Listanje starih časopisov je zastonjska vstopnica v časovni stroj. Prežarčiš se v neko drugo vsakdanjost. Drugačno, a hkrati tako zelo podobno. Pred časom sem listal časopis Delo z začetkov naše samostojne poti. Kot je še vedno v običaju, je bil tudi takrat vsak prvi ponedeljek v mesecu objavljen politbarometer. Preverjali so javnomnenjsko podporo LDS, SKD, SLS itd. ter priljubljenost posameznih politikov. Gledam ocene in ne morem verjeti svojim očem. To bo gotovo pomota, si mislim in preskočim en mesec naprej. Isto. Pa ne me »basat«! Ocene politikov so se namreč gibale med 4,3 in 4,9. Ja, prav ste prebrali. Najslabše ocenjen politik je imel oceno 4,3. Ocena, ki že nekaj časa predstavlja neizživete sanje tudi najbolj priljubljenih aktualnih politikov, ki sicer gledajo v hrbet štirici, čemur bi po šolsko rekli – prav dobro.

Kaj se je zgodilo v tridesetih letih? Resen odgovor bi terjal kar zajetno monografijo. Verjetno je površen odgovor sestavljen iz vsesplošne razočaranosti nad našim političnim razredom, višjih pričakovanj demosa, padca nivoja izvoljenih predstavnikov ljudstva, strupenosti našega političnega amfiteatra ter pomanjkanja upanja in vizije.

Pred nekaj tedni sem prebral intervju s Tinetom Hribarjem iz leta 2007. Apokaliptično stanje. Civilna družba je mrtva. Vse gre narobe. Zveni znano? Kaj drugače od današnjih zapisov? Mislite, da bo čez dvajset let drugače? Kako se že reče: iz poraza v poraz do končne zmage. Razočaranost je slovenski nacionalni šport. S čim v svoji državi pa smo Slovenci sploh zadovoljni? In ali smo kdajkoli bili? Najpogumnejše dejanje nekdanjega predsednika vlade dr. Mira Cerarja je bilo, ko je prišel na tiskovno konferenco z listom: »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.« Vprašanje, ki se mi poraja, je, kdo se pa danes še gre politiko. Kdo so tisti, ki iščejo rešitve v politični areni? Kdo je še toliko nor, da se gre to igro? Medijski napadi, izpostavljanje družinskih članov, podtikanja, laži, tožbe itd. – vse to za plačo, ki je praviloma nižja od tiste, ki jo uspešni posamezniki dosegajo na svojih poklicnih področjih. Jok brate, odpade, so rekli v znanem slovenskem filmu.

A ne bi morala biti politika v svojem bistvu služenje? Služenje ljudem, aktivno skrbeti za skupno dobro in omogočiti lepši jutri sobivanja. Politikom je vendarle zaupano vodenje naše skupnosti, naše države. Slabo se piše državi, ki ustvarja take pogoje, da gredo v politiko, z nekaj svetlimi izjemami, samo še egomanijaki in narcisoidni nedonošenčki.