Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj in Marko Natlačen

Okoli 14. decembra 1942 je tudi Boris Kidrič poslal »na jug« Centralnemu komiteju KPJ obširno poročilo. V njem je med drugim zapisal (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 578–589): »Naši so pretiravali glede likvidacij in predvsem glede načina likvidacij. To se je dogajalo posebno v partizanskih enotah, kjer se je uporabljalo tudi mučenje sumljivih civilistov. Stvari so prišle v javnost in precej pomagale – resnični beli gardi. Odnos partizanskih enot do civilnega prebivalstva je bil v mnogih primerih nepravilen. /.../

Šlo je za silno Kidričevo sprenevedanje, saj je bil prav on poleg Edvarda Kardelja najbolj vnet priganjač k nasilju nad Slovenci. Spomnimo se le njegovega nastopa na konferenci komunistov na Cinku v začetku julija 1942, kjer je podal grozljive programske smernice za komunistično partizansko nasilje nad civilisti in oboroženo (samo)obrambo pred komunističnim nasiljem.

Edvard Kardelj potem, ko je »polovil« že vse v Sloveniji, je svojo ubijalsko strast stresal še nad živalmi. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Kdo je proti komu »nastopil z orožjem«?

Kidrič: »Oboroženi nastop bele garde: Med italijansko ofenzivo, posebno pa po njej, je bela garda nastopila z orožjem proti OF. Svoje sodelovanje so izvedli tako okupatorji kot bela garda popolnoma javno. Kot smo že omenili, je bila pred italijanska ofenzivo 'oblast' OF v zasedenih krajih tako popolna, moralno-politični kapital OF pa tako velik, da je bila bera garda popolnoma nesposobna, da bi nastopila z orožjem v roki. Pred italijansko ofenzivo smo imeli opravka samo z manjšo belogardistično-mihailovićevsko bando /t. i. Štajerski bataljon/, ki se je precej spretno izvlekla vedno, kadar smo jo napadli.

Beli gardi so omogočili nastop z orožjem udarci, ki jih je splošna italijanska in nemška ofenziva zadala OF. Svoje premične oborožene bande je bela garda rekrutirala in še rekrutira: 1. iz najreakcionarnejših elementov, med katerimi igra veliko vlogo del bivših jugoslovanskih oficirjev, predvsem pa večina katoliškega klera; 2. iz kulaških elementov; 3. iz dezerterjev iz partizanske vojske; 4. iz nezavedenega vaškega elementa, ki je pod vplivom belogardističnega katoliškega klera; 5. iz lumpenproletarcev; 6. iz prisilno mobiliziranih, ki jih je največ. Razen premičnih band sta okupator in bela garda prisilno oborožila z bombami in starimi francoskimi puškami na tri naboje del slovenskih vasi. /.../«

Detronizacija Kardelja, avtor Ivo Žajdela, komentar v glasilu Tribuna (štev. 18, 16. oktober 1989).

Kidrič: »Vse so nas naslikali kot velike krvoloke.«

Kidrič je nadaljeval: »Bela garda je pravzaprav ime za klerikalno izdajalsko reakcijo. Toda bela garda tesno sodeluje z mihailovićevci, ki so v primerjavi z njo v veliki manjšini in ki poleg tega tudi na lastno pest delajo z italijansko policijo. Mihailovićevci dajejo italijanskim oblastem sezname OF-ovskih aktivistov. V oboroženih belogardističnih bandah sodelujejo kot partnerji. Vse to svoje delo mihailovićevci prikrivajo pred svojimi pristaši na terenu, ki jih je vendarle nekaj. Tudi med belo gardo in mihailovićevci so seveda trenja. Bela garda predstavlja v glavnem separatistični del izdajalske reakcije, medtem ko predstavljajo mihailovićevci njen velikosrbski del. /.../

Bela garda in mihailovićevci seveda vodijo v časopisih tudi silovito kampanjo proti voditeljem partije in OF itd. Imena Kardelj, Kidrič, Leskošek, Kocbek, Rus itd. so na dnevnem redu. Včasih objavljajo tudi naše fotografije. Vse so nas naslikali kot velike krvoloke. /.../

V samih belogardističnih bandah se je na podlagi dogodkov na velikih frontah pa tudi zaradi naše agitacije pričel proces razkroja. Dezertacije pa tudi prestopanje k partizanom se že pojavljajo na Dolenjskem in Notranjskem. Toda belogardistični vodje terorizirajo svoje bande v utrjenih postojankah. Za hitro nadaljevanje procesa razkroja bele garde so potrebni močni vojaški udarci v njihova utrjena gnezda. /.../«

Edvard Kardelj na ladji preti Golim otokom? Tam so končale le njegove žrtve. Na križarjenju po Jadranu z Brozom in Kidričev leta 1950. Trije velezločinci, za njimi pa neskončni mrtvi in trpljenje, ki so jih povzročili. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Kidrič: »Programatično so« krščanskih socialisti »za sovjetski režim«

In še, Kidrič, v poročilu na jug: »Kar se krščanskih socialistov tiče – je perspektiva manj jasna. Socialno so izraz revolucionarnih-demokratičnih procesov v katoliških slovenskih množicah. Razpoloženi so iskreno sovjetofilsko. Nekih jasnih 'zahodnih' tendenc pri njih sedaj ni. Priznavajo avantgardno vlogo partije in se odrekajo ustanovitvi lastne politične stranke. /.../ Programatično so za sovjetski režim. Njihovo vodstvo meni, da bo s svojo revolucionarnostjo dokazalo, da vera ni škodljiva za sovjetsko oblast. V ugodnih pogojih bo lahko krščansko-socialistična skupina šla z nami celo v poslednjo etapo. /.../

V sedanjem položaju oboroženega nastopa bele garde in njene demagogije s katoliško vero – so krščanski socialisti za nas prava 'zlata jama'. Hegemonija partije v OF je še vedno popolnoma zagotovljena. Vojska, tehnika in varnostna služba so v naših rokah. Terenski odbori so v glavnem v naših rokah zaradi tega, ker je partija najbolj aktivna in vzdržljiva. Politične in organizacijske zveze Izvršnega odbora OF s terenom so tudi v naših rokah (Peter je sekretar IO, uradne zveze z okrožnimi odbori OF vzdržujejo partizanske patrulje ali partizanska tehnika). Linijo CK smo doslej v Izvršnem odboru še vedno v celoti izvedli. Seveda so v zvezi z novimi težavami našega dela in z bližnjim koncem možne tudi težave z zavezniki, vendar je stvar še vedno trdna.«

Z zavezniki je Kidrič mislil ne(pro)komunistične skupine v OF. Tudi to Kidričevo pisanje nam jasno pokaže, zakaj je pri vsem skupaj šlo. Med drugim: »Linijo CK smo doslej v Izvršnem odboru še vedno v celoti izvedli.« Kako ne, ko pa je bila »Osvobodilna fronta« transmisija komunistov, sestavili so jo iz formalno nekomunistov, vendar njihovih podpornikov. Predvsem pa, oblikovali so jo zato, da bi za njenim imenom prikrili sebe oziroma izraz komunisti.

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito na prvomajski paradi v Beogradu leta 1960. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Partizanski umor Mavsarjeve družine

Okoli 14. decembra 1942 je CK KPJ poslal obsežno poročilo tudi Boris Kraigher, organizacijski sekretar CK KPS. V njena je med drugim zapisal (Jesen 1942, str. 606–607): »VOS dela ves čas samostojno pod neposrednim in izključnim vodstvom partije. Posebno dobro je organiziral svoje delo v Ljubljani sami. /.../ Toda morali bomo tudi ta aparat izpopolnjevati posebno z razpre­danjem njegove mreže izven Ljubljane v pokrajine. Zaradi tega smo poslali posebnega tovariša na Gorenjsko /Franca Ravbarja - Viteza, ki je kot eden vodilnih vosovcev imel veliko izkušenj z ubijanjem Slovencev v Ljubljani, op. I. Ž./, kjer je glede tega že nekaj narejenega, samo da organizacija VOS tam doslej še ni zavzela bolj sistematičnega značaja. Ta tovariš bo postavil to organizacijo na lastne noge in ji dal prve smernice za delo, potem pa se bo vrnil. Tudi na Primorskem (v Gorici) so že majhni začetki organiziranja VOS. Tudi tam ima Pokrajinski komite v načrtu prehod na sistematično organiziranje VOS kot samostojne organizacije.«

Kot vidimo, je bil Boris Kraigher že leta 1942 praktično takoj za Kardeljem in Kidričem, bil je »organizacijski sekretar CK KPS«. Zato ni čudno, da je dvajset let po vojni imel v Sloveniji oziroma komunističnem režimu tako pomembne funkcije.

Partizanska agresija na branilce pred njihovim nasiljem

15. decembra 1942 je Šercerjeva brigada napadla postojanko vaške straže v Škocjanu pri Turjaku (Milan Guček, Šercerjeva brigada, 1973, str. 81–86). Kljub tridnevnemu napadanju je postojanka vzdržala. 23. decembra je Dolomitski odred napadel vaš­ke stražarje pri Ligojni.

21. decembra 1942 se je Gubčeva brigada spravila nad postojanko v Žužemberku, vendar neuspešno. Naslednje dni so se Cankarjeva, Tomšičeva in Gubčeva brigada odpravile v mirnsko dolino, kjer je del Gubčeve brigade 27. decembra uničil grad Dob. Po uničenju gradu so partizani umorili sedem članov Mavsarjeve družine, starše in pet otrok (Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB II., Ljubljana, 1961, str. 170–175; Ivo Žajdela, Šentrupert med revolucijo, Ljubljana, 2014, str. 73–133).

V leto 1943 tu ne bom šel, saj je takrat tudi protirevolucionarna stran začela »odgovarjati odločneje«, za obdobje od poletja 1941 do skoraj celotnega leta 1942 pa velja, da je ubijala Slovence komunistično-partizanska stran.

Navodila »Štajercem«: »Naj vas ne moti to, da pri vas teh pojavov ni.«

28. decembra 1942 je Kardelj v imenu CK KPS pisal pokrajinskemu komiteju KPS za Štajersko med drugim naslednje (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 4. knjiga, Ljubljana, str. 268–270; Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, IZDG, 1989, tipkopis, dok. 99): »Razkrinkujte najintenzivnejše belo gardo. Naj vas ne moti to, da pri vas teh pojavov ni. Prav zaradi tega je sedaj še čas, da preprečite njen kasnejši nastop. Na primeru Ljubljanske pokrajine pokažite na izdajalsko vlogo londonske vlade in DM /Draže Mihailovića/ ter slovenske bele garde. /.../ Likvidiranih je nekaj utrjenih belogardističnih postojank in zaplenjeno orožje. /.../ Tudi v političnem pogledu b. g. dobiva vse večje udarce in je na vsej črti na umiku.«

Edvard Kardelj na vojaških manevrih Svoboda 71 leta 1971.
VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Ljubljanska pokrajina, »topla greda« za komunistično protinarodno početje

Šlo je za še eno grozljivo Kardeljevo navodilo. Potem ko so on in njegovi podobna navodila večkrat poslali na Primorsko in Gorenjsko, je bila tokrat na vrsti Štajerska. Prva dva stavka sta prav grozljiva. Takratne razmere na Štajerskem so se namreč povsem razlikovale od razmer v Ljubljanski pokrajini. Zaradi izredno trdega nemškega režima in nasilja so bile tam razmere za delo komunistov nemogoče. V primerjavi z njimi so bile tiste pod italijanskim okupatorjem v Ljubljanski pokrajini idealne, prava »topla greda« za komunistično protinarodno početje. Za nameček so Nemci izselili in pregnali iz Štajerske tudi veliko duhovnikov, vsaj najbolj zavedne, ki so se povsod najprej uprli vsakršnemu nasilju, seveda tudi komunističnemu.

Kako zgoden je bil Kardeljev »izvoz« komunistične revolucije na Štajersko, nam pove podatek, da so tako imenovano plavo gardo tam začeti »odkrivati« šele čez eno leto. In to kako! O tako imenovani pohorski aferi, ko so komunisti na Pohorju od jeseni 1943 do pomladi 1944 iz preprostih fantov, idealistov, ki so se iz Slovenskih goric prišli tja bojevat proti okupatorju, z najbolj okrutnim mučenjem hoteli narediti »plavogardiste«, bi vedela veliko povedati /leta 2004, v času prve objave tega članka/ še živeči Mitja Ribičič (takrat politični komisar IV. operativne cone) in Ivan Tlaker - Luka (takrat namestnik vodje cone Vos Rudija Kneza - Silasa). Takrat so v Lehnu na Pohorju z mučenjem umorili osem fantov, nato pa so jih še zažgali. Še prej so zaradi istih »vzrokov« ustrelili devet fantov. Potem ko je Mirko Fajdiga v knjigi Pohorski partizani navedel teh 17 ubitih, je še zapisal: »Do konca marca 1944 je bilo potem ustreljenih nekaj nedolžnih žrtev.« Kako so bili takrat komunisti obsedeni s »plavo in belo gardo«, pove primer iz Kamniško-savinjskega odreda, ko so maja 1943 samo v enem bataljonu tega odreda »odkrili« kar 60 »belogardistov« (Mirko Fajdiga, Pohorski partizani, Maribor, 1985, str. 374–387). Seveda so na Štajerskem partizani ubijali Slovence tudi v mnogih drugih primerih – in to od leta 1941 naprej. Veliko primerov je naštel Milko Mikola v knjigah Sodni procesi na Celjskem 1944–1951 (Celje, 1995) in Revolucionarno nasilje na Štajerskem 1941–1945, Celje, 2014.

Edvard Kardelj in žena Pepca na vrtu na otoku Lošinj leta 1970. Tako so zrežirali prizor »navadnih« in »delovnih« zakoncev. Da bi Pepca z biserno ogrlico plela? VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Povračilni nastop napadanih in klevetanih

29. decembra 1942 je Edvard Kardelj v imenu CK KPS pisal poverjeništvu CK KPS za Ljubljano (Dokumenti 4, str. 275; Kardelj, Zbrana 6, dok. 100): »Nestrpno smo čakali te dni, da bi dobili od vas sporočilo o rezultatih belogardističnih blokad, ki nas močno skrbe.«

Konec oktobra 1942 sta nekdanji jugoslovanski generalštabni polkovnik Ernest Peterlin, ki so ga Italijani določili za vojaškega organizatorja ljubljanskih vaških straž, in nekdanji odvetnik iz Radovljice dr. Albin Šmajd iz vodstva Slovenske legije zbrala v Ljubljani okrog 150 ljudi in ustanovila ljubljansko vaško stražo. 1. 11. 1942 so ji dopustili policijsko oblast v Ljubljani, da je lahko sama opravljala preiskave in aretacije. Za zapor so ji dali en trakt Belgijske vojašnice. 21. in 22. decembra 1942 zvečer in ponoči je protirevolucija vrnila prvi večji udarec komunističnemu divjanju v Ljubljani. V obsežni (tako imenovani božični) raciji so zaprli 567 oseb.

Naj nadaljujem z navedbo iz Kardeljevega pisma: »Ker danes še nismo dobili od vas nobenega glasu, vam pišemo to kratko pismo. Italijansko-belogardistična hajka na sektor Dolomitov /tam je bil Kardelj takrat skrit/ je potekala popolnoma brez uspeha za belo gardo, pač z njihovimi znatnimi izgubami. Naši partizani so držali ves dan napad 1.500 belogardistov in Italijanov na položaju Ključ ter tam ubili 40 belogardistov in Italijanov. Še po koncu hajke, ko so se znova vrnili na položaje na Ključu, so tam našli 10 trupel Italijanov in 4 belogardiste, z orožjem vred.« Seveda je šlo, tako kot v večini drugih primerov, pri navajanju števila mrtvih za veliko pretiravanje.

Kardelj o Primorski: »Bijte plat zvona!«

31. decembra 1942 je Kardelj pisal dr. Alešu Beblerju, predstavniku CK KPS za Primorje (Dokumenti 4, str. 298; Kardelj, Zbrana 6, dok. 101): »Bega je izdala direktivo na Primorsko: vse proti partizanom! Bijte plat zvona! Pričeli bodo z močnejšo akcijo, pri čemer se opirajo zlasti na 'sredino'. Zdi se mi nujno potrebno, da čim prej nekaj ukrenete s Kraljem!! Močno pazite, da vam sedaj ne izvlečejo iniciative iz rok. Vrzite se z vso močjo na propagando proti beli gardi in mihailovićevcem.«

Dr. Janko Kralj iz Gorice je bil pravnik in publicist, ki je od leta 1932 živel v Milanu in Rimu. Občasno je prihajal domov in je bil (vsaj po mnenju komunistov) eden glavnih organizatorjev protirevolucionarnega gibanja na Goriškem.

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito, obisk v bolnišnici leta 1976. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Kardelj: »na Primorskem obstoji velika nevarnost 'sredine'«

31. decembra 1942 je Edvard Kardelj napisal pismo še celotnemu Pokrajinskemu komiteju KPS za Primorje (Dokumenti 4, str. 293–296; Kardelj, Zbrana 6, dok. 102): »Glede OF je potrebno, da imate pred očmi zlasti naslednje dejstvo: na Primorskem obstoji velika nevarnost 'sredine', kljub temu, da danes nima za seboj večjih mas. Ni nobenega dvoma, da bo mednarodna reakcija naslonila svoje prizadevanje prav na te kroge. Zato je politično razbitje 'sredine' na Primorskem neobhodna potreba, če hočemo na tem sektorju zmagati. Potrebno je pri tem imeti pred očmi naslednje: naša politika v odnosu do 'sredine' mora iti za tem, da jo notranje diferencira na tak način, da bo en del nujno prešel na pozicije OF, drugi pa na odprte pozicije bele garde, na katerih jo bo laže razbijati. Ko govorim o tem poslednjem potu, ne smete razumeti, da moramo 'sredino' naganjati v belo gardo. Ne, treba je zasledovati naslednji kurs: v borbi za enotnost vsega ljudstva, v borbi za pritegovanje 'sredine' v to enotnost je treba ves razvoj potiskati v smeri, ki bo silil na opredeljevanje posameznih elementov 'sredine'. Pri tem se s temi elementi povezujte na vseh mogočih vprašanjih, tudi če jih ne morete popolnoma pridobiti za OF. Čim večja in silnejša bo vaša vojna in politična akcija, tem bolj bo silila te elemente ali na naše pozicije, ali pa se bodo znašli na političnih pozicijah, kjer jih bo laže razkrinkati. – O konkretnih oblikah našega dela smo se dogovorili z Brankom. V masah samih ne dovolite diferenciacije po strankah, ampak razvijajte enotno gibanje OF, ki pa mora biti jasno opredeljeno tako v odnosu do ZSSR kakor v odnosu do KPS. /.../«

Najprej je Kardelj pozival k razbijanju »sredine«, nato pa k »borbi za enotnost vsega ljudstva«. Tako so razmišljali stalinisti oziroma totalitaristi: razbiti, razkrojiti, »diferencirati«, nato pa vse združiti pod našim, komunističnim vodstvom.

Kardeljeva komunistična »politika« izključevanja

Kardelj je nadaljeval: »Vaš kurs v odnosu do londonske vlade mora biti ostrejši, kakor ste ga zavzeli v resoluciji. Vlado je treba poslej tretirati kot vlado beguncev, izdajalcev, netilcev državljanske vojne, ki mora priti pred narodno sodišče prav tako, kakor drugi krivci fašističnega nasilja nad narodi Jugoslavije. Z vlado ni več nobenih možnosti za sodelovanje. – V kolikor bo nastopila v Londonu globlja sprememba, lahko nastane samo pod pogojem, da vlada odstrani Dražo Mihailovića in ga proglasi za sleparja. Samo tedaj nastopajo možnosti za kak odnos sodelovanja. Dokler se pa to ne zgodi, dokler bo Draža Mihailović posredno ali neposredno še agent londonske vlade, z njo ni mogoče drugače postopati kot z organizacijo zločinskih izdajalcev naroda. Tako stališče razvijajte v vsej vaši propagandi. Bodite ostri in čimbolj to stališče propagirajte med narodom. Poslej je edini pravi in resnični predstavnik narodov Jugoslavije poleg Vrhovnega štaba in tov. Tita samo še Protifašistični svet narodnega osvobojenja Jugoslavije. Gre sedaj zato, da izvojujemo tudi mednarodno priznanje tega fakta. Smo na najboljši poti, da to uredimo.«

Kardelj je za begunsko vlado dejal, da je organizacija »zločinskih izdajalcev naroda«. V zgodovini bo za večno ostalo, da so bili Brozovi in Kardeljevi komunisti zločinski izdajalci naroda, ker so med drugo svetovno vojno izkoristili (zlorabili) okupacijske razmere in izvajali nepopisno nasilje nad ljudmi, po vojni izvedli neizmerno množično morijo, državi vladali z udbovsko-partijskim totalitarizmom dolgih 45 let ter pustili državo uničeno in njene prebivalce mentalno pohabljene.

Josip Broz Tito in Edvard Kardelj leta 1978, »ustvarjalca naše revolucionarne poti«, kot so zapisali v knjigi o Kardelju leta 1979. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Delova ignoranca

To je le nekaj odlomkov iz poteka komunistične revolucije na Slovenskem v prvem letu in pol druge svetovne vojne na Slovenskem. Ti odlomki so zelo kratki izseki iz obsežnega gradiva, predvsem iz Kardeljevih pisem in navodil. Že dolgo (po letu 1990) čakamo na zgodovinarja, ki bi se lotil bistvenih oseb in dogodkov v tem času, jih pošteno raziskal, ovrednotil in z njimi seznanil slovensko javnost.

Leto 1942 je bilo ključno za razumevanje medvojnih in povojnih dogod­kov. Razne komunistične skupine (Vos in partizani) so do konca leta 1942 ubile najmanj 1.000 Slovencev. Večinoma je šlo za civiliste. Umorili so na primer 16 duhovnikov in 28 kompletnih družin (oče mati in vsaj eden od otrok). Mnoge umore so izvedli z mučenji. Že leta 1942 so požigali domačije, plenili in »delili« zemljo in nasilno izseljevali družine z njihovih domov. Komunistična revolucija je s pomočjo zelo agresivne propagande črnila svoje politične nasprotnike, predvsem svoje žrtve ter ubijala, mučila, ropala, požigala in še in še. Še danes je malo znanega o tem, da so partizani požgali številne domove ljudem in da so v ogenj zmetali kar precej Slovencev. Nikakršne druge možnosti v tistem strašnem letu 1942 ni bilo kot upreti se temu nasilju, ki je izkoriščalo okupatorjevo navzočnost.

Kot sem uvodoma v ta podlistek zapisal, sem ga leta 2004 v Demokraciji objavil zato, ker ga (njenega prvega dela) uredništvo našega osrednjega dnevnika Delo ni hotelo objaviti. Namenjen je bil kot odgovor na pisanje Janeza Stanovnika, predsednika borčevske organizacije. Njemu je uredništvo Dela dalo na razpolago veliko prostora, za resnico pa ga, kot je to že dolgo znano, ni (bilo). Človeka je lahko ob takšni ignoranci resnice samo sram. Sram je nas, varuhov revolucije na Delu zagotovo ni (bilo). V sedanji poobjavi sem besedilo terminološko in vsebinsko dopolnil.

KONEC

Edvard Kardelj, Kidrič, pisma, 1942 - CELOTA