»Te besede iz Lukovega evangelija, v kontekstu prilike o usmiljenem Samarijanu, so temeljna smernica krščanskega življenja. V prevodu to pomeni, da smo kristjani usmerjeni eni k drugim,« je uvodoma dejal gostitelj pravoslavni duhovnik Rade Despotović in predstavil navzoče.

Pravoslavni paroh Rade Despotović. FOTO: I. V.

»Če bi danes kristjani živeli to novo zapoved, ne bi bilo potrebno niti organizirati ekumenskih tednov, ker bi kristjani ostali tista družina, ki jo je Kristus sam ustanovil,« je delaj ekumenski delavec Silvester Gaberšček, ki je povezoval večer. »Ampak smo ljudje in včasih raje imamo svoje zapovedi kot pa Božje«. Nato je besedo dal gostom.

Predavanje dr. Bogdana Dolenca. FOTO: I. V.

Prof. dr. Bogdan Dolenc, dolgoletni predavatelj ekumenizma na Teološki fakulteti, se je ozrl na korenine novega »ekumenizma vrnitve« - in pojasnil zanimivo zgodovinsko spremembo, ki je omogočila razvoj ekumenizma.

»Že dolga desetletja sodelujem v tem 'zedinitvenem gibanju' ali 'gibanju za zbližanje in zedinjenje' prav v prepričanju, da je to Jezusov projekt, da je Božji projekt, tako izrecno Božji, da ga je Jezus naslovil celo v svoji oporoki. Starši v oporoki otrokom izročajo nekaj bistvenega, najpomembnejšega, iz globine srca. In pri Jezusu je bilo to naročilo, da bi bili eno. Izrekel ga je v obliki molitve. Ni teoretiziral o edinosti, ni razmišljal kako jo doseči, ampak je za edinost molil. Ekumensko gibanje ni nič drugega, kot da se mi pridružimo tej molitvi. Zato imamo ta teden molitve za edinost. Torej je božji projekt, ki ima vse perspektive, da bo enkrat uspel. Ampak čim bolj je nek projekt Božji, tem bolj mu hudič nasprotuje. Kot nasprotuje misijonskemu projektu, saj Jezus pravi: 'da bi bili vsi eno, da bo svet veroval'. Svet ne bo veroval, če ne bo izpolnjen pogoj – če ne bomo edini,« je med drugim povedal dr. Dolenc. Spomnil je, da je od 16. stoletja prišlo do množičnega razkristjanjenja zahodne civilizacije in odmika od Cerkve prav zato, ker se je edinost med kristjani zlomila.

Mladi pravoslavni so vse nagovore izjemno pozorno poslušali. FOTO: I. V.

V nadaljevanju je profesor prikazal, kako je bila vsaka izmed treh vej krščanstva – pravoslavna, katoliška in protestantska – dolga stoletja globoko zasidrana v svojem prepričanju, da je edina dosledna in da se drugi dve morata »vrniti« ali »spreobrniti«. Najprej so to držo v začetku 20. stoletja opustili protestanti, pri Katoliški cerkvi pa je do korenite spremembe prišlo na 2. vatikanskem koncilu, po katerem se nikjer več ne govori o »vrnitvi drugih v Katoliško cerkev«, temveč o »vrnitvi Katoliške cerkve h Kristusu«, o vrnitvi vseh Cerkva h Kristusu. Zato v Katoliški cerkvi danes govorimo o »edinosti v različnosti« (Benedikt XVI.), o »ekumenizmu medsebojne obogatitve« in o »izmenjavi darov« (sv. Janez Pavel II.).

Zanimivo predavanje dr. Dolenca je dragoceno za razumevanje zgodovinske spremembe, do katere je prišlo v odnosih med krščanskimi cerkvami, in ga priporočamo v poslušanje v celoti na povezavi: 

Bogdan-Dolenc-Ekumenizem-vrnitve.mp3

Zaslužni škof Evangeličanske cerkve mag. Geza Filo. FOTO: I. V.

Mag. Geza Filo je podal zanimiv, evangeličanski teološki pogled na Jezusovo zapoved ljubezni, ki poudarja pomen vere in ne lastnih dobrih dejanj za lastno zveličanje. »Če smo pošteni, zapoved ljubezni vsem spodleti. Človek je grešno bitje ... Postava zahteva popolnost pri izvrševanju Božjih zapovedi. Nihče ni tako popoln, da bi izpolnjeval vso zapoved ljubezni 'z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem ...' Takšnega kristjana ni. Dokler smo v grešnem, zemeljskem telesu, tega ne bomo mogli ... Samo majhne korake lahko delamo v ljubezni do Boga in bližnjega. Žal nič več. Nikoli izkustveno ne dosežemo merila popolnosti, imenovanega v teh dveh zapovedih. Niti najbolj predani kristjani tega ne dosežejo. Bog pri nas išče napredek, ne popolnosti,« je dejal. Kot je pojasnil mag. Filo, Jezus v teh zapovedih povzema postavo, ne svojega evangelija. Njegov namen je, da spoznamo, da ker vsi vsak dan grešimo, ne moremo biti pravični pred Bogom po svojih lastnih, človeških zaslugah. Nihče, torej, ne more doseči odrešenja po lastnih delih. Edino upanje, ki nam je na voljo, je, da nas Bog opravičuje po svoji milosti. Po daru vere nam Bog nam pripiše Kristusovo pravičnost, odpusti prestopke in doseže opravičenje za tiste, ki verujejo. Bog nam tako izkazuje svojo ljubezen, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešni. »Kajti, če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen ...«

»Samo kdor Jezusa posluša, postane kot on in lahko opravlja njegova dela. Nevera je korenina vsake pokvarjenosti in vsakega zla, ker kdor ne zaupa Bogu, se obrača k malikom in polaga zaupanje v to, kar ne more dati odrešenja. Vera pa nas spreminja v sinove, ki poslušajo Očetovo besedo – učlovečeni Logos – s tem vzpostavljamo z njim občestvo razuma in volje: naše misli postajajo njegove, naša volja je njegova in zato tudi naše besede in dejanja postajajo Njegove besede in dejanja ... Jezus nas je na križu s svojo nedolžno krvjo odrešil. Tam se zgodi čudež zmage vere nad zlom,« je na daljšem predavanju poudaril mag. Geza Filo.

Laiška teologinja Marjeta Žumer. FOTO: I. V.

Poročena laikinja, katehistinja in diplomirana teologinja Marjeta Žumer, ali kot sama pravi, »predvsem mama 5 otrok in babica 7 vnukov,« je podelila svoje izkušnje, kako se da uresničevati geslo letošnjega ekumenskega tedna s pomočjo živete Besede življenja, ki je ni dovolj samo poslušati in o njej premišljevati, temveč ji dopustiti, da nas Beseda živi. Spomnila se je na veliko ekumensko srečanje v Stuttgartu leta 1999, kjer je bilo okoli 10.000 vernikov duhovnih gibanj in skupnosti iz različnih cerkva. Ob poslušanju predavanj je začutila, da med vsemi veje isti Sveti Duh. »Sveti duh je eden, ni več Svetih duhov,« si je takrat rekla in spoznala »kako pomembno je, da ustvarjamo prostore, kjer se bomo lahko srečevali, se spoznavali in gradili odnose vzajemne bratske ljubezni«.

Nato je iz svoje izkušnje podelila tri pričevanja. Nekoč ji je soseda rekla, da je njen sin nekam izginil, ves obupan, depresiven in da veliko pije. Rekla je, da se, po navadi, z avtom zapelje na en kraj, v naravo in da je potem dolgo časa v avtu pijan. Odločila se je, da ga bo šla iskat v želji, da mu pomaga prebroditi stisko. Ko ga je našla, je gospod izjokal vso svojo bolečino. Ponudila mu je oporo in ga pripeljala domov. »Najprej sem si rekel: zame ni več upanja. Ko pa sem čez nekaj minut zagledal tebe, sem si rekel: zame je še upanje!«

Zanimiv večer se je podaljšal tudi zaradi vprašanj iz publike. FOTO: I. V.

Ob drugi priliki je spoznala neko gospo, ki je živela sama, mož jo je zapustil, otroci pa niso hoteli imeti stikov. Zapravila je premoženje in je bila odvisna od alkohola. Razmišljala je o samomoru. Marjeta se ji je posvečala več let, skušala pomagati, v njej je prepoznala Jezusovo zapuščenost. Poiskala ji je pomoč za odplačevanje dolgov in tudi šivali stroj, da bi začela delati. Po več letih je kljub vmesnim padcem, gospa opustila alkohol, šla na zdravljenje in se posvetila dobrodelnosti. Čez čas je zaradi svoje nesebične pomoči otrokom na obrobjih celo prejela visoko državno odlikovanje.

Nazadnje je Žumrova podelila izkušnjo zbiranja pomoči za Ukrajino ob izbruhu vojne, vendar je zbiranje organizirala na tak način, da je vsak paket vseboval tudi osebni pozdrav od dobrotnikov ali otroško risbico, kar je prejemnike še posebej ganilo in so se spletle tudi prijateljske vezi.

Povezovalec Silvester Gaberšček se je ob predaji besede pravoslavnemu parohu spomnil čudovitih trenutkov ob dokončanju in posvetitvi ljubljanske pravoslavne cerkve leta 2005 s pokojnim srbskim patriarhom Pavlom. »Bil je to praznik vseh kristjanov,« je dejal in spomnil, da je takrat bil, poleg 5 pravoslavnih škofov, navzoč tudi kardinal Špidlik, ljubljanski nadškof Alojzij Uran, nuncij, bogoslovci ... Prav tako je bilo veliko stikov ob graditvi tega pastoralnega doma, ko je veljalo 'kar brata skrbi, mene skrbi, kar brata veseli, mene veseli'« je dejal Gaberšček.

Gostitelj in veroučitelj pravoslavne mladine Rade Despotović z ostalimi gosti. FOTO: I. V.

Paroh Rade Despotović je začel s poudarkom, da je tudi njegova žena mati petih otrok, kar so gostje veselo pozdravili. Nadaljeval je s temo človeškega egoizma. Medtem ko je pri otrocih naraven, pozneje v življenju lahko postane temeljna ovira za človekov duhovni razvoj, še posebej, če je naš ego okužen z demonsko logiko: »Trd ego je zelo rodoviten prostor za vpliv demonske energije, ki zapira človeka samega vase in ga tako uničuje s prepričanjem, da smo mi merilo sveta in življenja,« je dejal. »Ampak Kristus je prinesel projekt rešitve sveta, pot, da bi se človek rešil svojega ega, pot ljubezni. Je pa to v začetku ozka pot, saj se človek srečuje s svojimi omejitvami in slabostmi, podedovanimi že ob rojstvu. V priliki o usmiljenem Samarijanu vidimo nemoč stare zaveze, da pozdravi rane človeštva. Simbolizira ga duhovnik kot starozavezni duhovnik in levit kot starozavezni prerok, ki gresta mimo in ne pomagata ranjencu - z grehom ranjenemu človeku - ker nimata moči za to. Kristus prihaja in prinaša učinkovito pomoč. To je res edina velika novica pod soncem. Bog, vsemogočni, ljubi svet in skrbi za svet. Navzoč je v svetu. V tem je lepota krščanske vere, da naš Bog ni oddaljen od nas.«

Kot je pojasnil, to v Pravoslavni cerkvi ponazarja ikona, ki je v njihovih cerkvah dominantna, je blizu ljudem: »Ikone prikazujejo tiste svetnike, ki so šli po tej ozki poti, da bi uresničili ta Božji projekt«.

Ikona Marijinega zaspanja v pravoslavnem pastoralnem domu. FOTO: I. V.

»Pri ozdravitvi naših slabosti nam pomagata križ in vstajenje. Ko je Kristus postal človek, je postal sleherni človek. V tem je ta katoliškost naše vere: nikogar ni izključil. 'Pojdite po vsem svetu in vsem oznanjajte moj nauk,' je dejal učencem. Vabi nas, da povabimo vsa ljudstva k izkušnji te ljubezni, ki ni romantična ljubezen, temveč je konkretna, izražamo jo z svojimi dejanji za drugega, ko zapuščamo lasten ego in odstopamo prostor drugim,« je dejal.

»Včasih smo Srbi zaprti v svoj narod, ali včasih težko sprejemamo npr. Hrvate, toda evangelij je zgodba odrešenja vsega sveta, vseh narodov. Zato ima ekumenizem temelj v Kristusovi osebi in njegovem pozivu, da bomo eno. To, da smo si različni, neponovljivi, pa je lepota. Mi ne odločamo o tem, v katerem narodu se bomo rodili, tega ne izbiramo mi. Tudi ne odločamo, kdaj bomo odšli s tega sveta. Toda odločamo o tem, kako bomo živeli svoje življenje. Življenje je treba živeti tako, kot živi Bog, on pa živi na način Trojice, na način ljubezni. Bog ni nekakšen osamljeni samec, ki se je izoliral nekje gor, v vesolju, temveč se nam je razodel kot ljubezen: odnos med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, in to je Cerkev. Kdor se krsti, vstopa v to skupnost in ima odgovornost do sebe in do drugih,« je nadaljeval in sklenil z željo, da bo ekumenskih srečanj več: »Zato podpiram to pobudo in rad bi, da v prihodnje imamo več podobnih srečanj, še posebej, da se srečajo mladi med seboj, saj pri nas je veliko mladih, ki so žejni vere in spoznanja božanske ljubezni. Vera v javnem življenju ni prisotna, o njej se ne govori v družbi in mladi so žejni vere, žejni neskončnosti. Ko so pravoslavnega metropolita Filohija nagovarjali, da se vpiše v neko politično stranko, jim je odgovoril: dragi ljudje, za mene je še vesolje premajhno, vi pa bi me radi spravili v stranko! Zato je ljubezen pomembna, in sicer v treh smereh: do Boga, do stvarstva in do človeka«.

Mnogim se po koncu programa ni nikamor mudilo. FOTO: I. V.

V nadaljevanju so predavatelji odgovorili na nekatera vprašanja mladih, srečanje so sklenili z druženjem.