Z Asio Bibi se najprej srečam na hodniku velike pariške stavbe, kjer prav na dan, ko jo sprejme francoski predsednik Macron, opravi še nekaj intervjujev. V očeh ženske nizke rasti, preprosto oblečene, se skriva dobrohotnost. Namestimo se v sobi s knjižnimi zakladi. Njen pogled je intenziven, lep, a v sebi nosi tudi sledi desetletnega trpinčenja. Toda veselja do življenja v njej niso mogli ubiti. Ko mora za ekipo poljske televizije, ki preverja, ali deluje zvok, govoriti v mikrofon besede brez smisla, se prešerno zasmeje. Še posebej se razživi, ko je ob njej francoska novinarka Anne-Isabelle Tollet, soavtorica knjige o njeni zgodbi. Postali sta veliki prijateljici. Govori v svojem jeziku, urdujščini, v pomoč nam je prevajalec iz angleščine. Čeprav izvira iz preproste družine, so jo starši naučili lepega, kultiviranega jezika. Tako kot je od njih prejela ljubezen do Boga – močno, takšno, ki zmaguje tudi najtežje preizkušnje. »Bili so zelo pobožni, trdni v veri,« pravi.

Celoten ekskluzivni pogovor z Asio Bibi si preberite v novi, 10. številki tednika Družina.


Foto: Marjan Pogačnik

Asia, kako se počutite?

Zdaj ko sem popolnoma svobodna, se počutim veselo, srečno, zelo prijetna občutja so to.

Postali ste simbol preganjanja kristjanov. Kakšen je zdaj položaj krščanske manjšine v Pakistanu? Boljši kot pred desetimi leti?

Ni še dolgo, odkar sem prišla iz zapora, tako da položaja ne poznam natanko, lahko pa rečem, da je to, kar se dogaja kristjanom in drugim manjšinam, kruto. Ne bi smeli tako ravnati z njimi. To se ne bi smelo dogajati.

Problem je zakon o bogokletju, na podlagi katerega je lahko vsakdo preganjan.

Potrebne bi bile nekatere spremembe tega zakona. Nihče ne bi smel biti sodno preganjan za daljši čas, ne da bi mu zares prisluhnili in opravili prave preiskave. V preiskovalnem postopku bi morali sodelovati strokovnjaki, treba bi se bilo pogovarjati z obtoženo osebo in tistimi, ki jo obtožujejo. Ne moreš nekoga zgolj obtožiti in ga postaviti za zapahe. To ni prav in zakon je treba spremeniti.

Obtožili so vas brez pravih dokazov.

Da, bila sem v zaporu in trpela, čeprav nisem bila kriva. Bog ve, da nisem ničesar zakrivila. Veliko sem trpela. Ta čas sem preživela v zaupanju v Boga in to zaupanje mi je pomagalo do svobode.

V zaporu ste preživeli devet let. Kateri so bili najtežji trenutki? Takrat, ko ste bili prvič in drugič obsojeni? Ali pa, ko ste izvedeli za smrt politikov, guvernerja v Pandžabu in ministra, ki sta vas podpirala?

Da, zagotovo me je najbolj prizadel umor politikov ... Ob tem sem se zelo slabo počutila, saj sta se zavzemala zame. Bila sem prepričana, da sta bila umorjena brez krivde. To je bil zelo žalosten trenutek. Umorjena sta bila zaradi mene in zaradi tega sem se včasih počutila tudi krivo. Res sem bila žalostna. A nista mrtva, živita v naših srcih.


Anne-Isabelle Tollet, Asia Bibi in Marjan Pogačnik po pogovoru za Družino. Foto: TVP

Kaj vam je v zaporu pomagalo ohraniti upanje in vztrajati?

Moje prvo upanje je prihajalo od Boga, močna vera v Boga. Verovala sem Jezusu, da bom kmalu na svobodi. To upanje in močna vera sta mi dajala moč. In zdaj sem res svobodna. Zares sem hvaležna Bogu za vero.
Podpirala me je moja družina, mož in hčeri; čakali so name, moj mož je šel po svetu zaradi tega. V zaporu sem tudi izvedela, da papež moli zame. Po tistem sem verjela, da me bodo izpustili. Prejela sem globoko zadoščenje.

Pravite, da ljubite Pakistan in muslimane iz vsega srca. Kako je to mogoče po tako težki izkušnji v zaporu?

Da, ljubim svojo deželo, kjer sem se rodila, to je moja domovina. Ljubim zemljo, na kateri so živeli tudi moji starši. Kristjani tu bivajo že mnoga stoletja.

Ali je bilo težko odpustiti?

Imamo sporočilo od Boga, Jezusa, da je treba ljudem odpuščati, odpuščanje je zelo velika stvar.
V celoti sem odpustila. Iz evangelija sem vedela, da če ne odpustimo tistemu, ki nam je storil kaj hudega, tudi nam ne bo odpuščeno hudo, ki smo ga storili. Pomembno se mi je zdelo pri odpuščanju iti do konca. Razumem, da nekateri ne morejo odpustiti, sama pa moram dati zgled, najprej hčerama, potem pa vsemu svetu.

Kako lahko pomagamo krščanski manjšini v Pakistanu?

Anne-Isabelle me je podpirala in povzdignila glas v mojem imenu. Prav tako bi tudi drugi na takšen način lahko postali glas teh ljudi.

Celoten ekskluzivni pogovor z Asio Bibi si preberite v novi, 10. številki tednika Družina.

V tiskanem pogovoru z Asio Bibi preberite še:

Ø kako je v zaporu čutila Božjo bližino,
Ø katera znamenja od Boga je prejela,
Ø kako pomembna je bila zanjo molitev v zaporu,
Ø kakšno poslanstvo ima zanjo Bog,
Ø zakaj razmišlja o življenju v Evropi,
Ø kaj si želi za svoji hčeri.