Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj, revolucija, partizani

24. septembra 1942 je Edvard Kardelj pisal Vladimirju Krivicu, sekretarju poverjeništva CK KPS za Ljubljano (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 4, Ljubljana, 1958, dok 37, 43 in 154): »Torej: vedno udarjati v prvi vrsti tja, kamor udarja tudi bela garda. Ne bežati sedaj od srednjih slojev in periferije in celo od kapitalističnih elementov ne /.../. Imel sem namreč vtis, da v nekem razočaranju vršite na področju srednjih slojev nekak umik, da se zatekate v naša predmestja in da tako prepuščate beli gardi celo vrsto možnosti, zlasti pa to, da bela garda pobere razočarane ljudi iz sredine, ko imamo mi vse pogoje, da jih dobimo ali vsaj nevtraliziramo. /.../ Belo gardo naši precej uspešno razbijajo. Doslej vem za dve stvari: a) napad na nekaj vasi v Loški dolini, ki so vse bile razorožene in je bilo zaplenjeno okoli 30 pušk in več kišt municije, b) napad na Begunje in še par vasi, tudi z znatnim uspehom, zaplenjeno tudi nekaj pušk in municije, a zlasti živil itd. Pobili so okoli 30 belogardistov, 7 so jih živih ujeli, zaslišali in ker so bili zapeljani kmetje, so jih izpustili.«

Loški odred je v noči na 4. september 1942 napadel postojanke vaških straž v Loški dolini. Ena četa je vdrla v Stari trg in ubila tudi duhovnika Franca Kramariča. Druge enote omenjenega odreda so napadle Pudob in Dane in »uničile 14 oboroženih belogardistov«. Isti odred je 16. septembra napadel postojanko vaške straže v Kozariščah. Preiskal je vas in razorožil 20 vaških stražarjev. Nato sta Krimski odred in en bataljon Dolomitskega odreda v noči na 19. september napadla postojanke vaških straž v Begunjah, Dobcu, Bezuljaku, Topolu in Selščku. Huje ne bi moglo biti, zločinski napadi komunističnih partizanov, ki so puščali za seboj fizično in mentalno opustošenje.

Edvard Kardelj (tretji z leve, ob Brozu) na Visu leta 1944. Od leve: Vladimir Bakarič, Momčilo Marković, Edvard Kardelj, Josip Broz Tito, Aleksandar Ranković, neznan, Milovan Djilas. VIR: Muzej Jugoslavije, Beograd

Kardeljeva navodila za uničevanje

Kardelj (Dokumenti III, str. 234–237; Kardelj, Zbrana 6, dok. 22): »Tudi na Dolenjskem je bilo razoroženih nekaj vasi. V splošnem ta akcija zelo ugodno poteka in ni nobenega dvoma da jih bomo razbili in dobili njihovo orožje /.../. Uničena sicer ne bo, toda glavno je, da pokažemo masam njeno slabost in pokolebamo mase.« Isti dan je glavno poveljstvo poslalo Zapadnodolenjskemu in Vzhodnodolenjskemu odredu ukaz o »razmejitvi operacijskega področja«, v katerem je navedlo štiri naloge, ki jih morajo izvr­šiti. Druga se je glasila (Zbornik NOV VI/4, dok. 38, 57, 59): »Voditi odločno borbo proti beli gardi do popolnega uničenja.« Isto navodilo je 6. oktobra poslalo Notranjskemu odredu, ki je bil prav takrat ustanovljen, in Dolomitskemu odredu.

26. septembra je štab Loškega odreda poslal glavnemu partizanskemu poveljstvu poročilo, v katerem je na začetku pisalo (Zbornik NOV VI/4, dok. 43; Notranjski listi 3, str. 323–326): »Odred je napravil 16. t. m. akcijo na belogardistično postojanko v Kozarščah. Zvečer v prvem mraku smo obkolili vas. Beli so nas opazili in pričeli na nas streljati. Prvoten naš namen je bil razorožiti bele in obdržati v vasi miting.

Čim so padli streli, je naravno, ta naša namera propadla. Odgovorili smo tudi mi z nekaj streli, nakar je ogenj kmalu prestal. Začeli smo preiskovati vas, hišo za hišo. Ljudje nam prvotno niso hoteli odpirati vrat. Šele ko so videli, da jih pustimo pri miru, da iščemo samo orožje, so se malo pomirili. Šli smo od hiše do hiše, dokazovali in poučevali ljudi ter jim delili letake. V toku same preiskave smo našli štiri belogardiste, jih razorožili in jim zaplenili puške, municijo in bombe. Eden od teh se je celo s puško zapodil v enega partizana in ga hotel ubiti. Tod ta je bil hitrejši, ga podrl na tla in ga razorožil. Vse ujete smo poučili in nato izpustili.«

Edvard Kardelj (na sredini, ob Brozu) na Visu leta 1944. Od leve: Vladimir Bakarič, Edvard Kardelj, Josip Broz Tito. VIR: Muzej Jugoslavije, Beograd

Za komuniste so bili krivci tisti, ki so jih napadali in uničevali

»V vasi je bilo 20 oboroženih. Vsi so bili skoncentrirani v eni hiši, katera je bila zelo dobro utrjena. Še predno pa smo prišli do te hiše, so jo 'beli junaki' jadrno popihali in se poskrili. Če bi imeli boljše informacije (toda te nismo mogli na žalost dobiti) odnosno če bi vedeli, da so vsi skoncentrirani v eni hiši, nam ne bi nihče ušel. V hiši, v kateri so bili skoncentrirani, srno rekvirirali njihove odeje, nekaj perila in tri pare čevljev.«

Naj opozorim, da pri tem »pregledu« uporabljam izključno komunistične vire, zato je treba biti previden na »leporečje« teh poročil. Štab odreda se je pritoževal, da niso imeli dobrih informacij. Kasneje so »spremljevalne« službe revolucije (Vos, NZ, terenci, VDV, Knoj, Ozna itd.) za to dobro poskrbele, tako so imeli komunisti leta 1949 (oziroma takratna Udba) že 33.000 sodelavcev. Iz poročila se tudi vidi, da so bili partizani močno osovraženi, saj jim ljudje niso hoteli odpirati vrat. Kako le, saj so prinašali izključno strah in zlo. Vidi se tudi, da so bili vaški stražarji izrazito defenzivno orientirani, zaradi česar je bila tudi njihova »motivacija za bojevanje« zanemarljiva. To se kaže tudi v tem, da so bili zelo slabo zavarovani. Skratka, njihov položaj je bil izsiljen, kar je narekovalo prej omenjene slabosti in zelo neenakopraven položaj glede na napadalne partizane. Tak je bil potem do konca vojne.

28. septembra je štab Dolomitskega odreda poslal štabu III. grupe slovenskih partizanskih čet poročilo, v katerem so med drugim zapisali (Zbornik NOV VI/4, dok. 46): »Borba z belo gardo se je pri nas začela v Št. Joštu. To je bila prva postojanka v našem področju, ki je začela z oboroženimi napadi na naše patrole in kjer so bili vsi vaščani pripadniki in aktivisti bele garde. Ker se je streljalo iz večine hiš na partizane, smo bili primorani vsa tista poslopja tudi uničiti (iz cerkve, župnišča in šole so že ob samem začetku napravili prave trdnjave. Okna so zazidali in pustili strelske line, poslopja pa obdali z žično oviro.)« To, kdo je koga ogrožal, je bila seveda laž. (Samo)obramba vaše straže je bila po komunistični »logiki« kriva in razlog za partizanski napad že zaradi tega, ker je sploh obstajala.

Edvard Kardelj z ženo Pepco in sinom Borutom na domačem vrtu v Beogradu julija 1945. Za njim je morija v Sloveniji, ki je povzročila več kot 100.000 življenj, »osvobodi­tev« pa je prinesla 45-letno udbovsko diktaturo.
VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Partizanska morija v Dolomitih

»Kako važna strateška točka je ravno Št. Jošt, se vidi iz tega, ker so od samega začetka držali vso belo gardo na tem področju in imajo še danes cca 300 belogardistov in 30 vojakov na tem mestu. Ako bi ne uničili teh privatnih poslopij, bi se iz teh gotovo napravile enake utrdbe. Iz istega razloga smo bili primorani požgati dve graščini in sicer Bokalce in Lesno brdo. Za vse te postopke z belo gardo in njih imovino smo imeli smernice od štaba III. grupe in z razglasa, objavljenega v 'Slovenskem poročevalcu' (menda št. 22).«

Tudi iz tega poročila se jasno vidi, da so bili vaški stražarji samoobrambna organizacija, ki je nastala zaradi hudih groženj komunistične revolucije. Utrjene zgradbe so imele izrazito obrambno funkcijo, napadalni pa so bili le partizani – komunistična vojska torej, ki je te »utrdbe« oziroma utrjeno vas napadla. Napad 24. julija 1942 je bil sicer neuspešen, toda partizani so »iz maščevanja« (kakšnega le!) v naslednjih nekaj tednih zverinsko ubili kar 30 povsem nedolžnih ljudi, med njimi starše številnih družin. Naravnost katastrofalna je bila partizanska »ugotovitev«, da »so bili vsi vaščani pripadniki in aktivisti bele garde«. Partizansko poročilo govori o hudem in neopravičljivem uničevanju hiš in celo graščin.

Edvard Kardelj, Edvard Kocbek, Sreten Žujović in Josip Broz Tito v Drvarju maja 1944.

Ženske se »dostikrat križajo in celo jokajo od strahu«

1. oktobra 1942 je »dolenjska operacijska cona« v svojem poročilu glavnemu partizanskemu poveljstvu med drugim navedla (Zbornik NOV VI/4, dok. 51): »1. Splošni položaj. Morala gori omenjenih kočev­skih, ribniških in loških čet, s katerimi smo že bili v stiku, se je temeljito popravila. Po dezertacijah najslabših elementov je zdravo jedro v njih do­bilo svoj prejšnji ali še več vpliva na moštvo. Negativen pojav so le posamezne prav drobne skupine partizanov, ki nočejo zveze s četami in se samo potikajo okoli vasi. Izgleda pa da je teh zelo malo. Razpoloženje fantov torej brez dvoma dopušča izvedbo nove ofenzive. – Morala prebivalstva se je prav tako precej popravila. Sicer je še mnogo strahu v kosteh in se ženske dostikrat križajo in celo jokajo od strahu, če pridemo v vas, obenem pa je v njih nepopisen srd na Italijane, ki največkrat premaguje strah. Ponekod najdemo nekak pogum iz obupa: naj nas pokoljejo, ni strašno biti ubit, strašno je čakati, kdaj te bodo (izjava kmetice v Loškem potoku). Po drugod pa je že močno zaznaven pravi moški pogum. Hrane nikjer ne odrekajo več, da celo vprašujejo, kdaj pričnemo z 'akcijami'!«

Komunisti: »Na čelu te ozke družbice je zloglasni župnik Škulj«

Nekoliko naprej pa: »3. Bela garda in Vaška straža. Na področju, ki sva ga doslej obšla /ni/ nikjer kake močnejše čete bele garde. Na Kočevskem ni sledu niti o beli gardi niti o vaški straži. V Ribniški dolini je tako odločno nerazpoloženje za sprejem orožja, da niso Italijani doslej delili niti bomb. Verjetno pa je nekaj pušk v beli vasi Otavice. V ostali dolini obstaja le mreža belogardističnih priganjačev, ki pa ne najdejo nikakega odmeva. Na čelu te ozke družbice je zloglasni župnik Škulj /župnik v Dolenji vasi pri Ribnici, op. I. Ž./, bivši poslanec JRZ. Ta se je vse poletje skrival pred našimi v Ribnici /Pa menda ne zato, ker so partizani v tistem času na Dolenjskem zverinsko ubili več duhovnikov? Op. I. Ž./, zdaj pa šari po dolini. Po soglasnem zatrdilu gori omenjenega novega ribniškega OK pa je izgubil ves svoj ugled odkar so Italijani ustrelili štiri njegove farane, ki so mu bili dolgoletni politični nasprotniki. Vaščani Dolenje vasi (Škuljev pašaluk) ga dolžijo sokrivde na političnem umoru. – Najmočnejša bela četa je v Loškem potoku. Baje šteje 40 mož, zaenkrat samo patruljirajo /Kaj pa naj bi počeli? Mar napadali in morili kot partizani, ki so to patruljiranje tudi povzročili? Op. I. Ž./, po nekem podatku zvečer drže zasede nad vasjo Hrib. Izvor čete ni pojasnjen, baje sploh niso domačini. To se zdi verjetno, ker OK in pa naše najbližje čete trdijo, da je ravno v Loškem potoku naš vpliv najmočnejši. Vaških straž ni in bela četa je splošno osovražena.«

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito na Zlatiboru v Srbiji leta 1946, obletnica »vstaje srbskega naroda«. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

V Starem trgu so partizani »pobili nekaj glavnih hujskačev«

»– V Loški dolini gre razvoj protipartizanske oborožitve posebno pot. Vse vasi so sprejele orožje (z dvemi ali tremi izjemami močno ali popolnoma izseljenih vasi, n. pr. Babna polica). Razdeljene so bile 104 puške. Pokazalo pa se je, da to ni pomenilo preokreta v razpoloženju ljudi. Naši so pričeli te vaške straže razoroževati (doslej so pobrali 13 pušk), v Starem trgu pa so pobili nekaj glavnih hujskačev. Nato so se pričeli kazati razveseljivi znaki našega globokega vpliva. Vaške straže so pričele iskati stika z nami, nas pričele obveščati o gibanju Italijanov, končno pa so sprejele celo delo za nas: danes razširjajo po dolini naše letake! Pri tem je nastalo vprašanje, ali naj jih sploh še razorožujemo. Jokl /France Popit/ je po našem vprašanje pravilno rešil z direktivo, da jih je treba kljub temu razoroževati toda tako, da se pred vaščani fingira napad oz. nasilna razorožitev in to zveže s pojasnjevalnimi razgovori ali mitingi za vse prebivalce; to delo se že vrši. – O bojih z najmotnejšo tolpo belih pri Cerknici vam je gotovo poročal Stjenka /Bojan Polak/. Na kratko smo o tem napisali v 'Poročevalca'. – Belogardistična centra Karlovica in okolica Turjaka morata priti zdaj na vrsto. – Bega je torej prestala biti pomemben vojaški faktor.«

Edvard Kardelj Zdenki Kidrič 38. junija 1942: »Likvidirajte v rundah. To je niz likvidacij druga za drugo, potem pa napravite malotrajnejšo pavzo in počakajte najugodnejšega političnega momenta.« VIR: Jože Možina

Partizanski zločin v Loški dolini

Malo pred koncem tega navedka so zapisali: »... v Starem trgu pa so pobili nekaj glavnih hujskačev«. Poglejmo, kaj se je takrat v resnici zgodilo. V noči na 3. september 1942 so partizani v Starem trgu uprizorili pravi smrtni ples, saj so ubili kar 12 domačinov. Poleg kaplana Franca Kramariča, ki so ga ustrelili ob postelji v župnišču v Starem trgu (vse obtožbe proti njemu je leta 1994 v reviji Borec, številka 526–528, str. 236–247, argumentirano ovrgel Janez Kebe, tedaj župnik v Starem trgu pri Ložu), so ustrelili še Frančiško Hauptman, Alojza Strleta in Karla Žnidaršiča iz Dan, zakonca Alojza in Terezijo Tomšič iz Viševka, Katarino Telič iz Starega trga ter zakonca Mihaela in Ivano Čač (pred očmi dve leti stare hčerke). Isto noč so v brezno pri Županovem lazu pod Snežnikom vrgli še Jerneja Pojeta, Janeza Poroka ter Jakoba Palčiča z Vrhnike, vendar se je Palčiču kasneje uspelo iz brezna rešiti (izgubil je oko). Čez eno leto so ga spet ugrabili in ustrelili.

Edvard Kardelj po vojni in njegovi moriji nad Slovenci.
VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Nadaljevanje v: Edvard Kardelj in Ivan Maček Matija