Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj in protirevolucija

Sopotnik revolucije Edvard Kocbek je leta 1975 o začetku »državljanske vojne« dejal (Boris Pahor, Alojz Rebula, Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, Trst, 1975, str. 146): »Med nami se je odprla najhujša vojna, bratomorna vojna, in partija je mogla zdaj seči po svojem nesrečnem klasičnem vzorcu, ki smo se ga najbolj bali, da bi z njim v srednji Evropi ponovila svojo revolucijo.« Državljanske vojne ni mogel nihče več ustaviti, čeprav na partijski strani o njej ni smel nihče govoriti. Tito je po zagrebškem 'Vjesniku' (24. maja 1972) to potrdil tudi za Slovence, ko je govoril o razmerah v ostali Jugoslaviji: 'Slično je bilo i u Sloveniji. Bio je to, dakle, gradjanski rat. No o tome nismo htjeli govoriti u toku rata, jer nam to ne bi koristilo.' Slovenija je postala prostor najhujšega prelivanja krvi, izgubam vojaških operacij so se pridružile vedno pogostejše likvidacije v osvobodilnih vrstah.«

Seveda je to izjavo Kocbek dal potem, ko so ga komunisti zavrgli in ko je ekskomunikacija trajala že več kot dvajset let. Leta 1942 je Kocbek razmišljal drugače. Dva dni po umoru dr. Lamberta Ehrlicha, ko je prišla vest do njega, je 28. maja 1942 v svoj dnevnik zapisal naslednje odiozne besede (Edvard Kocbek, Tovarišija, Maribor, 1967, str. 30–31): »Pred seboj vidim mrtvega Ehrlicha, ki sem nekoč tudi jaz z njim mnogo govoril. Kljub svoji vedno hitrejši poti v slovenski fašizem bi zanimivi mož še živel, ko bi /.../.«

Komunistični revolucionarji Franc Leskošek, Boris Kidrič in Edvard Kardelj na II. kongresu KPS v Ljubljani leta 1948.
VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Edvard Kocbek o Ehrlichu in pravici »biti neusmiljen«

Poleg tega, da je bil Kocbek leta 1942 in 1943 povsem pod vplivom komunističnega izrazja (»pot v slovenski fašizem«), je Ehrlichov umor sprejel povsem hladno. V nadaljevanju ga je s »teoretizacijo« celo upravičeval: »Če je v mirnem času kazensko pravo postavljalo sankcije s stališča osebne človekove blaginje, potem je cilj revolucionarne justice jasna, kolektivna blaginja. Pozornost politične justice je obrnjena na ogrožene ljudske skupnosti, ne pa na psihologijo obsojenca. To se pravi, da sme določena ljudska skupnost z vso pravico seči po revolucionarnih sankcijah, kadar je njen obstoj ogrožen, posebno, kadar bije boj na življenje in smrt. Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene.«

Kocbek za umore duhovnikov

Kocbek je med vojno napisal veliko takšnih besedil, v katerih je kar mrgolelo komunističnega besednjaka (npr. »ljudska skupnost«, kar je drugi izraz za komunistično kliko), revolucionarne zločinske »logike« in zagovora revolucionarnega terorja.

Poglejmo si še en Kocbekov pogled iz tistega časa. Ko je 11. junija 1942 prebral »zapisnik o zaslišanju kaplana /Henrika Novaka/ in učiteljice /Darinke Čebulj/ iz Hinj ki sta bila justificirana«, je v svoj dnevnik zapisal (Kocbek, Tovarišija, str. 44): »Skupno sva /s Kidričem, op. I. Ž./ ugotovila, da je potrebno dvoje, prvič, da dobimo kolikor mogoče prave krivce v roke, drugič pa, da duhovnike, ki začenjajo ogrožati naše delo, justificiramo po treznem premisleku vseh okoliščin.«

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito v Titovem Užicu leta 1946. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Edvard Kocbek o revoluciji: »človek neke dobe mora uporabiti silo«

Kocbek se je torej tistega krvavega junija 1942, ko so komunisti in njihovi partizani z umori povsem ponoreli, izrecno zavzel za ubijanje duhovnikov. 16. septembra 1942 je v dnevnik zapisal še eno definicijo revolucije oziroma opravičilo takratnega partizanskega ubijanja Slovencev (Kocbek, Tovarišija, str. 65): »Revolucionarnost ni slepa pokorščina tem zakonom ali ideologiji in tehniki sredstev, ni slepo trošenje elementarnih sil in tudi ne zavračanje tisočletne človeške izkušnje, temveč je tisto aktualizirano razpoloženje, v katerem se zgodovinski človek uveljavlja v vsem svojem naravnem in družbenem bistvu. Konkretni človek neke dobe mora uporabiti silo, da si položi višje družbene temelje in si omogoči izživljanje svoje osebne svobode. Smisel revolucije ni torej v revoluciji sami, temveč v človeku, ki jo izvrši zato, da si izpolni svojo svobodo.«

Po Kocbeku so komunisti torej ubijali Slovence zato, da so si »izpolnili svojo svobodo«, kar med drugim pomeni to, da so prišli na oblast. Seveda leta 1941 in 1942 ta »osebna svoboda« ni bila tako močno tlačena, da bi bilo potrebno »tlačitelje« oziroma politično drugače misleče ubijati. Sploh pa ne Kardeljevi (in Kocbekovi) komunisti.

Boris Kidrič in Edvard Kardelj, delegacija na vlaku za Pariz 25. julija 1946. VIR: AS 1549

Kardelj: »Bili smo, bijemo in bili bomo preklete belogardistične izdajalce.«

6. in 12. novembra 1942 je Kardelj napisal poročilo Josipu Brozu - Titu in Kominterni, v katerem je med drugim zapisal tudi naslednjo grozljivo ugotovitev (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 239): »Borbe v oktobru se vrše predvsem proti beli gardi. Razorožena cela vrsta vasi, ki so jih belogardisti na silo oborožili v Suhi krajini in na Dolenjskem.«

7. novembra je partizansko glavno poveljstvo izdalo dnevno povelje, v katerem je svoje partizane hujskalo z naslednjim besednjakom (Jesen 1942, str. 250–251; (Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, IZDG, 1989, tipkopis, dok 59): »Bili smo, bijemo in bili bomo preklete belogardistične izdajalce. Podeseterili in postoterili bomo svoje napore. Iztrebili bomo zavrženo belogardistično svojat s slovenskih tal. /.../ Živel genialni vodja narodov in vsega naprednega človeštva, veliki strateg narodnega in človečanskega osvobodilnega boja, naš ljubljeni tovariš Stalin.«

»Iztrebili bomo ...« Toliko v razmislek tistim, ki za naše medvojno dogajanje uporabljajo povsem netočen in za napadene krivičen izraz »državljanska vojna«.

Komunist Franc Leskošek o »beli gardi« na Primorskem

7. novembra je Kardelju poslal poročilo Franc Leskošek (Jesen 1942, str. 269–270): »Nadalje, da je bela garda (Mihajlo /mihajlovićevci/) precej razvita in zelo aktivna, imajo precej razpredeno organizacijo. /.../ Pravi pa /Boris Kraigher o razmerah na Primorskem/, če se ljudstvu razloži razlika med četniki in partizani, da se takoj prežene vpliv Mihajla, tudi vse iluzije o bivši Jugoslaviji in Angliji takoj izginejo. Pravi, da predstavlja aktivnost bega in Mihajla kot centralna baza za primer kake ugodne mednarodne situacije (separaten mir z Anglijo) veliko nevarnost za celotno osvobodilno gibanje v Sloveniji.« Beri: za oblast komunistov. »Uspelo ji je pa /partiji v Vipavski dolini/ vodstvo bega razbiti in pripraviti nekatere skupine do tega, da so prenehali izdajati svojo literaturo /.../.«

Edvard Kardelj, Miha Marinko in Josip Vidmar, komunistični gospodje so želi sadove svojih zločinov nad Slovenci.

Opis zločinskega pohoda Kardeljevih partizanov

7. novembra je Kardelju in Borisu Kidriču pisal Ludvik Smrekar, komandant III. bataljona Zapadnodolenjskega odreda (Jesen 1942, str. 273): »Sinoči so šli naši v akcijo v Sp. Kašelj /prav: v Zgornji Kašelj/, da v zasedi ulove nekega voditelja bele garde /Jožeta Bezlaja, Bevkarjevega/ in da spotoma prinesejo nekaj materiala, ki smo si ga tam nabavili. Ker tistega ni bilo na mesto, kjer so naši imeli zasedo, so šli na svojo roko, češ da ga na vsak način morajo uloviti. Šli so namreč na njegov dom in obkolili njegovo hišo. Trkali so na vrata in zahtevali, naj jim odpre. Bilo je že napačno, ker niso računali s tem, da ima orožje doma. V hiši so bili trije. Ko so naši vlamljali vrata, niso opazili, da lahko z vrha meče nanje bombe, kar so beli tudi storili. Še preden so naši vdrli skozi vrata, so begi začeli metati bombe točno v sredo, med naše. Na istem mestu so bili takoj trije laže ranjeni, dva malo teže in en mrtev. Ker so bili tako presenečeni, so se morali umakniti /.../. Mrtveca so morali pustiti /.../.« Pred seboj imamo klasični opis zločinskega pohoda, kar so partizani takrat počeli množično.

Spreobrnjena resnica vodje partizanov

9. novembra je Kardelju in Kidriču poslal poročilo Ivan Maček, komandant glavnega partizanskega poveljstva, v katerem je med drugim zapisal (Jesen 1942, str. 278): »Bega v resnici poskuša izvršiti mobilizacijo v tem kraju. /.../ Ljudje so po veliki večini odločno proti begi. Tukaj je celo nekaj duhovnikov, ki javno nastopajo proti begi. Da navedem primer, kako postopa nek duhovnik. Nedavno je prišel nek kmet, ki ima svojega sina v beli gardi, k temu duhovniku in ga vprašal, kaj bo z nami, ki imamo sinove v beli gardi. On mu je odgovoril: 'Za sedaj nič, po osvoboditvi bomo pa z vami hitro opravili.'« Po vsej verjetnosti gre tu za Mačkovo izmišljijo ali pa vsaj za močno pretiravanje ter za projekcijo lastnega razmišljanja na nekoga drugega.

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito (vozi čoln) uživata na Brionih leta 1953. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Jože Moškrič: »Razbiti to gnezdo«

11. novembra je Kardelju poslal poročilo Jože Moškrič, zaupnik CK KPS (Jesen 1942, str. 287–288): »Bega utrjuje svoje pozicije. Sedaj so se utrdili v cerkvi Sv. Urha in okrog nje. Ker so naši zadnjič zažgali župnišče in gospodarska poslopja, gradijo sedaj barake. Zgradili so bunkerje in nastavili mitraljeze v zvonik. Sedaj so seveda zopet nedosegljivi in naši komandanti si umivajo roke. Ker tudi sam vem, da je težko pregnati sovražnika iz utrjenega položaja, mislim, da bi jih pač morali poiskati podnevi, ko pridejo iz svojih brlogov in se sprehajajo po vaseh. Zato že 14 dni sitnarim in moledujem, da bi se podnevi postavljale zasede, ampak ne gre. Ljudi ni, so bolni, morajo za hrano, morajo v patrulje in straže, zato se bega pri belem dnevu sprehajajo, koder jih je volja. Tu je sedaj 2. bat. T./omšičeve/ br/igade/, ima nekaj čez 80 ljudi. Tudi tu je, ne vem koliko, zopet bolnih. Komandant je Martinov /Martin Kos/. Obljubil je, da bo poizkusil omajati Polico. Če bo prišel še Kajtimir /Albert Jakopič/ s svojimi, bi po mojem mogli razbiti to gnezdo. Je pa križ s temi ljudmi iz brigade. So izmučeni in demoralizirani. Zdi se mi, da bi bilo potrebno preiskati vzroke za to, kajti slišijo se težki očitki vodečim funkcionarjem. Pri nas smo nocoj zažgali 'Prosvetni dom' v Sostrem. V njem so se hoteli vgnezditi bega.«

Pred nami je še en primer, iz katerega se vidi, kako bolestno so komunisti hlepeli po boju z »belo gardo«. V številnih Moškričevih poročilih Kardelju in CK KPS beremo skoraj izključno o sovraštvu in boju proti »beli gardi«, tako rekoč nič pa o okupatorju. Že samo iz teh kratkih navedb iz pisem, poročil in navodil med najvišjimi komunističnimi in partizanskimi funkcionarji se nazorno kaže kruto dejstvo: bolestno komunistično hlepenje po uničevanju ter pobijanju drugače mislečih. Čeprav ima knjiga Štefanije Ravnikar Podbevšek Sv. Urh preko 600 strani, v njej o tem ne izvemo nič. Seveda so bili komunisti in komunistični zgodovinarji izvedenci za izpuščanje ključnih dogodkov za objektivno presojo nekega dogajanja.

Edvard Kardelj, ribič s čolna, uživa sadove svojih zločinov nad Slovenci na Brionih leta 1961.
VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Glavna vloga partizanov je bila uničevanje Slovencev

11. novembra 1942 so poročilo o delu v Cankarjevi in Gubčevi brigadi ter o položaju na Dolenjskem napisali namestniki komandanta ter pomočnika politkomisarja partizanskega glavnega poveljstva (Jesen 1942, str. 290–293): »Dne 21. X. t. l. se je C. b. premaknila proti Gorjancem, hoteč očistiti teren po Beli krajini belogardističnih skupin. /.../ Bela garda se po številčni moči, ker jo Itali­jani nasilno mobilizirajo, še vedno razvija. Utrjujejo se v cerkve, šole in druge večje zgradbe v bližini italijanskih posadk. Ena izmed sedanjih postojank je na Ajdovcu zabarikadirana v Krekovem domu. Od tod patruljira v Žužemberk, Lipovec in Vrbovec ter Brezovo reber. Splošno se bela garda pojavlja povsod, kjer je italijanska posadka. V Semiču smo slišali klicanje trobe/nte/ v zbor in nato je bila ob glasbi trobente 'molitev'. Glasovi so bili iz bivše jugoslovanske vojske. Boja se skoraj povsod izmikajo, razen seveda v svojih utrjenih postojankah.«

Velezločinec je pokopan v grobnici »narodnih herojev« ob stavbi demokracije. FOTO: Ivo Žajdela

Genocid partizanov v Ajdovcu decembra 1942

Postojanko vaške straže v Ajdovcu so ustanovili 20. oktobra 1942. V noči na 12. december 1942 sta jo napadli Gubčeva brigada in del Tomšičeve ter jo po silnem uničevanju uničili, potem pa nad ujetniki storili množični pokol.

Celo iz gornjega poročila se vidi, da bistvo protirevolucije ni bilo napadanje, ampak branjenje pred partizanskimi morilskimi napadi. In še en odlomek iz istega poročila: »V tem pogledu se držimo načela, da mora biti vse naše delovanje in bojevanje z belogardisti tako, da ljudstva ne odvrnemo od sebe. Kar pa se seveda bori z orožjem v roki proti nam, tu seveda ne more biti nobenega popuščanja. Stremimo za tem, da bodo akcije proti beli gardi popolne in ne polovičarske.«

To niso besede neke izobčenske sekte v »NOB«, ampak samega vrha partizanskega poveljstva. To je zgodba o partizanih kot glavni vojski komunistične revolucije.

Nadaljevanje v: Edvard Kardelj, Jaka Avšič in Bebler