Zadnji človek je vase zagledan, samozadovoljen, sebe doživlja kot vrh. Prepričan je, da je »iznašel srečo«. Zapustil je kraje, »kjer je bilo težko živeti«. Zboleti ali se poškodovati se mu zdi grešno: prav previdno se premika. V neprijetnostih si pomaga z »malo strupa tu pa tam«, in nazadnje »veliko strupa, za prijetno smrt«. 

Zadnji človek je utrujen od življenja, nepripravljen sprejeti kakršno koli tveganje, išče le udobje in varnost.

Zadnji človek je utrujen od življenja, nepripravljen sprejeti kakršno koli tveganje, išče le udobje in varnost. Zadnji človek pooseblja cilj, ki si ga je postavila zahodna civilizacija. Zadnji človek je prazen in beden, brez višjega smisla, je najnižja točka zatona, saj v življenju nima drugega navdiha kot ubogo ugodje.

Obsedenost z varnostjo in nadzorom

Diagnoza, ki jo je pred več kot stoletjem o sodobnosti napovedal Nietzsche, se danes uresničuje. Kaže se v obsedenosti sodobne družbe z varnostjo in nadzorom. Zato je visoko cenjena vrednota imeti nadzor, tudi nad svojim življenjem, načrtovanjem in uresničevanjem svojih projektov: od rojstva, prek vzgoje otrok, zaposlitve in nazadnje lastne smrti. Izbrati nepotrebno tveganje in s tem negotovost, se zdi nerazumno in neodgovorno. A kot nekakšno znamenje časa in upor proti pretirano varni in sterilni družbi je mogoče v zadnjih desetletjih zaznati porast zanimanja za tako imenovane ekstremne (adrenalinske, avanturistične) športe. Če se zdi, da družba od njih nima drugega kot nepotrebno rušenje ustaljenega reda in varnosti, pa je pogled tistih, ki jih prakticirajo, drugačen.

Kot nekakšno znamenje časa in upor proti pretirano varni in sterilni družbi je mogoče v zadnjih desetletjih zaznati porast zanimanja za tako imenovane ekstremne (adrenalinske, avanturistične) športe.

Ekstremni športniki svojo dejavnost pogosto utemeljujejo v želji po osvoboditvi od pravil in omejitev vsakdanjega življenja. Izziv negotovosti v ekstremnih športih daje življenju okus in izvirnost. Nekateri so zato prepričani, da je razvoj ekstremnih športov neposredna posledica preveč varne, urejene in nadzorovane družbe. Prakticirati te športe bi lahko razumeli kot obliko upora proti takšni družbi in kot posledico človekove potrebe po svobodi, polnosti in osmislitvi lastnega življenja. 

Morda bi idejo, ki ji večinoma sledijo ekstremni športniki, najlaže strnili v sodobni ideal avtentičnosti lastnega bivanja.

Ekstremni športi ponujajo doživetje absolutne prihodnosti, prihodnosti, v kateri ni gotovosti in predvidljivosti in kjer so odprte različne možnosti. Pri tem ekstremni športniki še zdaleč ne delujejo iracionalno: zavedajo se tveganosti lastnega početja, a delež, ki je zunaj njihovih moči, želijo zmanjšati na minimum. Svoj podvig skrbno načrtujejo in dvakrat natančno preverijo svojo opremo, vremensko napoved in teren. Morda bi idejo, ki ji večinoma sledijo ekstremni športniki, najlaže strnili v sodobni ideal avtentičnosti lastnega bivanja.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje (03/2023).