Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj: Kardeljeva pisma

Izvršni odbor Osvobodilne fronte je 28. aprila 1942 v Slovenskem poročevalcu objavil posebno izjavo, v kateri je zapisal (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2. knjiga, Ljubljana, 1964, str. 25–26), »da se enotna slovenska osvobodilna borba vrši izključno pod vodstvom Izvršnega odbora OF in Glavnega poveljstva slov. partizanskih čet«. OF je bila seveda sopomenka (skrivalnica) za komuniste.

V nadaljevanju je sledila uničujoča ugotovitev: »OF je danes edina slovenska narodna oblast. Organiziranje kakršnekoli vojaške formacije izven partizanskih čet in Narodne zaščite bo po zakonu OF kaznovano s smrtjo. Vsak poskus zanetiti na Slovenskem državljansko vojno v korist okupatorjem bo zatrt v kali.« Da bi bilo bolj jasno, pa dva stavka naprej še: »Kdor pa bo pod kakršnim koli nazivom skušal razbijati enotnost slov. narodnega osvobodilnega političnega in vojaškega pokreta, bo na slovenskem teritoriju uničen.«

Edvard Kardelj, kolovodja komunističnega nasilja nad Slovenci, leta 1944. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Protinarodno so delovali komunisti, ne pa kdo drug

S temi stavki se je komunistična partija oziroma njena paraorganizacija Osvobodilna fronta povsem razgalila. O njej povedo tako rekoč vse. Še več, razkrivajo bistvo »NOB« in opozarjajo, kaj se je v Sloveniji od leta 1941 naprej sploh dogajalo. V teh stavkih takoj opazimo vrhunski cinizem in spreobrnjeno podobo, pod katero so komunisti delovali. Zadnji trije navedeni stavki bi pravzaprav morali veljati za komuniste, saj so prav oni s svojo revolucijo (ubijanjem političnih nasprotnikov) in z razglašanjem monopola nad odporom razbijali enotnost slovenskega naroda, ki je bila v času okupacije najbolj potrebna. Protinarodni dejavnik so torej bili oni, ne pa tisti, na katere so te grožnje naslavljali.

Poročanje na Brozov Balkan o komunističnih zločinih v Sloveniji

V poročilu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet vrhovnemu štabu NOPOJ 1. maja 1942 so zapisali (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 2, Ljubljana, 1953, str. 188–189): »Največja težava je bila organizacija eksekutive. Za to delo smo od vsega začetka uporabili najboljše partijce. Doslej je bilo izvršenih 65 likvidacij v Ljubljani, od teh jih je eksekutiva /Vos, op. I. Ž./ izvršila 48, ostale pa Narodna zaščita. Po vsej Sloveniji jih je bilo likvidiranih 230. Važne likvidacije so bile: petokolonec že bivše Jugoslavije general Rupnik (ustreljen in zblaznel) /Rupnika so »le« ranili, op. I. Ž./, upravnik ljubljanske policije in tesni sodelavec okupatorjev dr. Hacin obstreljen (sedaj invalid), policijski komisar in gestapovec Polak Ivan, tesni okupatorjev sodelavec, voditelj bele garde in kapitalist Praprotnik Avgust ter Župec in Kikelj, aktivisti akademskih organizacij bele garde in tesna sodelavca z okupatorskimi oblastmi, Vinko Vrankar, prijatelj metalcev /»desni« socialdemokrat, deloval pred vojno med delavci kovinske stroke, op. I. Ž./, organizator fašističnih sindikatov. /.../«

Največji zločinec v zgodovini Slovencev, Edvard Kardelj, je še vedno pokopan tik ob parlamentu, hramu slovenske demokracije. FOTO: Ivo Žajdela

»Poleg likvidacij« so komunisti uničevali še na druge načine

»Poleg likvidacij je izvršila eksekutiva zaplembo tiskarne bele garde z veliko množino papirja in že tiskano literaturo vred /Vos je 25. januarja 1942 na dvorišču Oražmovega doma v Wolfovi ulici v Ljubljani zaplenila »belogardistično-mihailovićevsko« tiskarno Zarja svobode, op. I. Ž./. Dve stanovanjski preiskavi zaradi suma obstoja tiskarne bele garde.«

Odlok »o zaščiti slovenskega na­roda«, ki ga je 16. septembra 1941 izdala OF, so torej dosledno uresničevali. Po novem letu 1942 so se vosovski umori vidnih Slovencev kar vrstili. Naj omenim le najodmevnejše. 20. februarja 1942 so ustrelili Avgusta Praprotnika, predsednika Zveze industrialcev in enega od vrhov liberalcev. 16. marca so ustrelili študenta Franca Župca, člana Straže in direktorija OUL, 18. marca pa še Jaroslava Kiklja, predsednika študentske KA in člana OUL. Čez tri dni je spodletel atentat na Gostirada Lončariča, še enega vodilnega člana Študentske OUL.

Komunistični umor dr. Lamberta Ehrlicha

Zelo usoden je bil 26. maj 1942, ko so komunisti ustrelili najprej prof. Lamberta Ehrlicha, duhovnega vodjo Straže, poleg njega pa še študenta Viktorja Rojica. Isti dan so ustrelili Iva Peršuha, visokega uradnika Vzajemne zavarovalnice.

Leta 1943 je IOOF izdal brošuro, v kateri so objavili študijo Borisa Kidriča Dve leti osvobodilne fronte, v kateri je med drugim zapisal (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, VI. knjiga, IZDG, Ljubljana, 1981, str. 358–360): »Justifikacije petokoloncev so se v Ljubljani dogajale ob belem dnevu, kar je silno dvignilo narodno moralo, med belogardistične izdajalce pa zasejalo tak strah in trepet, da so začeli emigrirati v Italijo, OF je postala prava pravcata 'država v državi'.« Omenil je »narodno moralo«. Šlo je za komunistično zločinsko »moralo«. Kidrič je zapisal tudi temeljni očitek, s katerim je krivdo za državljansko vojno z značilno komunistično lahkoto naprtil »drugi strani«, čeprav so bili zanjo krivi izključno oni: »Bratomorno je bila prelita slovenska kri, ko je čas kategorično terjal najtrdnejšo narodno enotnost.«

Franc Leskošek je v poročilu Centralnega komiteja KPS z dne 6. maja 1942 Centralnemu komiteju KPJ o političnem položaju zapisal (Dokumenti, knjiga II, Ljubljana, 1964, str. 76): »Odnos OF do obeh skupin domače reakcije je naslednji: belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli likvidacije večjega obsega, ki stremijo že k iztrebitvi /podčrtano v izvirniku, op. I. Ž./.«

Spomenik Borisu Kidriču, ob Kardelju velezločincu nad Slovenci, v vojašnici v Šentvidu pri Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

»Narodnoosvobodilni teror Varnostno obveščevalne službe«

Leta 1944 je Boris Kidrič poslal v Moskvo daljše poročilo Kratek obris razvoja OF in sedanja politična situacija v Sloveniji, v katerem je med drugim za začetno obdobje 1941­–1942 ugotovil (Ljubljana v ilegali II., str. 21–24): »Moralno političnemu pritisku vsenarodne borbe se priključuje še narodnoosvobodilni teror Varnostno obveščevalne službe, ki likvidira narodne izdajalce ob belem dnevu.« Vosovski umori so bili torej »narodnoosvobodilni teror«. To je torej bil narodnoosvobodilni boj!

V istem pismu je Kidrič poudaril: »Vsa ilegalna tehnika /propaganda, op, I. Ž./, kakor tudi organizacija Varnostno obveščevalne službe, je bila že od vsega začetka izključno v rokah Partije.« Druge skupine v OF naj bi bile za to »nesposobne«. »Iz istih vzrokov so prišla že na samem začetku v roke Komunistične partije tudi komandna in politkomisarska mesta v partizanskih edinicah.«

V že omenjenem poročilu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet vrhovnemu štabu NOPOJ 1. maja 1942 si poglejmo o tem še eno izjavo (Zbornik dokumentov, knjiga VI/2, str. 189): »Vsa obveščevalna služba in eksekutiva je v partijskih rokah. Kader /se/ sestoji iz partijcev, kandida­tov, skojevcev in simpatizerjev. Organizacija /Vos, op. I. Ž./ je vzpostavljena v ljubljanskem in novomeškem okrožju, v ostalih pa še ne ali pa je še v zarodku. Vendar zaradi tega likvidacija denunciantov itd. v drugih okrožjih ne zaostaja, ker to delo vrše Narodna zaščita in partizani. Oboroži­tev eksekutive je pištola in bombe.«

Dr. Lamber­t Ehrlich: »Izdajalec interesov slovenskega naroda«

Osvobodilna fronta (beri: komunisti, saj je šlo za njihove simpatizerje) je v svojem istoimenskem glasilu junija 1942 objavila Poziv Izvršnega odbora OF z dne 27. maja 1942 slovenskemu narodu ob justifikaciji dr. Lamberta Ehrlicha (Dokumenti II., str. 117–120). V njem je OF zapisala, da je bil dr. Ehrlich »izdajalec interesov slovenskega naroda ... škodljivec ... odkriti iniciator političnega in policijskega sodelovanja peščice reakcionarnih izdajalcev z okupatorji ter organizator denunciantskih ter terorističnih tolp v službi okupatorjev ... izšel iz vrst najreakcionarnejše klike v slovenskem narodu ... ki je v ljudskih množicah gledala svojega glavnega sovražnika ... In do kraja pogazila vse interese in svetinje slovenskega naroda ... spremenila se je v tolpo kriminalnih zločincev ... tako je ta tolpa pljunila na svojo nacionalno pripadnost.« Za komunistično OF je termin »ljudske množice« pomenil same sebe, torej komuniste.

Komunistični partizan (ruski rdečearmejec) na spomeniku v Murski Soboti. FOTO: Ivo Žajdela

Zločinski podžigalci državljanske vojne med Slovenci v korist okupatorjev – komunisti seveda

V nadaljevanju so našteli več »zločinov«, ki naj bi jih bil storil dr. Ehrlich. OF je isti komunike že prej, 2. junija 1942, objavila v Slovenskem poročevalcu. V istem glasilu je izšla tudi izjava Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije »o kvislinških formacijah v Sloveniji« (Zbornik, knjiga VI/3, Ljubljana, 1956, str. 40). V njem so zapisali, da je nemogoče doseči svobodo, »ne da bi bili uničeni zločinski podžigalci državljanske vojne med Slovenci v korist okupatorjev. Erlich in Peršuh sta samo opozorilo za vse tiste, ki mislijo, da je v teh časih – kakor v 23 letih obstoja Jugoslavije – mogoče nekaznovano izdajati svoj narod. Komunisti! Še odločneje v boj proti podžigalcem državljanske vojne!« Če bi komunisti hoteli to povelje upoštevali dosledno, bi se morali bojevati sami proti sebi.

Edvard Kardelj: Ustreljen bo vsakdo ...

V pismu Josipu Kopiniču in Kominterni je Edvard Kardelj 17. maja 1942 zapisal (Kardelj, Zbrana 5, dok. 48): »1. grupa odredov /Gorenjska/ je v svojih bojih od 25.XII.41 do 6. maja 42 /.../ ubila 63 denunciantov in izdajalcev« /gre za takratna komunistična izraza za Slovence, op. I. Ž./; II. grupa odredov (Štajerska) je v istem času »likvidirala 34 denunciantov in izdajalcev«; III. grupa odredov (Notranjska, Dolenjska, Bela krajina) pa »47 denunciantov in izdajalcev«.

18. maja 1942 je Kardelj pisal Josipu Brozu – Titu (Dokumenti II, str. 85–87): »Dražinovci v Sloveniji prav tako poskušajo svojo srečo, in to – z, vtihotapljanjem v partizane. Nekje jim je uspelo /vtihotapiti/ (kakih 10), pa so jih hitro odkrili in ustrelili. Tu imamo namreč odlok OF, da bo ustreljen vsakdo, ki bi poskušal poleg partizanskih ustanavljati oborožene formacije. Mislim, da se tukaj ne bo ponovila Črna gora. Sicer je sedaj tudi London nekaj 'preobrnil' in nam pomagal. Bela garda je po Krekovih pozivih na oborožen boj povsem dezorientirana /.../.«

In še: »Korist osvo /bodilnega/ boja zahteva – zlom in uničenje te petokolonaške bande (ki se pri nas imenuje bela garda – sicer nekoliko razredno pobarvano ime, toda množice so ga same iznašle in sedaj je razdelitev tu: bela garda na eni, OF pa na drugi strani).« Izraz »bela garda« so torej iznašle »množice«. Tako kot je Kardelj komuniste prikril za vrsto drugih izrazov (»Osvobodilna fronta«, »ljudska oblast, »narodno-osvobodilni odbori«), ga je, kar je absurdno, še za »množicami«.

V Ljubljani še vedno častijo največjega zločinca v zgodovini Slovencev, Edvarda Kardelja, z velikim spomenikom pred parlamentom. FOTO: Ivo Žajdela

Kardeljevo »iztrebljanje« »bele garde«

22. maja 1942 je Edvard Kardelj, idejni oče, strateg in vodja komunistične revolucije na Slovenskem, pisal Josipu Brozu – Titu (Dokumenti II, str. 101–105): »V zadnjem času so se začeli pojavljati tudi že na terenu – dražinovcil Resda v majhnih skupinah po nekaj ljudi, držijo se po samostanih in pri duhovnikih – toda vendar! Naši jih preganjajo, kjerkoli jih izvohajo, in jih streljajo brez zasliševanja. Sedaj zasledujejo neko skupino kakih 50 ljudi /mislil je na prvo nacionalno ilegalo oziroma Štajerski bataljon, op. I. Ž./, to je največja skupina, ki se je doslej pojavila na terenu. Pri prebivalstvu nimajo nobene podpore, vendar bi utegnili postati nevarni, če bi zbrali vse tiste elemente, ki se zbirajo okoli bele garde in Italijanov.« In še: »Sedaj smo poslali na teren nekaj ljudi (Kos /Boris Kidrič/ in Angelo /Ivan Maček/), poleg tega pa se formirajo posebne delavske čete, ki bodo na razpolago tudi šefu 'varnostne in obveščevalne službe', da se takoj zadušijo in likvidirajo tudi najmanjši poskusi kakršne koli dejavnosti proti partizanom in OF. Partizani, Narodna zaščita in Varnostna služba imajo nalogo povsod iztrebljati belo gardo in mihailovićevščino že zdaj, dokler še nimata orožja v roki. In naši partizani zares pridno čistijo vasi in mesteca ter vdirajo tudi tja, kjer se še držijo Italijani, in zapirajo belo gardo.«

6. junija sta Kardelj in Leskošek v imenu CK KPS poslala pokrajinskemu komiteju KPS Za Gorenjsko pismo, v katerem sta zapisala (Edvard Kardelj, Zbrana dela, 5. knjiga, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, tipkopis): »Opozar­jamo vas na zločinsko delo bele garde. V Lj./ubljanski/ provinci se je bela garda skrila pod plašč Mihailovićevih četnikov in organizirala oborožene tolpe v borbo proti partizanom. Vodite odločno borbo proti tej bandi. Če se pri vas pojavljajo take oborožene tolpe, jih je treba takoj likvidirati.«

Nadaljevanje v: Edvard Kardelj in Zdenka Kidrič