Nadaljevanje iz: Kardelj Edvard, komunisti, revolucija

Edvard Kardelj je 12. junija 1942 pisal Zoranu Poliču, članu okrožnega odbora OF v Ljubljani (Edvard Kardelj, Zbrana dela, 5. knjiga, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, tipkopis, dok. 55): »Bela garda je v krizi in je sedaj treba izkoristiti, da jo čim bolj razbijemo. Zato bi bilo dobro, da se ustno dogovorimo.« Isti dan je Kardelj pisal tudi Zdenki Kidrič, voditeljici Varnostno-obveščevalne službe v Ljubljani (Kardelj, Zbrana 5, dok. 56): »Strinjam se, da ni treba več objavljati /imen/ ubitih denunc./iantov/. Samo v nujnih primerih. Zadeva pri 'Levu' je politično ponesrečena. Nikarte drugič delati na slepo srečo. Treba je vedeti, koga boš likvidiral. Ni dobro, da je bila ubita ženska. Treba je računati z malomešč./ansko/ mentaliteto in z Italijani, ki so tu posebno občutljivi. Ne smemo mi na tem terenu biti 'slabši' od Italijanov, ki niso streljali oz. se vsaj delajo, kakor da ne streljajo žensk. Treba je še s tem počakati.«

Pri atentatih na Slovence so vosovski morilci ostajali nekaznovani

10. junija so vosovci vrgli ročno bombo v restavracijo Italia (pri Levu) na Gosposvetski cesti. Ubili so zaupnico fašistične stranke Arielle Rea in ranili še štiri osebe. Italijani so se hudo maščevali. Na dan Reinega pogreba so v Šiški napadli prosvetni dom, požgali ljudsko knjižnico in opustošili bife Daj-dam. Nato pa so 13. junija ustrelili še 15 talcev. Kmalu po atentatu so Italijani atentatorja izsledili, ga obsodili na smrt in ubili. Pri atentatih na Slovence so vosovski atentatorji ostajali nekaznovani. Pri atentatih na okupatorja je bilo torej treba paziti, saj so ti skrbeli za kaznovanje atentatov, Slovence pa so lahko vosovci ubijali brez omejitev, saj ni bilo nikogar, ki bi zločine raziskoval in zločince preganjal.

Edvard Kardelj, voditelj revolucije. Levo Franc Rozman - Stane, desno Boris Kraigher, oba najdoslednejša izvajalca Kardeljevih smernic.

Edvard Kardelj: »Očistiti ljubljansko okolico«

14. junija je Kardelj pisal Zdenki Kidrič (Kardelj, Zbrana 5, dok. 57): »Nujno potrebno je očistiti ljubljansko okolico, zlasti Polje-Zalog, kjer se je b./ela/ g./arda/ pošteno vgnezdila. /.../ Naj nauče ženske streljati, zastrupljati in vse mogoče! /.../ Po mojem se sedaj začenja tista vrsta vojne, ki je že napol državljanska in v kateri – 'ujetniki ne obstoje niti kot pojem, niti kot dejstvo', t. j. ko se kolje vse, kar pride pod nož /prva postojanka vaške straže je bila organizirana šele čez dober mesec!, op. I. Ž./. Glede akcije pri Levu se je točne to zgodilo, kar sem občutil, čim sem slišal prvo vest, in kar sem Ti tudi takoj pisal. Ta akcija je v vseh ozirih za nas hudičevo ponesrečena in bo imela težke posledice. /.../ Dosegli smo pa nasprotno, dali smo z likvidacijo neke brezpomembne babe fašistom orožje v roko za hujskanje proti nam. /.../ Treba je vedeti, kaj se bo z neko bombo doseglo. Zato tudi ne delajte takih stvari v bodoče.«

Edvard Kardelj v imenu OF: »Zatreti do korenin!«

Izvršni odbor OF je ob imenovanju generala Leona Rupnika za ljubljanskega župana v Slovenskem poročevalcu 19. junija 1942 objavil članek z naslovom Izdajalci pripravljajo novo izdajo nad slovenskim narodom!, ki ga je napisal Kardelj. Tam so lahko Slovenci med drugim prebrali (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2. knjiga, Ljubljana, 1964, str. 164–165): »Očitno je, da se ta protiljudska gospoda pripravlja na državljansko vojno proti slovenskemu ljudstvu. Še je čas, da preprečimo to bratomorno prelivanje krvi, če se tej izdajalski tolpi pravočasno stopi na prste. Ne bomo uničili okupatorjev, če ne bomo uničili teh izdajalcev /to je seveda lažna dilema, s katero so hoteli zakriti svoje revolucionarno nasilje, op. I. Ž./. Ne nasedajte nobenim lažem in klevetani te tolpe! Budno pazite na vsak njen korak ter o vsem obveščajte oblasti OF in slovenske partizanske vojske! Izdajalsko zalego je treba zatreti do korenin!«

Za Kardelja je OF že »oblast«. Bratomorno vojno je Kardeljeva vojska »preprečevala« tako, da je že enajst mesecev ubijala Slovence in jih je do tistega trenutka ubila že več sto. Prav tiste dni, junija 1942, so partizani najintenzivneje ubijali civiliste, pri čemer so jih pogosto pred umorom še strahovito mučili.

Kip Kardeljeve desne roke pri komunistični moriji nad Slovenci v Novi Gorici. FOTO: Ivo Žajdela

Edvard Kardelj Zdenki Kidrič: »Likvidirajte v rundah«

16. junija 1942 je partizanska četa Dolenjskega odreda, ki je taborila na Malkovcu, ponoči odgnala krojača Jožeta Lužarja, njegovo ženo Antonijo Lužar (svaka in sestro komunista Toneta Tomana) iz Gabrijel, mladoletno Tatjano Tacar, ki je živela pri njiju, ter njihova soseda zakonca Kobal, gostilničarja iz Gabrijel, starše 16 mladoletnih otrok (!). Odgnali so jih na grad Klevevž, tam »zasliševali«, obtoževali sodelovanja z italijanskim okupatorjem (v Lužarjevo delavnico so italijanski vojaki iz sosednjih postojank dali šivati obleke, zahajali pa so tudi v Kobalovo gostilno) in jih, razen Tacarjeve, »obsodili« na smrt. Ustrelili so jih v bližini gradu. Ta primer, ki je bil med mnogimi drugimi, navajam zato, ker se je zaradi njega v nekem svojem pismu jezil celo Kardelj. In zakaj? Zato, ker je šlo za sorodnike komunista Toneta Tomana, njegovega velikega zaupnika.

28. junija je Kardelj pisal Zdenki Kidrič (Kardelj, Zbrana 5, dok. 63): »/.../ mi smo trenutno povsod v defenzivi – doma in na mednarodnem področju. Zato je nujno, da težimo za razširitvijo svoje baze in preprečimo sovražniku /notranjemu, op. I. Ž./, da bi v svoji ofenzivi mobiliziral zase vse sile, ki bi jih lahko mobiliziral. Tak položaj nam diktira to taktiko. Prepričan sem pa, da bo nemara že v bližnjih dneh položaj spremenjen, zato imejte vedno na muhi nekaj vodilnih tičev, da bi jih potem og primerni priliki lahko potolkli. /.../ Glede likvidacij: Omejite se na najnujnejše denunciantske primere. /.../ toda sporazumeti se je treba za vsakega posebej, ter belogardiste, za katere naj velja isto. Za protitalce naj poskrbe zunaj /na deželi, in to Slovence, op. I. Ž./. Likvidirajte v rundah. To je niz likvidacij druga za drugo, potem pa napravite malotrajnejšo pavzo in počakajte najugodnejšega političnega momenta.«

Spominski komlpleks s slavljenjem komunističnih partizanov, nosilcev nasilja nad Slovenci med vojno in okupacijo Slovenije, v Pivki. FOTO: Ivo Žajdela

Kardelj o streljanju »4 farjev«

V začetku julija je Kardelj pisal Zdenki Kidrič (Kardelj, Zbrana 5, dok. 68): »Ali /ste dobili/ kakšne splošne podatke o reakciji na streljanje 4 farjev na Dolenjskem?« 23. junija je namreč Slovenec objavil novico o umoru štirih duhovnikov in njihove fotografije. Komunistični Slovenski poročevalec pa je 1. julija objavil naslednjo novico: »Justifikacije štirih duhovnikov na Dolenjskem. Pred vojaškim sodiščem III. grupe partizanskih odredov so bili obsojeni na smrt in ustreljeni štirje organizatorji protiosvobodilnih akcij.« Seveda je šlo za takrat povsem običajno komunistično laž, saj so bili zverinsko umorjeni, ne pa »obsojeni« in »justificirani«, duhovniki povsem nedolžni, kaj šele da bi »protiosvobodilno« delovali. Šlo je za zverinske partizanske umore Henrika Novaka, kaplana iz Hinj (7. junija), Franca Nahtigala in Franca Cvara, župnika in kaplana iz Šentruperta (18. junija), in Janka Komljanca, župnika iz Prečne ( 17. junija).

Leta 1942 so partizani ubili kar 16 duhovnikov

Toda leta 1942 so partizani ubili kar 16 duhovnikov. Nekatere so zverinsko mučili. Poleg omenjenih štirih so ubili še: 6. marca je vosovski morilec v Ljubljani ustrelil Huberta Leilerja, 15. junija so partizani na Brezovi rebri pri Semiču ubili Jožefa Kofalta, kaplana iz Adlešičev, 30. junija so mučili in ubili Jakoba Omahna, župnika iz Dragatuša, 14. julija so ustrelili Karla Žužka, župnika iz Svetega Vida nad Cerknico, 22. julija so v partizanskem taborišču na Mavrlenu hudo mučili in ubili župnika v Suhorju pri Metliki Janeza Raztresena, 26. julija so ubili Jožeta Geohelija, župnika iz Zaplane, 2. septembra so v Starem trgu pri Ložu ubili kaplana Franca Kramariča, 26. oktobra so ubili kaplana Antona Hočevarja iz Male vasi pri Grosupljem, 29. novembra so hudo mučili in ubili kaplana v Metliki Norberta Klementa, 26. decembra so pri Grahovem ubili župnika Franca Kanduča. Leta 1942 bi umorili še več duhovnikov, če se jih pred grozečo morilsko roko veliko ne bi umaknilo, predvsem v Ljubljano. Grozljiv opis mučenja suhorskega župnika Janeza Raztresena v partizanskem taborišču nad Belo krajino si lahko vsak prebere v knjigi Jožeta Javorška Spomini na Slovence III. (Ljubljana, 1990, str. 155–157).

Kardeljeva »vrtoglavica zaradi uspehov«

4. julija 1942 je Edvard Kardelj objavil v partijskem glasilu Delo članek O nekaterih nevarnih pojavih v partizanskih vrstah. V njem je zapisal (Dokumenti II., str. 421–422): »Osnovna slabost, ki jo kažejo mnogi naši komandirji, komandanti in politkomisarji, je nekakšna vrtoglavica zaradi uspehov. /.../ Spremenili so celo svoj odnos do tovarišev ter postali nekakšni 'vojvode', ki se jih je lotila plesen birokratizma. /.../ Vse te in mnoge druge napake so tako grobe in so zapustile za seboj tako težke posledice, da je potrebno sprožiti po vseh partijskih organizacijah pravo kampanjo za njihovo odstranitev. Ne bomo na­števali posledic vseh teh napak.«

Isto Delo je objavilo še en Karde­ljev članek z naslovom Odločen boj sektaštvu, v katerem je zapisal (Dokumenti II., str. 427): »Oddaljili pa se bomo od ljudskih množic edino z nepravilno politiko, s postopki, ki jih najširše ljudske množice še ne morejo doumeti, če bomo bodisi prehitevali razpoloženje ljudskih množic ...« Kateri so tisti postopki, ki jih »ljudske množice« še ne morejo razumeti, Kardelj v javnosti seveda ni hotel navesti.

Nadaljeval je: »In vendar je prav v zadnjem času sektaštvo tako zelo zavladalo v celi vrsti partijskih organizacij, da postavlja v nevarnost vse uspehe naše partije v zadnjih letih. Posledice tega sektaštva so se že pojavile in če ne bomo z vso ostrostjo in odločnostjo nastopali proti njemu, se utegnejo še povečati. Razume se, da to sektaštvo ne škoduje samo partiji sami, ampak v prvi vrsti interesom celotne osvobodilne borbe slovenskega naroda, v kateri je naša partija prevzela odgovornost vodilne avantgarde.«

Edvard Kardelj, pomočnik Josipa Broza Tita pri vodenju komunistične genocidne revolucije v Jugoslaviji, med Kardeljem in Brozom zadaj je Edvard Kocbek; Drvar, maj 1944.

Edvard Kardelj o »masovni likvidaciji«

Kardelj seveda ni hotel v svojih dveh člankih, ker ju je objavil v javnem glasilu, konkretno omenjati »napak«, prav tako ne posledic. Kot vemo, so bile te katastrofalne: pojav oborožene (samo)obrambne protirevolucije.

Isti dan, ko je Edvard Kardelj v Delu objavil svoja dva prispevka, s katerima je kritiziral »sektašenje« in »napake« med partizani, je Zdenki Kidrič poslal pismo s povsem drugačno vsebino (Kardelj, Zbrana 5, dok. 70): »Kar se naše odkrite b./ele/ g./arde/ tiče: kolikor hitro dobite kake nove podatke o Cas./arju/, Žeb./otu/ itd. – streljajte brez podatkov. Rupnika, čim ga dobite na muho. Denunciante in izdajalce pa streljajte brez vsakih ozirov. /.../ Problem mihajlovićevcev postaja zdaj v zvezi z angl./eškimi/ porazi – aktualen.

Mislim, da bi bilo sedaj dobro udariti po njih. Toda važno je tole: ko boste to napravili, morate imeti v rokah podatke (kakršne koli!!!) o njihovem sodelovanju z okupatorji. /.../ ne bi bilo slabo likvidirati /Karla/ Novaka in še koga njihove vodilne bande (ev. Mač./kovška/). /.../ Toda masovna likvidacija razen na part./izanskem/ terenu – pa pride v poštev šele potem, ko je pripravljen politični teren. In to nalogo ima vršiti zlasti 'Poroč.'/evalec/. Zdaj je pa od njih odvisno, kam in kako se bodo obrnili. Zdi se mi, da jih v Londonu noče srečati pamet in jih bomo pač morali začeti pobijati.«

 Nadaljevanje v: Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Cink