Taborišče v Viscu nam je predstavila Erika Jazbar.

V soboto, 9. novembra, sta Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta in Rafaelova družba iz Ljubljane organizirali ekskurzijo v tri kraje, kjer so bili po vojni, leta 1945, slovenski begunci.

Izid knjige zgodovinarke dr. Helene Jaklitsch iz Ljubljane Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945–1949, ki je doživela predstavitev v Trstu in Gorici, ter fotografske razstave na to temo, ki jih je zadnja leta pripravljala Rafaelova družba, so vzbudili veliko zanimanje. Zato sta se Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta in Rafaelova družba iz Ljubljane odločili za obisk nekaterih postaj povojnih slovenskih beguncev, ki so se umaknili iz Slovenije zaradi komunističnega nasilja.

Taborišče je predstavila publicistka iz Gorice Erika Jazbar

Celodnevna avtobusna ekskurzija treh avtobusnih udeležencev (več kot 130 nas je bilo), v soboto, 9. novembra, je bila posvečena taboriščema v Višku (Visco) in Monigu pri Trevisu, kjer sta bili med vojno fašistični koncentracijski taborišči.


Pozdravila nas je tudi županja Visca.

V prvem povojnem času sta bili tam prvi postaji slovenskih beguncev: iz Gorice za nekaj dni v Višku, iz osrednje Slovenije preko Koroške pa za tri mesece v Monigu, kjer so takoj nastale slovenske šole (do gimnazije), kulturne in verske dejavnosti.

V taborišču v Viscu nas je pozdravila županja, taborišče in povojne slovenske begunce v njem pa je predstavila publicistka iz Gorice Erika Jazbar.

Od bolnišnice do taborišča

Jazbarjeva je omenila, da je bil kraj Visco, po slovensko Višek, do konca prve svetovne vojne 500 let del naše skupne Avstroogrske, tu je bila meja z Italijo, na kar spominja tudi muzej, ki je postavljen v bližini taborišča.

Med prvo svetovno vojno, leta 1915, je postalo območje največja bolnišnica s šotorišči v Italiji s tisoč ležišči. Tu je umrlo več sto italijanskih in avstro-ogrskih vojakov ter civilistov.

Po preboju pri Kobaridu leta 1917 se je bolnišnica spremenila v sprejemni center za begunce, bilo jih je več kot 400. Med drugo svetovno vojno je bilo najprej skladišče za orožje, po napadu na Jugoslavijo pa kovačnica za konje za fronto.

Nato so vojašnico Borgo Piave januarja 1943 spremenili v taborišče. To lokacijo so izbrali, ker je tu tekla železnica, ker so že bile vojašnice, postavili so še šotore in barake, upravljali so ga Italijani.

Slovensko spominsko ploščo so postavili šele leta 2009.

V taborišče so Italijani internirali od tri do štiri tisoč ljudi

Koncentracijsko taborišče je delovalo šest mesecev, od februarja do septembra 1943. V njem so zaprli od tri do štiri tisoč Slovencev, Hrvatov, pa tudi Srbov, Črnogorcev in Bosancev.

Sem so jih vozili iz drugih taborišč (Rab, Gonars, Monigo), pa tudi z obale. Med njimi so bili tudi otroci. Umrlo je 25 internirancev, 23 za časa delovanja taborišča, dva po 8. septembru 1943, v glavnem zaradi lakote. Med umrlimi ni bilo otrok. V bližnjem Gonarsu je umrlo 150 otrok. Umrle iz Visca so pokopali na tukajšnje vojaško pokopališče, nato so jih prekopali in prenesli v kostnico v Gonarsu.


Barake zaraščajo in propadajo, lokalna oblast pa ne ve, kaj narediti z velikim kompleksom.

Po kapitulaciji Italije je prišlo do evakuacije taborišča, zbežalo je skoraj tri tisoč internirancev, ki so Visco zapustili v smeri Romansa, Gradišča in Mirna ter osvobojenega partizanskega ozemlja.

Umik pred nasiljem komunističnega režima

Maja 1945 so v Visco prišle skupine, ki so se umaknile iz Jugoslavije zaradi nasilja komunističnega režima. Premikali so se po Vipavski dolini do Gorice, po mostu čez Sočo pri Ločniku, nakar skozi Moš in po današnji deželni cesti 56, ki pelje iz Gorice v Videm. Prišli so do Krmina, nato so se obrnili proti Palmanovi.



Kdo se je zatekel v taborišče v Viscu?

Kot je povedala Erika Jazbar so bili maja 1945 v taborišču v Viscu četniki, od deset do petnajst tisoč, med njimi tudi slovenski, ki jih je bilo 250. Zavezniki so jih v Viscu razorožili, prišlo je tudi do nekaj samomorov. 10. maja so odšli naprej.



Sem so prišli tudi primorski domobranci oziroma Slovenski narodno varnostni zbor, ki se je pridružili četnikom, skupaj jih je bilo 650. Komanda domobrancev, ki je bila v Trstu, in domobranci, ki so bili tam v štabu, pa so se prepeljali z ladjo do izliva Tilmenta.

Tam so nekateri ostali dva tedna, nato so šli v Ceseno, kjer je bilo taborišče na nogometnem igrišču, večina domobrancev pa se je odločila, da prestopi med civiliste, nato so šli v Riccione, kjer je bilo taborišče za civiliste. Glavnino so prepeljali v vojaško taborišče v Eboli.



V Viscu so bili še slovenski civilisti, ki so si reševali življenje pred komunističnimi partizani v Gorici. Med njimi so bili duhovniki, intelektualci, politiki, družbeno angažirane osebnosti, bogoslovci. Civilistov je bilo okoli 300.

V Viscu so ostali nekaj dni, bilo je dolgočasno življenje. Nato so šli civilisti do Riccioneja, kjer so bili v depandansi Mussolinijeve vile. Za njih je odgovarjal je Polde Kemperle. Nato so se vrnili v Gorico in Trst.


Barake taborišča

Vojaki pa najprej za krajši čas odšli v Forli in nato v Eboli pri Salernu, pod Neapljem. Tam se je septembra 1945 znašlo 700 Slovencev, predvsem primorskih domobrancev z Jankom Debeljakom in štajerskih četnikov, nato odšli v Nemčijo.

Obisk taborišča Monigo in cerkve v Zermanu


V Zermanu smo obiskali cerkev, kjer je bilo junija 1945 posvečenih sedem slovenskih duhovnikov.

Po ogledu taborišča v Viscu je sledil obisk vojašnice v Trevisu, kjer smo bili prisotni ob postavitvi spominske plošče v spomin na medvojne internirance in povojne begunce v tamkajšnjem taborišču Monigo (o tem več v posebnem članku).


Posvetitev slovenskih duhovnikov je osvetlil Ivo Jevnikar.

Na koncu ekskurzije je bil še postanek v Zermanu, kjer je bilo junija 1945 posvečenih sedem slovenskih begunskih bogoslovcev, med njimi tudi poznejši znani pesnik in ekumenski delavec prof. Stanko Janežič. V cerkvi sta nam govorila domači duhovnik in krajevni zgodovinar, novomašno posvečenje junija 1945 pa Ivo Jevnikar.

Fotografije Ivo Žajdela