Predstavniki ekvadorskega gibanja v podporo življenju so odločitev sodišča pospremili s komentarjem, da se je »ustavno sodišče postavilo nad ustavo in napadlo najbolj ranljive, v tem primeru osebe, ki v Ekvadorju trpijo za neozdravljivimi kroničnimi boleznimi«. Po njihovem mnenju je sodišče »izkoristilo poseben primer osebe z neozdravljivo boleznijo, da bi v državi uzakonili evtanazijo« in to je, so po navedbah ameriškega spletnega portala National Catholic Register prepričani podporniki življenja v Ekvadorju, »zelo hud udarec proti človeškemu dostojanstvu in ustavnim pravicam Ekvadorcev«.

Sedem od devetih sodnikov se je odločilo, da se je bolje znebiti bremena bolne osebe, dovoliti drugi osebi, da ji vzame življenje, namesto da bi okrepili ali potrdili obrambo njenih pravic do celovite in ustrezne zdravstvene oskrbe z vso nego, ki si jo zasluži.

»Sedem od devetih sodnikov se je odločilo, da se je bolje znebiti bremena bolne osebe, dovoliti drugi osebi, da ji vzame življenje, namesto da bi okrepili ali potrdili obrambo njenih pravic do celovite in ustrezne zdravstvene oskrbe z vso nego, ki si jo zasluži,« so zapisali v odzivu za javnost. Ekvador je po navedbah STA za Kolumbijo postal druga latinskoameriška država, ki je dekriminalizirala evtanazijo.

Sodišče je razsodilo, da »kazen za uboj ne more veljati za zdravnika, ki opravi evtanazijo, da bi pacientu ohranil pravico do dostojnega življenja«, s pojasnilom, da bi bilo »nerazumno, če bi osebi, ki se znajde v takšnem položaju, v kakršnem se je znašla tožnica, naložili obveznost, da ostane pri življenju«.

Paola Roldán je tudi mati štiriletnega dečka. FOTO: Instagram/tisiwhattisi

Družina Roldánove z »mešanimi občutki«

42-letna Paola Roldán je avgusta lani na sodišču vložila tožbo za ugotovitev neustavnosti 144. člena kazenskega zakonika. Omenjeni člen kaznuje povzročitev smrti osebe v različnih okoliščinah (pri tem ne gre za umor prve stopnje) z zaporno kaznijo od 10 do 13 let. Najvišje sodišče v Ekvadorju je 7. februarja letos razglasilo, da je člen na splošno v skladu z ustavo, vendar je določilo izjemo za dopustnost evtanazije pod določenimi pogoji.

Sodba ustavnega sodišča je po eni strani zgodovinski dogodek in pomembna zapuščina Paole Roldán, po drugi strani pa bo privedla do hčerine smrti, ugotavlja Paolin oče.

Roldánova, mati štiriletnega dečka, je za diagnozo ALS izvedela v lanskem avgustu. Degenerativna bolezen je kmalu oslabila mišice v njenem telesu. Le nekaj mesecev pozneje ne more več hoditi in je priklenjena na posteljo, diha lahko le s pomočjo respiratorja.

Glede tožbe, ki jo je vložila, vztraja, da je to storila »iz ljubezni, iz sočutja«, in odločitev ustavnega sodišča označuje kot »možnost, ne obveznost: je za tiste, ki v to verjamejo, in tudi za tiste, ki jih je tega strah, za tiste, ki jih to odbija«. Kot pravi, si želi »počivati v miru«, saj je to, kar trenutno doživlja, »boleče in kruto«. Paolin oče Francisco je po navedbah STA za medije izjavil, da ima glede sodbe »mešane občutke«: po eni strani gre za zgodovinski dogodek in pomembno zapuščino njegove hčerke, po drugi strani pa bo sodba privedla do hčerine smrti.

Kako je s paliativno oskrbo?

Podporniki življenja v Ekvadorju obžalujejo, da se v državi »ne spodbuja kakršnega koli zakona o paliativni oskrbi«, v zgoraj omenjenem primeru pa je šlo po njihovem mnenju zgolj za »manipulacijo ustave«, poroča NCR. Odločitev ustavnega sodišča namreč »odpira vrata spolzkemu pobočju, na katerem lahko vsakdo zahteva, da se tako ranljivi členi kazenskega zakonika razlagajo na novo«.

Podporniki življenja v Ekvadorju resno razmišljajo o »vnovičnem odhodu na ulice«.

Ustavno sodišče je v odločbi odredilo, da mora ministrstvo za javno zdravje v dveh mesecih pripraviti predpis za postopke dejavne evtanazije, urad varuha človekovih pravic pa mora v šestih mesecih predložiti predlog zakona, ki oblikuje predpise v skladu z odločbo. Državni zbor v Ekvadorju bo moral o predlogu zakona razpravljati in ga sprejeti v naslednjih 12 mesecih.

Tamkajšnji podporniki življenja zdaj resno razmišljajo o »vnovičnem odhodu na ulice«.

Silvio z ženo in otrokoma. FOTO: osebni arhiv

Silvio pričuje za življenje

Sredi javne razprave o dekriminalizaciji evtanazije v Ekvadorju v preteklih mesecih je svojo zgodbo javnosti predstavil tudi 38-letni Silvio Alvarado, ki prav tako boleha za amiotrofično lateralno sklerozo. Silvio poudarja, da evtanazijo odločno zavrača, »saj ima le Bog oblast nad smrtjo«. Družinski mož in oče je v hudem trpljenju zaradi neozdravljive bolezni začel verjeti v Kristusa in je prepričan, da »pristojnost nad življenjem in smrtjo ne pripada meni, temveč Bogu«.

Silvio ve, da Jezus pozna njegovo stisko, saj je tudi sam prestal nepredstavljivo telesno trpljenje.

Alvaradu je nevrolog diagnozo ALS postavil pred tremi leti. Silvio jo je težko sprejel, še težja je bila postopna izguba telesnih funkcij. Kljub temu je danes pomirjen, saj je vsak dan deležen brezpogojne ljubezni in skrbi svoje žene Pauline Oña ter njunih dvojčkov Intija in Nine.

Trenutno je negiben in ne more več govoriti, vendar mu žena pomaga pri gibanju na invalidskem vozičku in sporazumevanju. Z očmi in mežikanjem lahko sporoča »da« ali »ne« in s pomočjo tipkovnice črko za črko celo tvori stavke. Pot do vere so mu tlakovali prijatelji, ki so ga vodili k nedeljskim bogoslužjem. Prek evangelijev je spoznal Kristusa, njegovo žrtev, da bi nam podaril odrešenje, in zdaj ve, da Jezus pozna njegovo stisko, saj je tudi sam prestal nepredstavljivo telesno trpljenje.

Zapuščina za otroke

Tudi Silvijeva žena Paulina je hvaležna za vse izkušnje, ki jih je moževa bolezen prinesla vsej družini. Trpljenje jih je približalo Bogu in kot družina so še tesneje povezani. Nikoli ni niti pomislila, da bi moža pustila samega v njegovi preizkušnji. »Zdaj razumem, da so ljubezen, potrpežljivost in moč zagotovljeni s Kristusovo milostjo in usmiljenjem,« je pojasnila v pogovoru za domače medije.

Naše družinsko življenje je pričevanje o skrbi drug za drugega, kjer so potrpežljivost, ljubezen, druženje in poslušanje temeljnega pomena ter v celoti izvirajo iz Božjega usmiljenja in milosti.

Paulina je ponosna na svojega moža in njegov odnos do bolezni, saj »se je odločil, da bo hčerki in sinu zapustil zgled življenja, ki temelji na Kristusu, da bi lahko popolnoma zaupali v Božje obljube o večnem življenju po smrti«. Kot je pojasnila, je »naše družinsko življenje pričevanje o skrbi drug za drugega, kjer so potrpežljivost, ljubezen, druženje in poslušanje temeljnega pomena ter v celoti izvirajo iz Božjega usmiljenja in milosti«.