Letošnji julij je bil najbolj vroč mesec v dosedanji zgodovini meritev. V začetku avgusta je bilo objavljeno novo poročilo Mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC) o globalnem stanju. 

Ugotovitve prek sto znanstvenikov so skrb vzbujajoče in mnogi voditelji so pozvali k temu, da se prižgejo rdeči alarmi in da se države dogovorijo za drastično ukrepanje. Jeseni bo v Glasgowu 26. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah in upamo lahko, da se bodo vlade in tudi drugi svetovni akterji odločali v prid skupnega življenja na naši Zemlji. 

Nujni so drastični ukrepi, ki bodo posegli v mnoge vidike gospodarstva in potrošništva. To ni samoumevno. Kaj hitro se lahko zgodi, da prevladajo partikularni gospodarski interesi ali egoistični interesi posameznih držav.

Vendar ne gre samo za to. Mislim, da gre za krik Zemlje, ob katerem se moramo ustaviti, mu prisluhniti, ga skušati celovito razumeti in temu primerno spremeniti življenje.

Naš Bog je Stvarnik in Odrešenik, in stvarjenje in odrešenje ne zadeva le človeka, brez narave, materije, snovi. V poročilu o stvarjenju se velikokrat ponovi beseda »bilo je dobro«, v zaključku stvarjenja pa »zelo dobro«. 

Vemo, da greh ni porušil le človekovega odnosa do Boga in sočloveka, ampak tudi do narave, stvarstva. Kljub temu je v zgodovini krščanstva nekaj svetih ljudi, ki so naravo videli s pravim pogledom. 

Spomnimo na sv. Frančiška Asiškega in njegovo Sončno pesem, ki je najbolj znana Hvalnica stvarstva. Te hvalnice Frančišek ni napisal, ko je zdrav gledal lepoto narave, ampak ko je bil zelo bolan in je trpel, vendar je v veri in ljubezni videl onstran bolečine.

Še bolj kot stvarjenje nas s snovjo stvarstva povezuje odrešenje. Brez vode, olja, vina, kruha ni zakramentov. 

Zato je papež Frančišek v Laudato si (Hvaljen, moj Gospod, okoljska okrožnica o našem skupnem domu) utemeljeno spregovoril o potrebi po prenovljenem odnosu do stvarstva in Stvarnika.

Drug pomemben vidik se mi zdi zavedanje, da naš način življenja iz stvarstva jemlje preveč. Nekaj generacij nazaj so, denimo, kmetje večinoma ravnali z zemljo tako, da so upoštevali dobro naslednjih generacij. Zasadili so drevo, da je lahko rodilo vnukom. Naša kultura ne le da ne dela tako, ampak se takemu ravnanju celo posmehuje.

Čas je za »ekološko spreobrnjenje«.

Živimo prek zmožnosti stvarstva in morali bi si priznati, da obstaja povezanost med pretirano uporabo fosilnih goriv in segrevanjem oziroma širšimi klimatskimi spremembami. Krik Zemlje nas poziva, vabi in spominja na to, da moramo spremeniti način življenja, da način, kot živimo na Zahodu, ne more trajati dolgo. V tem smislu se mi zdi posrečen izraz papeža Frančiška ekološko spreobrnjenje.

Papež opozarja, da posledice ekoloških sprememb najbolj občutijo revni. Oni bodo, če smem uporabiti izraz, plačali največji davek podnebnih sprememb. Tudi zato, ker ekološka kriza ni ločena od drugih kriz. Zato je solidarnost s sočlovekom v stiski in posebna pozornost do ubogih sestavni del ekološkega spreobrnjenja.

Menim, da je ekološka kriza tako huda, da bo skupaj z drugimi krizami ali vodila k propadu sedaj prevladujoče usmerjenosti in oblike zahodne civilizacije ali pa bo kriza del prehoda k novi, drugačni civilizaciji, civilizaciji, ki bo v globini drugače orientirana. 

Tak premik ne bo prvi v zgodovini in ne sme nas biti strah. Če želimo dobro prihodnjim generacijam, na ekološko krizo poglejmo z upanjem in dejavnim ustvarjalnim pogumom. Vsak je poklican, da prispeva svoj delež. In stopimo skupaj z vsemi ljudmi dobre volje.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (34/2021).