Češčenje Najsvetejšega / SIMON NARDIN

»Greš z nami obiskat Jezusa?« je Philippe tako prisrčno povabil dvajsetletnega Tima Guénarda, takrat uspešnega boksarja, da mu ni mogel odreči. Z otroki in njihovimi spremljevalci v skupnosti Barka je šel na drug konec mesta in z njimi vstopil v cerkev, kjer je okoli sto ljudi v tišini klečalo. Ko se je čudil, zakaj gledajo na levo in ne Jezusa na križu sredi cerkve, mu je Philippe s prstom pokazal zlat predmet v obliki sonca, ki je stal na beli mizi, in mu na uho zašepetal: »To je Jezus, to je Jezusovo telo, sveta hostija.« Ugovarjal bi, pa je zaradi prijaznosti in potrpežljivosti otrok z njim ostal tiho. Z njimi je gledal zlato sonce in pri sebi razmišljal: »Kar težko verjamem, da ljudje prehodijo več kilometrov samo zato, da bi se v tišini zbrali pred okroglo belo ploščico, ki ji pravijo Jezus.« Močan vtis nanj pa je naredil izraz na njihovih obrazih. Nekateri so izžarevali nekakšno luč, vsi so bili mirni, spokojni. Rekel si je: »Če lahko oni v tem vidijo Jezusa, zakaj ga ne bi tudi jaz? Saj nisem bolj bedast kot drugi. Poskusil bom. Postavil se bom v primeren položaj in plof!, gotovo bo delovalo.« Nič se ni zganilo. »Mala bela hostija znotraj sonca me še vedno gleda …« Ko je tako premišljeval, je nekdo v beli halji vzel sonce in odnesel Jezusa, on pa je zavpil za njim: »Ej, pusti ga, nisem si ga še dobro ogledal!«

Jezus v Najsvetejšem zakramentu

Se tudi nam porajajo vprašanja o resničnosti Jezusove navzočnosti v evharističnem kruhu, ko v juniju po naših cerkvah večkrat izpostavijo Najsvetejše? Je to za nas privilegij ali pa skupaj s Timom potrebujemo še čas, da bomo videli in prepoznali, kaj se dogaja?
Duhovnik med sveto mašo posveti kruh in vino, da v moči Svetega Duha postaneta Kristusovo telo in kri. Posvečena hostija tako ni več samo jed iz moke, temveč Jezus sam. Čas svete maše je čas prvotnega češčenja Jezusa Kristusa, ki je skrivnostno navzoč v evharistiji in se nam do konca daruje v svoji ljubezni. Češčenje, ki se dogaja zunaj časa svete maše, je molitev pred Najsvetejšim, to je pred izpostavljeno sveto hostijo.

»Češčenje Najsvetejšega je privilegiran prostor, kjer si lahko vzamemo čas za zrenje skrivnosti, se pustimo prevzeti nori ljubezni, ki jo evharistija skriva in razkriva obenem,« je zapisal Nicolas Buttet, duhovnik in ustanovitelj skupnosti Eucharistein, katere temelji so evharistična adoracija in maša, sprejemanje ubogih, še zlasti odvisnikov, in oznanjevanje. »Kar se vidi, je košček kruha. To, česar se ne vidi, je živi Kristus.«

»Med vsemi oblikami pobožnosti je češčenje evharističnega Kristusa prva za zakramenti; Bogu je najljubša, nam pa najkoristnejša,« je zapisal sv. Alfonz Ligvorij. Neizmeren zaklad je obhajanje evharistije, pa tudi zadrževanje pred evharističnim kruhom zunaj maše dovoljuje vernikom, da črpajo iz samega vrelca milosti.

Pustimo se pozlatiti soncu njegove Ljubezni

Jezusovo srce, ki je bilo na križu prebodeno, ostaja odprto, neprestano izliva svojo ljubezen, ljubezen ognja, ki vžiga plamene v naših srcih.

»Vsi, ki ste tukaj, ste poklicani k adoraciji,« je ob odprtju enega prvih poletnih srečanj, ki jih organizira Skupnost Emanuel v Paray le Monialu, romarskemu središču Srca Jezusovega, nagovoril zbrane od vsepovsod ustanovitelj Skupnosti Pierre Goursat. »Kadarkoli imate nekaj časa, pristopite k molitvi in k adoraciji. Seveda je cilj adoracije počastiti Kristusovo telo, toda predvsem ga prosimo, da nas objame z ljubeznijo, da bomo potem tudi mi imeli ljubezen do bratov. Ljubezen do Jezusovega srca si izprosimo v adoraciji in v zaupni molitvi. Če ste še tako neobčutljiva klada, ostanite ob Jezusovih nogah in se pustite pozlatiti soncu njegove Ljubezni. Zato vas prosim, otroško prosite Jezusa za to veliko milost, da bi imeli srce, ki bi ga objemala ljubezen, zato, da bi objeli svet!«

Kako naj pristopimo?

Želimo se povzpeti k Bogu, ob tem pa spregledamo, da je on že sestopil. Sanjamo o vrhu in se ukvarjamo s tem, kaj vse moramo narediti, on pa nas že čaka v koščku kruha. Tako preprosto, pa vendar večkrat težko razumljivo. Otroci, kot šestletna Babette, ki jo pred slovesnostjo prvega obhajila niso našli, nam lahko pomagajo prepoznati bistveno. Duhovnik je deklico našel pred Najsvetejšim. Vzela je ključ od tabernaklja, odprla vratca in obstala negibna, s komolci naslonjenimi na oltar. »Kaj pa delaš, Babette?« jo je vprašal.
»Občudujem!« je odgovorila. To je adoracija, češčenje Najsvetejšega. Čas, ko smo preprosto z Jezusom, iz oči v oči. Besede so odveč, dovolj je, da smo taki, kot smo, krhki, nemočni in grešni pred njim, ki je Bog z nami, in mu pustimo, da nas ljubi. Bodimo z njim kot s prijateljem, pripovedujmo mu o vsem, kar doživljamo, izročajmo mu svoja iskanja in skrbi. V vsakdanjem hitenju se vsak dan znova odločamo za adoracijo in si prizadevamo, da bomo vztrajali, ko izkusimo dar zastonjske ljubezni, ki se daje. Jezus nas je vedno vesel in nas sprejema z vso našo navlako vred. Še več, želi nam vzeti ta bremena.

Ostanite v moji ljubezni

Sveti Frančišek Saleški je rekel enemu izmed prijateljev, ki je postal škof: »Adorirajte eno uro.« In ta mu je odgovoril: »Toda zelo sem zaposlen.« »Saj res, prav zato adorirajte dve uri.« Ko molitev postavimo na prvo mesto, pridobimo več časa, že z mirom, ki nas napravi učinkovitejše pri vsem, kar počnemo.

»Ostati v njegovi ljubezni ne pomeni samo biti pri adoraciji,« jasno razloži bistven namen adoracije Pierre Goursat. »K adoraciji se prihajamo nahranit, nato pa s to Ljubeznijo vstopamo v realnost življenja. Ko sreujemo brate, ostajamo v njegovi Ljubezni in jih sprejmemo v njegovi Ljubezni. Kot je govorila mati Terezija, adoriramo, potem pa ne zapustimo adoracije zaradi bratov, ampak nadaljujemo z adoracijo Jezusa v bratih ali z brati in to je zelo pomembno.

K tej drži nas spodbuja tudi osrednja misel mednarodnega evharističnega kongresa na pobudo papeža Benedikta XVI., leta 2008: Evharistija, Božji dar za življenje sveta. Ne spreglejmo ga!

Škof Gnidovec: »Stopimo v kapelo«

Škof Janez Frančišek Gnidovec (1873–1939):

Rad je molil kot dijak, še raje kot bogoslovec. Jezus v tabernaklju je postajal vedno bolj njegova ljubezen. Razgovor z njim ni bil zanj od zunaj naložena dolžnost, temveč notranja potreba in osebna tolažba. Veliko je premolil pred Najsvetejšim že v Idriji in Vipavi, v Šentvidu pa ure in ure za svoje dijake in sobrate. »Stopimo v kapelo in prosimo Gospoda za razsvetljenje, kaj naj naredimo,« je svetoval staršem ali dijakom, ki so prišli v kaki težki zadevi k njemu. Ko je med vojno kazalo, da bodo morali dijaki zaradi tega, ker je pošla že skoraj vsa hrana, domov, je prosil ekonoma: »Počakajmo še en dan, morda pride od kod pomoč!« Potem je vso noč premolil v kapeli in drugi dan je hrana prišla … Gnidovčeva molitev je bila molitev srca, ki mu zadostuje zavest, da ljubi in da je ljubljeno.