V sredo je v Utrechtu na Nizozemskem potekala mednarodna konferenca o ekumenski zapuščini kardinala Johannesa Willebrandsa. Konferenco je ob stoletnici njegovega rojstva pripravil Arhiv kardinala Willebrandsa, v sodelovanju s Katoliško teološko fakulteto v Tilburgu in Katoliško univerzo v Lovainu.

O dogodku je za radio Vatikan spregovoril dekan Katoliške teološke fakultete v Tilburgu Adelbert Denaux in dejal, da želijo s konferenco spodbuditi zanimanje za življenje in delo kardinala Willebrandsa. Ob tej priložnosti so odprli tudi nekatere arhive in izdali dva njegova dnevnika. Prvega je kardinal Willebrands pisal na Nizozemskem od leta 1958 do 1961, v letih pred koncilom. V tem času, leta 1960, je bil imenovan za tajnika vatikanskega dikasterija za pospeševanje edinosti med kristjani in gre torej za pomembna leta njegovega življenja.

Drugo delo pa je izdaja kardinalovih beležk, v katere je v francoščini zapisoval svoje opombe v času II. vatikanskega koncila. Po Denauxovih besedah je iz dnevnika razvidno, da je kardinal Willebrands imel mnogo stikov in poznanstev, saj je, še preden je postal tajnik dikasterija, iskal priložnosti, da bi se med seboj povezali katoličani, ki so si v tistem času prizadevali za ekumenizem. V ta namen je prepotoval celotno Evropo, se srečeval s škofi in teologi ter pripravljal katoliške konference o ekumenizmu. Pri tem je šlo bolj za zasebno pobudo, ki jo je gojil skupaj s sobratom duhovnikom. Poleg tega je v dnevnikih vidna tudi kardinalova duhovnost, predvsem njegova želja, da bi Cerkev živel kot ekumene -vesoljnost in iz te drže je hotel oblikovati neke vrste skupnost duhovnikov in laikov, ki bi živeli duhovnost edinosti v konkretni skupnosti.

Ekumenska drža kardinala Willebrandsa je bila v 50. letih prejšnjega stoletja zelo drzna in preroška. V dnevnikih je zapisal, da je začutil to poklicanost leta 1946, takoj po koncu druge svetovne vojne. Ravno med drugo svetovno vojno so se kristjani med seboj združevali, da bi pomagali žrtvam vojne, kar je bil prvi način praktičnega in konkretnega sodelovanja kristjanov na Nizozemskem in morda prav tako razlog Willebrandsovega klica k ekumenizmu, je dejal Denaux.

Kardinal Willebrands je kot tajnik vatikanskega dikasterija za pospeševanje edinosti med kristjani prisostvoval zgodovinskim dogodkom, namreč prvim kontaktom in srečanjem papeža Pavla VI. in patriara Atenagora ter preklicu vzajemnega izobčenja iz leta 1054, pri čemer je imel Willebrands po mnenju Denauxa pomembno diskretno diplomatsko vlogo.

Prispevek kardinala Willebrandsa, da se je Cerkev usmerila na področje ekumenizma, je zelo velik. Med koncilom, ko je postal tudi škof, je dobil še več vpliva nad pripravo besedil in dokumentov o ekumenizmu in o verski svobodi. Kardinal Johannes Willebrands je dočakal visoko starost: umrl je leta 2006, star 97 let.