Rodil naj bi se okoli leta 306 v Nisibisu (današnji Nusaibin v Turčiji), ki je tedaj kot močna in pomembna obmejna trdnjava spadal k rimskemu cesarstvu.

Njegovi starši so bili kristjani in so ga vzgojili v krščanski veri, krščen pa je bil šele pri osemnajstih letih. V njegovem rojstnem mestu je škofoval Jakob, asket in pastir obenem, ki je s spokornim življenjem znal združevati učenost, z molitvijo pa apostolat. S svojim zgledom je za trajno vplival na Efrema. Ta škof je ustanovil teološko šolo, ki pa se je morala pozneje preseliti v Edeso in je zaslovela predvsem po zaslugi sv. Efrema.

Edesa je imela krščansko preteklost in v njegovem aramejskem dialektu je nastala sirska književnost. Značilno zanjo je lirično bogastvo. Če Sirci prevajajo iz grščine – in v tem obdobju so res veliko prevajali – se ne drže strogo izvirnika, marveč ga dopolnjujejo s svojimi mislimi in tudi s svojo neizčrpno domišljijo. Po zaslugi sirskih prevodov so nam ohranjena mnoga grška dela, ki so v izvirniku izgubljena. Efrem je v Edesi živel najprej kot puščavnik v skalni votlini, a je kmalu začel poučevati na šoli in tu je napisal večino svojih asketskih del. Udeleževal se je cerkvenega življenja, zelo spoštovan zaradi pobožnosti in učenosti, predvsem pa zaradi izrednega pešniškega daru, čeprav je kot klerik imel samo stopnjo diakona.

Vneto je raziskoval Sveto pismo. Z njegovimi besedami se je bojeval zoper krive nauke. Poleg gnostičnega nauka je na kristjane močno vplivala tedanja, v Mezopotamiji že od nekdaj priljubljena in udomačena astrologija. Efrem je znal bistro pokazati nesmiselnost verovanja v zvezde in drugo praznoverje. Iz Perzije se je širil maniheizem in Efrem je v svojih spisih jasno in ostro zavračal tudi tega nevarnega nasprotnika. Njegove pesnitve so služile pouku pravovernih in olepšanju bogoslužja. Zato so mu dali častni naslov »harfa Svetega Duha«. Umrl je leta 373. Efrem je edini svetnik sirskega jezika, ki mu je Cerkev priznala čast cerkvenega učitelja.

Goduje 9. junija.