Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj, komunisti, druga etapa

9. septembra 1942 je Edvard Kardelj s skupino sodelavcev in s spremstvom prispel na Podlipoglav. Nastanil se je v podzemnem bunkerju v gozdu pod Češnjicami. 14. septembra sta Kardelj in Franc Leskošek, prvi v imenu političnega komisarja, drugi kot komandant partizanske vojske, poslala navodila z naslovom Vsem komandirjem, komandantom in politkomisarjem slovenskih partizanskih čet, zapisala sta (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 4, Ljubljana, 1958, dok 24; Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, IZDG, 1989, tipkopis, dok 1): »Rovarjenje belogardistično-mihailovićevskih banditov se je sicer pod zaščito okupatorskega orožja okrepilo, vendar njihov teror vsepovsod izziva sovražno reakcijo slovenskega ljudstva /seveda je šlo za pretiravanje in demagogijo, da bi spodbudila sovraštvo pri partizanih, op. I. Ž./. Potrebni so samo prvi udarci naših partizanskih čet in belogardistično drhal bo kmalu minila volja terorizirati slovensko ljudstvo. /.../ bela garda je danes bolj izolirana od slovenskih ljudskih množic in bolj razkrinkana, kakor je bila kdaj koli poprej. /Uničiti bo treba okupatorje/, a z njimi vred tudi vso tisto domačo belogardistično drhal, ki nosi glavno odgovornost za divjanje okupatorjev na naših tleh. Psom pasjo smrt.« Po Kardeljevem narobe svetu so (samo)obrambne vaške straže terorizirale »slovensko ljudstvo«, ne pa komunisti s svojim nasiljem, s katerim so obrambo pred njim tudi povzročili. Namesto resnice, ščuvanje, tudi z bojnim klicem: »Psom pasjo smrt.«

Osnutek Kardeljeve glave za Kardeljev kip v Ljubljani leta 1975. VIR: arhiv Slovenije

Kardeljevo pozivanje k uničevanju Slovencev: Dolžnost ubijanja

»Neusmiljen boj beli gardi! /poudarjeno v originalu, op. I. Ž./ Potrebno je takoj pristopiti k oboroženi likvidaciji vseh oboroženih belogardističnih taborišč in gnezd. Vsi komandirji in komandanti ter politkomisarji imajo pravico in dolžnost s smrtno kaznijo kaznovati vse tiste belogardiste, ki bi na prvi poziv ne oddali orožja, zlasti pa tiste, ki bi dajali oborožen odpor partizanski vojski. V kali je treba zadušiti tudi denunciantstvo in belogardistično stražarjenje po vaseh z italijanskim orožjem. Vendar pa je treba paziti, da se glede tega v nobenem primeru ne pretirava, zlasti tam, kjer gre za zaslepljene ljudi, ki dajejo garancije, da v bodoče ne bodo več postali orodje bele garde.«

Postavitev spomenika Edvarda Kardelj na Trgu republike v Ljubljani leta 1975. VIR: arhiv Slovenije

Kardelj: »Likvidirajte, kjerkoli in kakorkoli morete ...«

14. septembra sta Kardelj in Leskošek pisala CK KPS oziroma Borisu Kidriču in Ivanu Mačku. V pismu sta napovedovala (Kardelj, Zbrana 6, dok 4; SI AS 1521, CK KPS, Edvard Kardelj, škatla 1): »Jutri bomo napisali nekaj dokumentov IOOF: 1. proglas na slovenski narod, 2. dekret o najstrožjih kaznih za belogardiste in njihove pomočnike. /.../ To se nam zdi potrebno, da udarimo v silno gonjo, ki jo belogardistični pisuni sedaj delajo po vsem legalnem in 'ilegalnem' časopisju in letakih. /.../ Naša ljubljanska Varnostna je likvidirala ljubljanskega komandanta bele garde Fortunata Majdiča, upravitelja Rokodelskega doma /25. avgusta 1942, op. I. Ž./.«

17. septembra 1942 je Kardelj pisal Zdenki Kidrič (Kardelj, Zbrana 6, dok 11; SI AS 1521, CK KPS, Edvard Kardelj, škatla 1): »Sedaj je glavno: razbijati belo gardo tako politično, kakor 'fizično'. Likvidirajte, kjerkoli in kakorkoli morete vse tiste, za katere lahko pred javnostjo pokažete, da so izzivači državljanske vojne v korist Italijanov. Na to formulacijo te opozarjam! Danes naziv 'belogardist' ni več tisto, kar je bil nekdaj, ko si že s samim tem imenom človeka likvidiral. Treba je dokazati, da bela garda izziva državljansko vojno v korist okupatorja (in to danes ni težko) in kot take likvidirati posamezne pripadnike te tolpe.«

Postavitev spomenika Edvarda Kardelj na Trgu republike v Ljubljani leta 1975. VIR: arhiv Slovenije

Kardelj: »Partizani uničujoče bijejo«

18. septembra 1942 sta Kardelj in Leskošek v imenu glavnega partizanskega štaba pisala štabu III. grupe odredov (Zbornik NOV VI/4, dok. 32; Kardelj, Zbrana 6, dok. 13): »Posebno važnost posvetite koncentričnim napadom na belo gardo. Tej svojati je potrebno dati na znanje, da partizani uničujoče bijejo. Treba jim je uliti strah pred partizani. To je osnovno. Zato stremite za tem, da udarjate koncentrično v večini primerov. Udarec po beli gardi je sedaj prva in najvažnejša naša naloga. Kolikor je trenutno mogoče izvrševati ločene napade na belo gardo, ne da bi istočasno prišli v spopad z Italijani, potem je takim napadom na belo gardo treba dati prednost pred Italijani. Važno je za nas to iz več razlogov: 1. da v kali zadušimo razvoj državljanske vojne, 2. da relativno zlahka pridemo do orožja, 3. da v bodoče preprečimo Italijanom, da bi oboroževali našo belo gardo, kar bodo prav gotovo prenehali, kakor hitro bodo prišli do spoznanja, da belogardistično orožje prihaja v naše roke. Posebno vprašanje je taktika v razbijanju bele garde. Če jo hočemo res temeljito razbiti, je treba kombinirati največjo ostrost s primernim popuščanjem tam, kjer lahko to politično koristi. Treba je vliti beli gardi strah, zaslepljencem in tistim, ki so iz strahopetnosti vzeli orožje v roke, pa je treba pokazati, da znamo mi tudi popuščati, če se pravočasno vdajo in pokesajo. Treba je vselej gledati po njihovi socijalni pripadnosti.«

Postavitev spomenika Edvarda Kardelj na Trgu republike v Ljubljani leta 1975. VIR: arhiv Slovenije

Kardelj: »Kulake postreljajte brez vseh vprašanj.«

»Kulake postreljajte brez vseh vprašanj. Če je dokazana belogardistična delavnost. Majhnim kmetom pokažite na to, kakšno vlogo vrše, in potem postopati z njimi pač po utisu in jih tudi izpuščati. Ni treba v nobenem primeru, da bi zapeljani kmet mogel priti do prepričanja, da partizani vse pobijejo, ker se bo šele zakrknil. Partizanska oblast naj ne izgleda kot nekaka strahovlada. Postopajte torej z največjo gibkostjo. Zlasti pa preprečite požiganje vasi in hiš. Mi ne smemo uporabljati istih metod kot okupatorji, kajti mi – ko požigamo – požigamo svojo lastno ljudsko imovino. Treba je zapleniti vse, kar se da. Požgati pa samo v najtežjih primerih, tedaj, ko je to potrebno zaradi zastrašujočega primera. Vendar, kakor smo dejali, treba je po možnosti čim bolj izbegavati take primere. Zlasti pa to velja za požige celih vasi, kakor je bil n. pr. požig Št. Jošta s strani Dolomitskega odreda, Bokalc, Lesnega Brda itd. Vsi ti požigi so popolnoma napačni in je treba štab DO /Dolomitskega odreda/ pošteno prijeti za te škodljive nepravilnosti. Izgleda, da je tam glavni krivec namestnik politkomisarja, ki uganja tam vsemogoče svinjarije. Treba je raziskati in ga – če se pokaže, da je vse to njegova iniciativa – nemudoma odstaviti.«

Spomenik Edvardu Kardelju, vodji komunističnih zločinov nad Slovenci, v Ljubljani. Z njim »politiki« še vedno častijo odgovornega za več kot 100.000 ubitih, 45 let udbovske diktature, komunističnega enoumja in totalitarizma ter za uničenje Slovenije. FOTO: Ivo Žajdela

Kardelj: »Belogardistične vasi po pravilu za nas ne smejo obstojati.«

»Belogardistične vasi po pravilu za nas ne smejo obstojati. Če je neka vas belogardistična, potem je to dokaz pomanjkljivega našega političnega dela. /.../ Izredno pazite na odnos partizanov do ljudstva. Eksemplarično kaznujte vsako nasilje s strani partizanov. Opozarjamo vas na naslednja 2 primera: 1. dobili smo pritožbe z več strani na sektorju, kjer se nahajamo, da sem prihajajo v patrolo trije bratje, partizani 3. č. II. bat. Krim./skega/ o./dreda/, Arti, Matiček in Stane, ki tu izsiljujejo denar, zlate ure, groze terenskim delavcem, ki protestirajo, da jih bodo ubili, češ, da je Arti že nekega terenskega ubil itd. Terenski prosijo, da se te patrole ne pošilja sem. Mi stvar raziskujemo, materijal vam bomo poslali. To trojico pa takoj primerno zastražite in ne pošiljajte jo okrog. 2. Neki Janželj, partizan I. č. I. bat. Krim. o., je tudi na tukajšnjem sektorju ob priliki neke preiskave zaplenil nekaj metrov blaga in ga kratko malo poslal svoji ženi. Ko je terenski protestiral, mu je grozil, da ga bo ubil. Raziščite ta primer. Ljudi je treba primerno kaznovati, v težjih primerih (prvi trije) tudi s smrtjo, a sodbo objaviti partizanom pred zborom.«

Spomenik Edvardu Kardelju, vodji komunističnih zločinov nad Slovenci, v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Kidrič: »Belo gardo tolčemo povsod«

Iz tega in še iz nekaterih drugih primerov bomo videli, da je Kardelj opozarjal na »napake« le tedaj, če je bil v neposredni bližini (kot v zadnjih dveh primerih) ali če je zanje po naključju slišal zaradi protestov (primer Tomanove sestre in svaka). Prav tako je opozarjal na nasilno ravnanje partizanov le v tistih primerih, ko bi jim to lahko škodovalo. Kljub opozorilom so partizani z zločini nadaljevali. Poleg tega sta Kardelj in Leskošek v tem pismu dajala partizanskemu vodstvu navodila, naj dajo boju proti beli gardi prednost pred spopadi z Italijani.

19. septembra sta Kidrič in Maček v imenu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet poslala komandirjem, komandantom in politkomisarjem ukaz, v katerem sta med drugim zapisala (Zbornik NOV VI/4, dok. 33): »Borbo proti beli gardi je treba vršiti tako, da belo gardo tolčemo povsod, kjer se pojavlja, hkrati pa organiziramo in izvedemo zlasti intenzivne napade na njena strateško in politično važna središča.«

Spomenik Edvardu Kardelju, vodji komunističnih zločinov nad Slovenci, v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Kardelj: »mi /smo/ ves čas predvidevali takšen razmah bele garde«

20. septembra 1942 je Kardelj kot član politbiroja CK KPJ pisal Vladimirju Popoviću, članu CK KPJ (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji III, Ljubljana, 1966, str. 213): »Uničenje bele garde smo sedaj določili kot osnovno nalogo. Že prehajamo v napad. Na nekoliko mestih je b. g. že razbita in je zaplenjenega nekaj njenega orožja. Te dni je treba izvesti napad na enega izmed njihovih glavnih centrov. Nimam še podatkov, kako ta akcija poteka, vendar upam, da bo šlo z mirom na to, da do sedaj b. g. nikjer ni mogla zadati našim večjih izgub, ki so se pokazale samo tam, kjer so šli skupaj z Italijani, ali v lovu na posamezne partizane in patrulje. Kot vojska ne veljajo veliko. Če bomo uspeli razbiti dva do tri njihove glavne centre, tedaj bo položaj v Sloveniji dokončno rešen v našo korist. Prebitek je tudi v tem, da smo mi ves čas predvidevali takšen razmah bele garde.«

Komunisti so bili takrat povsem obsedeni z »belo gardo«, kar se vidi tudi iz naslednjega primera. Edvard Kardelj je v pismu Josipu Brozu Titu 20. septembra 1942 med drugim zapisal (Jesen 1942, korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, IZDG, Ljubljana, 1963, str. 11): »Za sedaj smo postavili uničenje bele garde za osnovno vojaško nalogo. Vemo, da je ne moremo popolnoma uničiti in je ne bomo, vendar je važno, da sedaj hitro zadamo tej bandi nekaj tako krepkih udarcev, da bo prenehala biti nevarna za ljudske množice.«

Spomenik Edvardu Kardelju (na sredini), vodji komunističnih zločinov nad Slovenci, na Trgu republike v Ljubljani, desno Spomenik revolucije. FOTO: Ivo Žajdela

Kardelj: »Stremite za tem, da bodo vaši udarci uničujoči«

22. septembra 1942 je Kardelj (kot član politbiroja CK KPJ) pisal partizanskemu vodstvu oziroma Kidriču in Mačku (Dokumenti 3, str. 218, Kardelj, Zbrana 6, dok. 17; SI AS 1521, CK KPS, Edvard Kardelj, škatla 1): »Bela garda je izredno šibka, tako po svojem številu, še bolj pa po svojih pozicijah v masah. Razbiti jo je mogoče z relativno majhnimi napori. Treba je samo pohiteti. Forsirajte akcije partizanov tako proti beli gardi kakor proti Italijanom.«

Isti dan sta Kardelj in Leskošek v imenu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet poslala Bojanu Polaku oziroma štabu III. grupe odredov slovenskih partizanskih čet obširna navodila za boj proti protirevolucionarnim vaškim stražam (Kardelj, Zbrana 6, dok. 18): »Smatramo, da je vaša akcija na belo gardo v osnovi uspešna, vendar ne taka, kakršne moramo mi v sedanjem trenutku vršiti. V primeru z rezultatom so naše izgube izredno velike. Res je sicer, da bodo v borbi z belo gardo najbrže naše izgube spočetka znatne, vendar je treba gledati, da je rezultat naših akcij popolen. V bodoče je treba gledati predvsem na naslednje strani: 1. Napad izvršiti po predhodnih natančnih izsledovanjih položajev in stanju bele garde. Pri tem se morate zavedati, da je v boju z belo gardo naš glavni cilj: dobiti orožje in uničiti vodje. Število padlih belogardistov brez pridobljenega orožja je skoro brez posebne važnosti, kolikor ne gre za kolovodje. /.../ Treba je dostavljati v po beli gardi zaražene vasi čim več propagandistične literature. Sporočite kmetom, da jih bodo partizani pustili pri miru, če bodo pustili na cedilu svoje belogardistične voditelje. 3. Ustanavljajte posebne bombaške oddelke za napade na belogardistične bunkerje in jih poskušajte vselej pred napadom predhodno utihotapiti v vasi. Bodite si na jasnem, da belogardisti ne bodo v stanju vzdržati vse noči isto intenzivno stražo in da se je čim bolj treba posluževati zvijače. Kolikor prihajate do prepričanja, da je mogoč frontalni napad na vas, potem se informirajte o voditeljih in jih počakajte na poljih itd. 4. Nepoboljšljive vasi obdajte z zasedami in polovite vse, ki prihajajo in odhajajo v vas, ter jih zaslišite in poskušajte pridobiti, a obenem onemogočite b. g./belogardističnim/ voditeljem zunanje kontakte. 5. Postavljajte zasede b. g. patrolam in jih uničujte do zadnjega, kolikor se ne predajo. 6. B. g. voditeljem zaplenite na poljih vse, kar se da, pa tudi ob napadih na vasi. Onemogočite jim obdelovanje polja. 7. Stremite za tem, da bodo vaši udarci uničujoči, 8. Zapeljane kmete izpuščajte, toda pri tem pazite, da se vam ne izmuznejo organizatorji.«

Komunisti so v vsak večji kraj v Sloveniji postavili spomenike, s katerimi so (in še danes) častijo komunistično morijo v Sloveniji, primer Planine pri Rakeku. FOTO: Ivo Žajdela

Kardelj: »Bijte belo gardo sektor za sektorjem«

»Zlasti pazite v tem oziru pri prisilno mobiliziranih kmetih. Po naših informacijah iz Ljubljane so b./elo/ g./ardistični/ voditelji silno nezadovoljni z uspehom svoje mobilizacije, zato bodo pristopali nujno k prisilni mobilizaciji. Taka mobilizacija, ob pravilni naši politični akciji, lahko razbije celo akcijo b./ele/ g./arde/, ako bodo naši politični delavci pravilno delali in ako bodo naši politiki dovolj intenzivno delali na razširjanju naše propagande. To je pot za pridobivanje orožja. Samo glejte, da bodo akcije izvedene z dovolj močnimi silami. Bijte belo gardo sektor za sektorjem, kajti njena največja slabost je pač v tem, da ne more združiti vseh kmetov v enotno vojsko, ki bi frontalno nastopala proti nam. Vsaj za enkrat ne! Če torej mi na posameznih sektorjih lahko realiziramo lokalno premoč, bomo lahko relativno hitro uničili njihove glavne centre. /.../

Kakor smo informirani, nastopajo nekateri ljudje iz Dol./omitskega/ o./dreda/ silno sektaško, posebno nasproti ljudem krščansko socialne smeri. Udarite po njih krepko. Zdi se mi nujno, da odpokličete namestnika politkomisarja, ki je baje najhujši sektaš, a po ostalih članih štaba je treba krepko udariti.« Tri dni pred tem (19. septembra) je namreč Lidija Šentjurc pisala Kardelju (Dokumenti 3, str. 202): »Kot vse izgleda, naši strahovito sektašijo proti kristjanom. Posebno Dolomitski o./dred/.«

Svoje hujskaško pismo Polaku sta Kardelj in Leskošek končala: »Rekvirirajte in zaplenite belogardistom vse, do zadnjega lonca v hiši. (Resničnim belogardistom namreč, ne zapeljanim kmetom!!).«

Kardelj internirancem v Gonarsu: Italijani le kot napol aktivni »gledavci«

Prav tako 22. septembra je Kardelj pisal pismo slovenskim internirancem v Gonarsu, v katerem je med drugim zapisal (Zbornik NOV VI/4, dok. 36): »Naši partizani pa krepko uničujejo belo gardo. V zadnjih bojih so razorožili že precej vasi in zaplenili mnogo orožja ter pobili znatno število belogardističnih kolovodij. Sedaj divja pri nas prava državljanska vojna, kjer sodelujejo Italijani le kot napol aktivni gledavci. /.../ Od izida tega boja in teh dni je odvisna vsa bodočnost slovenskega naroda.«

23. septembra 1942 sta Kardelj in Leskošek v imenu partizanskega glavnega štaba pisala štabu Gubčeve brigade (Kardelj, Zbrana 6, dok. 20): »Pospešite kar se da v največji meri akcije proti beli gardi. /.../ če bomo sedaj v najkrajšem času likvidirali osnovne centre bele garde /.../. Pošljite nam v najkrajšem času poročilo o stanju na vašem sektorju, zlasti v pogledu akcije proti beli gardi.«

Spomenik čaščenja partizanske morije v Planini pri Rakeku. FOTO: Ivo Žajdela

»Sovražnik je bil trd«

Politbiro 4. bataljona Krimskega odreda je 23. septembra napisal poročilo »o akciji proti belogardističnim vaškim stražam v okolici Begunj«. Med drugim so zapisali (Zbornik NOV VI/4, dok. 37): »Tovariš Komandant poroča o 'napadu na /belogardiste v/ begunjskem okrožju. Napad na tem okrožju se je izvršil istočasno na pet vasi, in sicer: Dobec, Bezuljak, Begunje, Topol in Selšček. V borbi je /bil/ udeležen celotni Krimski odred in en bataljon Dolomitskega odreda, skupno preko 750 mož. 4. bataljon je potrošil preko deset tisoč nabojev. Plena v vojaškem materialu ni bilo, pač pa je bilo zaplenjeno nekaj živil. Smrtnih žrtev ni bilo nobenih, eden je bil teže ranjen. Nastop v akcijo se je izvršil pravilno. Akcija se je izvršila primerno duhu in sposobnosti moštva. Borba je trajala od enajste zvečer do četrte ure zjutraj /na 19. september/. Odstop od akcije se je izvršil v delnem neredu.

Belogardistična akcija se je v Begunjah in okoliških vaseh razvila do take mere, da je ni bilo mogoče likvidirati na miren političen način, temveč je bila potrebna vojaška akcija v večjem obsegu. Sovražnik je bil trd in zagrizen. Nikjer ni hotel položiti orožja brez boja. Že to dejstvo samo dokazuje, da so se belogardisti v tem okolišu močno razvili. /.../ Naša akcija ni uspela tako kakor je bilo potrebno, ker pač nismo imeli za tako akcijo primernega orožja. Potrebno bi bilo tudi težko orožje, imeli pa smo samo puške in mitraljeze ter nekaj ročnih bomb. Poleg teh tehničnih nedostatkov pa je manjkala moštvu tudi vsaka strokovna izobrazba za poulično borbo. Vendar lahko pričakujemo, da se bo moštvo tekom večkratnih nastopov toliko izvežbalo, da bo tudi te vrste borba postala učinkovito sredstvo v boju proti beli gardi.«

Vlada Bratuškove je z odlokom zaščitila spomenike zločincev in zločinstva nad Slovenci

Tako je poročal »politbiro« partizanske enote o zločinskem napadu na branilce vaške skupnosti v okolici Cerknice. To je bil rezultat poudarjenega Kardeljevega hujskanja in pozivanja, kako naj njegova komunistična paravojska partizani napadajo in uničujejo Slovence, ki so se branili zaradi njihove vojne proti Slovencem v mesecih pred tem. Temu slovenskemu velezločincu pa še vedno ohranjajo, celo z državnim »kulturnim« odlokom o zaščiti Trga republike v Ljubljani, spomenik v neposredni bližini hrama demokracije parlamenta (Odlok o razglasitvi območja Trga republike v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena, vlada RS, 12. junij 2014, podpisana predsednica vlade Alenka Bratušek). S tem sramotnim protinarodnim odlokom je levičarska vlada za državne spomenike razglasila Kardeljev spomenik, spomenik revolucije in grobnico »narodnih herojev« – prvovrstno spominsko krajino zločincev in zločinstva nad Slovenci.

 Nadaljevanje v: Edvard Kardelj, partizani, revolucija