Štirje migranti – Mariamie, Thamara, MacColins in Rozh – so pričevali o svojih življenjskih izkušnjah, sveti oče pa je izpostavil, da nam Bog govori po sanjah migrantov in nas hkrati poziva, naj se ne sprijaznimo s svetom, polnim razdeljenosti. »Smo na poti od konflikta k občestvu, od sovraštva k ljubezni,« je dejal. Prisotni so bili latinski patriarh v Jeruzalemu Pierbattista Pizzaballa, maronitski patriarh Antiohije Bechara Boutros Rai in predstavniki različnih krščanskih veroizpovedi.

Tudi Bog sanja svet miru

Svetega očeta so pričevanja mladih migrantov zelo ganila, po njih vsi navzoči bolje razumejo preroško moč Božje besede, da »potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Te besede, zapisane kristjanom v Efezu, ne daleč od Cipra, so časovno oddaljene, a zelo blizu, aktualne in kakor napisane za nas danes, je izpostavil Frančišek. »To je preroštvo Cerkve: skupnost, ki z vsemi človeškimi omejitvami uteleša sanje Boga. Kajti tudi Bog sanja kako ti,« je papež še posebej nagovoril Mariamie iz Konga, ki se je opisala kot polno sanj: »Tako kot ti tudi Bog sanja svet miru, kjer njegovi otroci živijo kot bratje in sestre.«

Kultura brezbrižnosti, ki nas uspava

Vendar pa pogosto ne pustimo, da bi sanjali, temveč raje spimo brez sanj; navadili smo se na kulturo brezbrižnosti, ki nas uspava; a na tej poti ni mogoče sanjati, je nadaljeval Frančišek. »Bog govori po vaših sanjah in ne po tistih, ki ne morejo sanjati, saj imajo obilje vsega ali otrdelo srce. Poziva nas, naj se ne sprijaznimo z razdeljenim svetom, temveč hodimo skozi zgodovino kot tisti, ki jih privlačijo Božje sanje: človeštvo brez zidov ločitev, sovraštva, tujcev. Zgolj sodržavljani – različni in ponosni na svoje posebnosti in drugačnost. Te posebnosti so Božji dar. Ponosni na različnost, a vedno bratje.«

Sredozemsko morje je postalo veliko pokopališče

Po prebranem govoru se je sveti oče še enkrat obrnil na vse zbrane migrante, »a koliko vaših bratov in sester je ostalo na poti? Koliko obupanih jih pot začne v zelo težkih razmerah in niso mogli prispeti?« Po njegovem je Sredozemsko morje postalo veliko pokopališče: »Ko gledam vas, gledam trpljenje na poti. Mnogi ugrabljeni, prodani, izkoriščani so še vedno na poti, neznano kje.« Papež Frančišek je to označil za univerzalno suženjstvo, mi pa gledamo, kaj se dogaja, in se na to privajamo, kar je »resna bolezen, za katero ni antibiotika«.

V kulturi brezbrižnosti ne smemo molčati in gledati proč

»Ko vas gledam, mislim na mnoge, ki so se morali zavrnjeni vrniti in so končali v taboriščih, kjer se ženske prodaja, moške pa muči in zasužnjuje,« je poudaril papež in pripomnil, da se sprašujemo, kako je lahko v 20. stoletju prišlo do nacističnih in stalinističnih lagerjev, a se enako dogaja danes v naši bližini. Sveti oče je spregovoril še o bodečih žicah: »Postavimo jih, da ne bi dovolili vstopa beguncu, tistemu, ki pride prosit za svobodo, kruh, pomoč, bratstvo, veselje; ki beži pred sovraštvom in se znajde pred sovraštvom, imenovanim bodeča žica. Naj Gospod prebudi našo vest, ko se soočamo s tem. V tej kulturi brezbrižnosti ne smemo molčati in gledati proč.«