Cerkve: V Sloveniji je 12 cerkva sv. Egidija, 4 cerkve sv. Tilna in dve sv. Ilja. Po teh cerkvah se imenujejo kraji Št. Ilj in Šentilj.

Blaženi Egidij Asiški,
Frančiškov manjši brat, goduje 23. oziroma 28. aprila

Italijansko mesto Assisi v »sončni Umbriji« ni samo rojstni kraj svetega Frančiška in Klare, dveh najmarkantnejših svetnikov v zgodovini človeštva. Po poti svetništva so jima namreč sledili številni vrstniki, katerih imena niti ne poznamo več. Med tistimi pa, za katere vemo, ima prav posebno mesto gotovo blaženi Egidij, eden prvih Frančiškovih tovarišev. Kako zelo ga je zaznamovalo srečanje s svetim Frančiškom, pove tudi dejstvo, da se šele s tem dogodkom začenjajo njegovi življenjepisi. Vse, kar je bilo prej, je bilo prepuščeno pozabi. Bil je človek preprostega in radostnega srca, ki se je bil sposoben v trenutku zamakniti v premišljevanju ali zrenju nebeških reči. Nekaj časa je preživel v samoti, del svojega življenja pa tudi na apostolskem potovanju, na katerem ga je pot prek Kompostelje na Španskem zanesla celo v sveto deželo. V Tunisu je želel za Jezusa pretrpeti mučeniško smrt, pa mu ni bilo dano. Ljubil je molk, zato tudi sam ni ničesar zapisal, so pa njegove modre izreke pozneje zbrali pod naslovom Zlate besede.

»Božja beseda ni v tem, da jo nekdo posluša ali govori, marveč izpolnjuje.«

»Brez železa in prelite krvi lahko postanemo mučenci. Za sveto vdanost, radost in veselost zasluži človek, da si pridobi plačilo in venec mučeništva.«

»Noben jezik ne more razložiti, nobene besede ne dopovedati, noben ustvarjen duh ne doumeti lepote dobrin, ki jih pripravlja Bog v nebesih tistim, ki gorijo v ljubezni do njega.«

Ko ga papež Gregor IX. sprašuje, naj mu kaj pove o njegovih dolžnostih, mu odgovori: »Dve očesi imaš, desno in levo, ki sta zmeraj odprti. Z desnim opazuj stvari, ki so nad teboj, z levim pa vodi vse, ki so pod teboj.«

»Bližnjemu ne smemo jemati dobrega, ki ga ima in si ga prilastiti; če hočeš biti deležen prednosti drugih, se jih moraš veseliti, žalovati pa nad zlom, ki se drugemu pripeti; pri sebi moraš videti in spoznati lastno bedo, pri bližnjem pa samo dobro …«

»Le po ponižnosti pridemo do božjega spoznanja. Kdor hoče gori, mora najprej doli … Gorje mu, kdor se hvali z lastnimi napakami.«

»Človek je sam po sebi revščina in nadloga, bogat je le zaradi božjih darov, ki jih ima; te darove naj ljubi, samega sebe pa zaničuje.«

»Molitev je začetek in izvršitev vsega dobrega. Vsak grešnik naj prosi Boga, da bi mu dal spoznati njegove napake in slabosti, prav tako pa tudi dobrote, ki jih je prejel zaradi njegovega neskončnega usmiljenja. Kdor ne ve, kako moliti, ta Boga ne pozna …«

»Sadovi molitve so: 1. razsvetljuje naš um; 2. potrjuje nas v veri in ljubezni do dobrega; 3. uči nas spoznavati in občutiti lastno revščino; 4. napolnjuje nas z božjim strahom in nas dela ponižne; 5. v našem srcu budi kesanje; 6. v nas odpira obilen in sladek vir solza; 7. očiščuje našo dušo; 8. miri našo vest; 9. uči nas pokorščine; 10. vodi nas do popolnosti; 11. daje nam spoznanje svetnikov; 12. poduhovlja našo pamet; 13. vnema nas v srčnosti; 14. dela nas potrpežljive; 15. pridobiva nam pravo modrost; daje nam spoznavati Boga, ki se razodeva tistim, ki ga molijo v duhu in resnici.«