Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj, partizani, vaške straže

Edvard Kardelj je 4. novembra 1942 v Slovenskem poročevalcu objavil vojaška poročila Z naših bojišč, v katerih je med drugim pisal (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 218–220): »30. X. 1942. Na vsem področju 'Ljubljanske pokrajine' opravljajo naše partizanske čete uspešno akcijo čiščenja belogardističnih tolp in razoroževanja vaških straž. V teku meseca oktobra je bilo očiščeno obsežno ozemlje ter ubitih, ujetih in aretiranih okoli 300 belogardistov oziroma članov 'vaške straže'. Justificirani so bili belogardistični kolovodje in agitatorji /.../. Zahodnodolenjski odred: V začetku oktobra je manjši naš oddelek izvršil nekoliko napadov na belogardistične patrole na področju Bizovika, Dobrunj in Sp. Kašlja. Ubitih je bilo 11 belogardistov, 2 ujeta, zaplenjenega nekaj orožja in municije. /.../«

Edvard Kardelj na kongresu »slovenske protifašistične ženske zveze«, govor z univerze v Ljubljani, leta 1945.
VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Partizanski umor kaplana Antona Hočevarja v gozdu pri Lipoglavu

»Udarna brigada Matije Gubca: Deli naše brigade so sredi oktobra čistili področje med dolenjsko železnico in nemško mejo (vasi Polica, Brezovo, Dedni Dol, Blečji Vrh itd.). Razorožene so belogardistične 'vaške straže' v nekaj vaseh, aretiranih nekoliko belogardističnih kolovodij /.../. Na Polici smo bili prisiljeni zažgati tri gnezda belogardističnega odpora. Razen neznatnega odpora v Brezovem niso nikjer dajale vaške straže oboroženega odpora. Udarna brigada Toneta Tomšiča: Oddelki naše brigade so 22. X. napadli belogardistična gnezda v Bizoviku in Dobrunjah. zažgana so bila 3 gnezda belogardističnega odpora, pobitih okoli 30 belogardistov, a nekaj aretiranih in postavljenih pred partizansko sodišče. Zaplenjeno je bilo nekaj orožja. Naš 1. bataljon je 25. X. ponoči zalotil v vasi Perovo pri Grosupljem sestanek vaške zaščite, ki ga je vodil kaplan iz Stare vasi. Aretirali smo kaplana in še enega znanega belogardističnega agitatorja, vsem ostalim pa smo razložili vlogo bele garde ter jih izpustili. Zaplenili smo ves material v belogardistični delavnici čevljev in nahrbtnikov.«

Povojna propartizanska publicistika je ta poročila obravnavala kot nekaj najbolj normalnega. Partizanski zločinci so bili »dobri možje«, kar so počeli, so počeli prav, njihove žrtve pa so bili izraziti negativci. Krivi so bili domala že zato, ker so sploh obstajali. Zločinskost partizanstva in njihovega vodstva je ob branju teh besedil seveda več kot očitna.

Omenjenega kaplana, Antona Hočevarja, ki so ga partizani ugrabili v Mali Stari vasi pri Grosupljem v noči na 26. oktober 1942, so še ta dan umorili v gozdu pri Lipoglavu (Palme mučeništva, Celje, 1995, str. 51).

Prvaka komunistične revolucije v Jugoslaviji Edvard Kardelj in Josip Broz Tito v Beogradu leta 1954.
VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Edvard Kardelj: »Treba je naše partizane naučiti prezirati b. g.«

5. novembra je Edvard Kardelj poslal Francu Leskošku, sekretarju CK KPS, in Ivanu Mačku, komandantu glavnega partizanskega poveljstva, poročilo (vsako Kardeljevo besedilo je hkrati pomenilo smernice za ravnanje oziroma kar ukaz) položaju v Ljubljani, kjer se je med drugim ostro odzval na razmere (Jesen 1942, str. 221–230): »Toda hudič je v tem, da je UBIT /Udarna brigada Toneta Tomšiča, op. I. Ž./ s svojim polomom ob Ljubljanici hudičevo ohrabrila belogardistične pokovce, ki navdajajo ljudi s takim strahom, da ga komaj premaguješ. Ne smete več dopustiti takih strahopetnih akcij, kakor je bila ta! /.../

Glede bele garde se v glavnem strinjam s Tvojim stališčem, vendar se te stvari ne smejo postavljati šablonsko. Treba je pač delati po konkretni situaciji. Sicer pa sedaj niti ni več vprašanje v tem. Gre za to, da bi naši partizani sploh /poudarka sta Kardeljeva/ prišli do b. g. V tem pogledu je neverjetna počasnost in pasivnost, medtem ko se b. g. postopno utrjuje. Midva s Petrom /Borisom Kidričem/ sva pisala Cirilu, Doretu /Edu Mihevcu/ in Jaku /Jaki Avšiču/ pisma, v katerih jih opozarjava na te stvari. Kopije pošiljam vama. Prav tako je Peter napisal priloženo okrožnico za brigade in odrede in vam jo pošiljam, da jo razmnožita in raz­pošljeta. Sedaj je glavno vprašanje, pripraviti našo vojsko do nove taktike, do jurišanja na utrjene pozicije. Letak, o katerem pišeš, bom napisal jaz in Ti ga pošljem prihodnje dni /šlo je za poziv »zavedenim in prisilno mobiliziranim«, kot se je glasil, op. I. Ž./. Sicer je pa naše stališče itak že pojasnjeno v proglasu /proglas IOOF 27. 8. 1942/. Bolje je, da ljudje izda­jajo lokalne letake. /.../ V okolici se utrjuje b. g. OS /obveščevalna služba/ nas obvešča, da na široko mobilizirajo b. g. za belogardistično ofenzivo na polhograjski sektor, vse od Ljubljane do Vrhnike. Torej na celi črti. Mobilizirajo vsake sorte pokovce. Treba je naše partizane naučiti prezirati b. g. kot vojsko, zares je sramota imeti te smrkovce za vojake.«

Komunistični »veleumi« Edvard Kardelj, Josip Broz Tito in Moša Pijade uživajo na Brionih leta 1952. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Edvardu Kardelju ni bilo prav nič mar za človeška življenja

Tudi iz tega besedila se vidi, kako intenzivno je Kardelj neposredno vodil slovenske partizane, kako jih je usmerjal in kako brezobzirno jih je pošiljal v nasilno revolucionarno dejavnost, pri čemer mu ni bilo prav nič mar za človeška življenja ne nasprotnikov ne svojih borcev ter za posledice komunistično-partizanskega nasilja.

5. novembra je Kardelju in Borisu Kidriču pisal Ludvik Smrekar, komandant III. bataljona Zapadnodolenjskega odreda (Jesen 1942, str. 232): »Danes je naša zaseda na vzhodu imela veliko smolo, čeprav bi lahko imeli velike uspehe v boju z. begi. Begi so prišli čisto iz nasprotne strani, kot smo jih pričakovali, tako da so bili naši zasedi za hrbtom. Naši so mislili, da so že izdani, pa so se umaknili proti svojemu taborišču. /.../ Ko so naši opazili /v vasi Dole pod Pancami/ gruče begov, ki jih je bilo okrog 60, so se jim neopazno približali na 150 metrov in čakali priložnost, da so se odmaknili od civilnega prebivalstva in nato vžgali z mitraljezi in puškami po njih. / .../ Begi so imeli, kakor smo ugotovili, 3 do 7 mrtvih in nekaj ranjenih, ostali pa so se razbežali, da sploh niso utegnili streljati. /.../ Zasedi na zahodu se ni posrečilo pričakati bega.«

Josip Broz Tito in Edvard Kardelj, ob izvolitvi Kardelja za predsednika zvezne skupščine, Beograd leta 1963. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Boris Kidrič: »Pravilna politika OF in KPS« o »beli gardi«

5. novembra je v Delu Boris Kidrič objavil članek Poslednji korak bele garde, kjer je med drugim zapisal (Jesen 1942, str. 259–260): »Medtem ko je petokoloncem drugod v Jugoslaviji uspelo zanetiti državljanske vojne že v zgodnjih razdobjih osvobodilnega gibanja, se je sloven­ski beli gardi posrečilo tako najhujše izdajstvo šele tedaj, ko prehaja slovensko osvobodilno gibanje z vsem svetovnim razvojem vred v svojo odločilno fazo. Naštete tri posebnosti v razvoju bele garde so nedvomno beli gardi v škodo in Osvobodilni fronti v korist. V bistvu so rezultat pravilne politike Osvobodilne fronte v splošnem, naše partije pa še prav posebej. Pravilna politika OF in KPS je namreč belo gardo prisilila, da je svoj poslednji, zgodovinsko seveda neogibni korak, napravila šele v okoliščinah, ki so zanjo najneugodnejše, čeprav so hkrati za slovenski narod najtrše. /.../«

Lovec na ljudi Edvard Kardelj na lovu na komunističnem (zaplenjenem seveda) Belje leta 1962.
VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Boris Kidrič: treba je »njene tolpe trebiti s puško«

Kidrič je nadaljeval: »Ko organiziramo politični boj za srednje sloje, moramo hkrati napovedati oboroženim belogardističnim tolpam in njihovim organizatorjem neizprosen oborožen boj – preračunan na njihovo fizično uničevanje. Mnenje, da se je proti državljanski vojni mogoče boriti zgolj z agitacijo in propagando, je napačno v svojih temeljih, ker ne upošteva družbenih korenin, iz katerih poganja izdajstvo nad narodom. Danes, ko je bela garda naperila puške proti slovenskemu narodu /skrivanje svoje zločinske klike za terminom »slovenski narod« je bilo za komuniste tipično; z vso tovrstno umetno terminologijo so zakrivali, kdo je v resnici začel »državljansko vojno« oziroma kdo je v resnici »naperil puške proti slovenskemu narodu«, op. I. Ž./, je treba njene tolpe trebiti s puško. Taka je njena prva zapoved aktualnega boja proti državljanski vojni. Druga zapoved, s prvo kar najbolj logično povezana, pa se glasi: ni dovolj, če uničimo samo belogardistične vojake državljanske vojne; hkrati z uničevanjem bratomorilskih tolp je nujno potrebno uničiti organizatorje bratomorilske vojne.«

Miha Marinko, Aleksandar Ranković, Josip Broz Tito in Edvard Kardelj, na Brozov rojstni dan 25. maja 1964.
VIR: AS 1549

Sprevržena »logika« komunistov

Kidrič je govoril o »pravilni politiki Osvobodilne fronte« in dodal »naše partije pa še prav posebej«. Hierarhija je bila jasna, Kidrič pa je tudi v tem besedilu, katerega namen je bil uveljavljanje terminologije, demoniziral nasprotnika in opravičeval svojo (zločinsko) politiko oziroma dejavnost. Opravka imamo s sprevrženo »logiko«: najprej so (komunisti) z ubijanjem povzročili samoobrambno reakcijo oziroma organiziranje vaških straž, proti njim so se potem bojevali, jih uničevali z orožjem in tako »preprečevali državljansko vojno«.

6. novembra 1942 je bil v Ljubljani peti plenum Osvobodilne fronte, kjer so razglasili OF za edino zakonito oblast na Slovenskem in napovedali boj »beli gardi«. Še en jasen dokaz torej, da OF in t. i. ustanovne skupine OF niso bili nič drugega kot drugo ime za komuniste. Isti dan je vrhovni plenum OF izdal razglas z naslovom Slovencem!. Osnutek je sestavil Edvard Kardelj, ki je izšel v posebni številki Slovenskega poročevalca. Za »državljansko vojno« (v resnici se je za tem terminom skrivalo revolucionarno nasilje) je obdolžil kar okupatorja (Jesen 1942, str. 232–235): »Zato je v razdobju, ki postaja odločilno za bodočnost Slovencev, okupator posegel po novem sredstvu; po državljanski vojni med Slovenci samimi. /.../ Hkrati poudarja plenum SNOO naslednje: Če hočemo zares preprečiti razmah državljanske vojne med Slovenci, tedaj je treba Kajna, ki je dvignil roko proti svojemu bratu, Efijalta, ki se je ves prodal našim narodnim sovražnikom, notranjega sovražnika, ki uspeva zgolj s pomočjo in v korist okupatorja – pravočasno uničiti. Izdajalski zaroti bele garde proti slovenskemu narodu, njegovemu obstoju in njegovi svobodni bodočnosti je treba napovedati nepomirljivo politično in vojaško ofenzivo slovenskega naroda.«

Jovanka Broz in Edvard Kardelj v barvah. VIR: AS 1549

Komunistično nasilje

Kardeljev »apel« je lep primer uporabe vznesenih besed in besednih zvez, ki so temeljile na sprevračanju pojmov, predvsem pa resničnosti dogajanja. Najprej so komunisti, skriti za terminom »vrhovni plenum OF« (šlo je le za komuniste in njihove simpatizerje), za »državljansko vojno« okrivili okupatorje in »Kajna«, nato pa so govorili o preprečitvi »državljanske vojne«, to pa naj bi preprečili z uničenjem notranjega »političnega sovražnika«. Navedena navodila kažejo, kako veliko je partizanskemu in komunističnemu vodstvu pomenil boj proti protirevoluciji. Tako kot danes vsi tisti, ki jih zanimajo dejstva in resnica, tako so tudi že leta 1942 vsi odločilni ljudje vedeli, kaj se dogaja in kaj je res. Komunisti so praktično od vsega začetka, ko je bila dežela okupirana, uničevali svoje politične nasprotnike in jih do neskončnosti demonizirali z najbolj lažnivimi oznakami. Potem ko so že samo do konca leta komunisti ubili najmanj 68 Slovencev, ko so do srede poletja 1942 umorili okoli 400 Slovencev, ko so leta 1942 umorili vsaj 28 »kompletnih« družin (oče, mati in vsaj eden otrok) in več kot sto »nekompletnih« (po dva člana), ko so umorili 16 duhovnikov in vrsto uglednih ljudi, potem ko sta se jim tako rekoč cela Dolenjska in Notranjska, kjer so ti poboji prevladovali, morali (!) postaviti po robu, so komunisti, da bi prikrili svoje zločinsko početje, v svoji propagandi krivili svoje žrtve, da so nosilci »državljanske vojne«, da so Kajn, da so Efialt, ki da se je »prodal« narodnim sovražnikom, oni pa da bodo – z nadaljnjim – pobijanjem »preprečevali razmah državljanske vojne«. Naj se slišijo te besede še tako »ostre«, v resnici so le povsem jasne, jih je treba zapisati: komunisti so se za dosego svojih zločinskih ciljev neizmerno lagali.

Tudi glede termina »državljanska vojna« je treba poudariti naslednje. Za dogajanje v Sloveniji pred letom 1944 gotovo ni mogoče uporabljati termina »državljanska vojna«, pa še od takrat in do konca vojne je to mogoče le zelo pogojno. Do konca leta 1943 so bili komunistični partizani v izraziti ofenzivi, obrambna protirevolucija pa se je morala organizirati v največji eksistenčni stiski, v primežu med okupatorjem in komunističnim nasiljem. Eni so napadali in uničevali, drugi pa so se branili. To pa niso prvine državljanske vojne, ampak »navadnega« revolucionarnega nasilja. Napadal in uničeval je eden, napadeni se je moral braniti. Tu ni nobene enakosti oziroma recipročnosti.

Nadaljevanje v: Edvard Kardelj in vaške straže