Slovenec spet zave duše morja in kamna kot možnost iskanja lepote in smisla – vsega tistega, kar je v planetarnih razsežnostih izvirna in izjemna vsebina evropskega duha, ki se je spočel na jugu kontinenta. Tam je maternica tudi slovenske kulture. Prepevanje Elde Viler je tiste vrste izpoved, za katero ni najvažnejša glasbena predloga, ampak prvinska izraznost pevke, interpretatorke svoje lastne notranjosti. To pa velja za vse velike umetnike.«

Moja pevska kariera se je pričela že v vrtcu

V avtobiografiji Elda je Elda Viler tako opisala svoje pevske začetke v Koštaboni v Slovenski Istri: »Pet let sem obiskovala šolo v Koštaboni, saj sem zaradi bolezni in daljšega bivanja v izolski bolnišnici ponavljala četrti razred. Moji dnevi so bili delavni, za učenje po šoli ni bilo veliko časa, tako da sem bila večkrat brez domače naloge. V predšolskem obdobju sem hodila v vrtec, ki se je šele odprl. To je bilo zame najlepše obdobje, ki pa se je hitro končalo. V vrtcu smo se kljub disciplini, ki pa ni bila prehuda, imeli res zelo lepo. Lahko bi rekla, da se je moja pevska kariera pravzaprav pričela že v vrtcu. Vzgojiteljica, tovarišica Marija, je bila zelo blaga, prijazna in smo jo ubogali na besedo. Če je kdo od mlajših jokal, ga je vzela v naročje in ga hitro potolažila, tudi ob pomoči pesmice, ki sem jo morala zapeti. Tovarišica me je pri tem podpirala, spodbujala in me vedno tudi pohvalila.«

Pod oljkami me je večkrat poslušal naš župnik Alojz Kocjančič

»Na klancu pod oljkami, zdaj na mojem oljčniku, se je začelo prebujanje mojega pevskega poslanstva. Po vaseh se je vedno slišalo petje vseh, ki so imeli do petja veselje; to je bila navada, ki se je žal izgubila. Pod oljkami me je večkrat v neposredni bližini poslušal tudi naš župnik, sicer tudi pesnik in pisatelj ter sošolec Borisa Pahorja, Alojz Kocjančič.

Po njem, pravili so mu tudi istrski Čedermac, se imenuje Kocjančičeva nagrada, ki jo podeljujejo občine Koper, Izola in Piran za posebne dosežke pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre.«

Naučil me je peti Ave Marijo

 »Pravzaprav sem to, da bi me slišal peti skrbno načrtovala. Vedela sem kdaj prihaja mimo naše hiše, odprla sem okno na stežaj, da me je ja lahko slišal in zapela. Ker je mama pela v pevskem cerkvenem zboru me je povabil, da se ji pridružim tudi jaz. A to je bila za nekatere napaka. Starejše pevke so me suvale s komolci, češ da sem preglasna. To mi seveda ni bilo všeč, zato sem mu povedala, da ne bom več prihajala. Bilo mu je hudo, ker sem bila, kot je rekel, nebrušen diamant, ki bi ga bilo treba obdelati. Povabil me je, naj vsako nedeljo ob štirih pridem k njemu, da bova vadila solo petje. Naučil me je peti Ave Marijo in kar je najbolj pomembno, naučil me je, da moram pesem ne le zapeti, ampak z njo povedati kaj čutim. Ne le glas, pri petju je pomembna tudi izpoved, notranjost, izražanje tvojega čustva, razmislek o čem prepevaš in kaj te nagovarja. Potem so me na razne konce vabili, naj jo pridem zapet.«

1/3