Ves svet se ubada z ekološkimi vprašanji. Svetovna in lokalna politika, civilna družba, znanost, gospodarstvo, vzgojni sistemi poskušajo najti rešitve in doprinesti k izboljšanju zdravja našega skupnega doma, ki je planet Zemlja. Kljub temu vedno znova ugotavljamo, da zamujamo, da nismo resni, da eno govorimo, drugo pa delamo. Pri ekologiji se vedno znova najdemo ujeti v zanko, kakršno je okusil že apostola Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19).

Čemu smo močni v hoteti, šibki pa v storiti? Zakaj nam tudi (zaenkrat še) prikupni otroški križarski pohod zoper ekološke grehote, ki ga uprizarja Greta Thunberg, ne pomaga? Zakaj šolarji, ki hodijo v šole, na katerih visi zelena ekološka zastava, smetijo in se obnašajo ekološko neodgovorno, takoj ko umaknejo pete s šolskega dvorišča? Zakaj se je v času koranavirusnih karanten povečala onesnaženost obcestnih jarkov in potokov? Zato, ker v razvpiti ekološki paradigmi manjka bistvena...