Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj in Ivan Maček Matija

13. oktobra 1942, na dan vosovskega umora dr. Marka Natlačena, se je Edvard Kardelj iz bunkerja nad Podlipoglavom pretihotapil v Ljubljano, v hišni bunker pri dr. Mavriciju Neubergerju na Vilharjevi cesti 21. Še isti dan je pisal Borisu Kidriču in Francu Leskošku v partizanski glavni štab (Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, IZDG, 1989, tipkopis, dok 36): »Kakor ste že gotovo na svoje veliko veselje izvedeli, je danes naša VOS likvidirala Natlačena star./ejšega/, a mlajši je bil lažje ranjen /Marko Natlačen, študent/. Lahko si mislite, da sem prav pošteno razveseljen, ko so me nekaj ur po mojem prihodu obvestili o tem dogodku. Naš je bil preoblečen v duhovnika in jo je s pomočnikom vred cel in živ pobrisal. Tudi /Kazimir/ Kukovič je v bolnici poginil do kraja, tako da ima naša VOS v kratkem času dva pomembna uspeha. Obakrat je opravil delo neki novinec, ki je pred nekaj dnevi prišel iz okolice. Novinec – toda napravil je pošteno! Izgreda da bomo v njem dobili drugega Štefana /Eda Brajnika/. Ljubljana je popolnoma pod vtisom tega dogodka. Seveda kaj podrobnejšega danes še ne morem sporočiti. Bom prihodnjič. – V zvezi z likvidacijo Kukoviča se je sedaj 'Slovenec' spet spravil na Kardelja kot povzročitelja vsega tega zla in zlasti – da je osebno 'kazal' Kukovičevo likvidacijo. Pošteno so nas torej vzeli v paco. /.../ Izredno važno je, da izvršite tisti načrt glede b. g., v katerem smo nazadnje govorili. Ta sektor je zares sedaj odločilne važnosti in – najmanj zaseden po Italijanih!!!«

Edvard Kardelj (tretji z desne), ob njem Edvard Kocbek in Vladimir Bakarić, na poti v Jajce, leta 1943. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Komunistični umor dr. Marka Natlačena izbil sodu dno

Dr. Marka Natlačena, prvaka SLS, nekdanjega bana Dravske banovine in od začetka vojne najvišjega slovenskega politika v okupirani Sloveniji, je 13. oktobra 1942 na njegovem domu v Ulici stare pravde v Ljubljani ustrelil član Vosa Franc Stadler - Pepe. O umoru dr. Natlačena je kolegij Vosa 13. oktobra izdal komunike, ki ga je Slovenski poročevalec objavil 24. oktobra. Policijskega komisarja Kazimirja Kukoviča sta smrtno ranila člana Vosa 8. oktobra 1942 v Medvedovi ulici v Šiški. Zaradi hudih ran je umrl v ljubljanski bolnišnici. Italijani so zato 14. oktobra v Gramozni jami pri Ljubljani ustrelili 8 talcev.

Italijani so že na dan atentata na Natlačena pred njegovo hišo ustrelili 24 talcev, petindvajsetemu pa se je omračil um in ga niso ustrelili. Streljanje talcev je komunistom zelo škodovalo, zato so morali z vosovskimi atentati po Ljubljani prenehati. Celo Metod Mikuž je glede na reakcije po atentatu na Natlačena moral v svojem Pregledu zgodovine NOB ugotoviti: »Razumljivo je, da je združena slovenska reakcija zagnala velikanski hrup.« Učinek tega hrupa in krvava morija s talci bi lahko bila za komuniste, če bi se ponovila, pogubna. Slovenec je 14. oktobra zapisal, da se je hotela Natlačena KPS »znebiti kot pomembnega nasprotnika, ki bi utegnil mešati račune Komunistične stranke«. Članek je sklenil s pozivom Ljubljančanom, naj pomagajo z razkrinkavanjem zločinca. Na Natlačenovem pogrebu je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman pozval slovenski narod, naj od sebe odvrne vsako brezboštvo. Prepovedal je vsako sodelovanje in zveze z brezboštvom »in tistimi, ki jim je brezboštvo vodilni nazor«, in dejal (Slovenec, 18. oktobra 1942): »Združite se vsi, ki verujete v Boga ter sebi in potomcem želite življenje, lepše in boljše, kakor ga ponuja brezbožni komunizem, združite se in preprečite, da tisti, ki so z vami sicer iste krvi, a s tujo blodno miselnostjo zaslepljeni, ne bodo mogli več pokončevati najplemenitejših bratov in sestra.«

Spominska plošča v Dvoru pri Žužemberku, s katero levičarji častijo komuniste, njihova voditelja Kardelja in Kidriča ter »omenjajo »ljudsko oblast«, kar je seveda pomenilo komunistično »oblast« oziroma udbovsko diktaturo. FOTO: Ivo Žajdela

Jutro: Izživljanje najnižjih zločinskih nagonov

Mesec dni kasneje, 19. novembra, je Slovenec zapisal: »Nočemo se tukaj spuščati v debato, koliko je pokojnik res imel kakšno vlogo pri zatiranju partizanstva. Moremo reči le to, da je kot pošten Slovenec in zaveden katoličan gotovo pri tej akciji sodeloval. Če je torej pokojni dr. Natlačen sodeloval pri organiziranju protikomunistične akcije, je storil le svojo splošno človečansko in zlasti versko dolžnost, kar mu je šteti samo v dobro.«

Liberalno Jutro je ob Natlačenovi smrti zapisalo, da to, kar počnejo komunisti, ni več politični boj, temveč le še izživljanje najnižjih zločinskih nagonov. Z umorom dr. Natlačena je mera polna. Minil je čas neinteresiranosti, vsak, kdor hoče dobro sebi in svojemu narodu, se mora pridružiti neizprosnemu boju proti komunizmu. Mera je polna. Podli umor dr. Natlačena je izbil sodu dno (Metod Mikuž, Pregledu zgodovine NOB II., str. 151; Tine Velikonja, Umor bana Marka Natlačena, Zaveza, št. 14, 1994, str. 45–52).

Edvard Kardelj Josip Broz Tito na Visu leta 1944. VIR: Muzej Jugoslavije, Beograd

Ne samo fizično uničevanje

Na dan Natlačenovega umora (13. oktobra) je Kardelj napisal pismo komandantu partizanskega glavnega poveljstva (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji III, Ljubljana, 1966, str. 268; Kardelj, Zbrana 6, dok. 38): »V Ljubljani izredno žele, da bi pogledali tudi nekoliko v Kleče. Govori torej o tem s Stjenko /Bojanom Polakom), ko pride k Tebi, če ni že tam. Tudi meni se – zlasti iz tukajšnje perspektive – zdi to izredno važno. Seveda, treba je videti, kako tam izgreda. Delajte pa hitro! Našemu zadnjemu načrtu /boj proti protirevoluciji/ vso pozornost! /.../ Hiter udar s težiščem po beli gardi in hiter premik na drug sektor.« Kardelj je mislil na postojanko vaške straže v Klečah in tudi na druge postojanke v okolici Ljubljane, ki naj bi jih izvedla zlasti Šercerjeva brigada, katere komandant je bil Bojan Polak - Stjenka.

Kip Edvarda Kardelja pred osnovno šolo v Rogatcu, pred kratkim odstranjen, čemur se je levičarski ravnatelj dolgo upiral; posnetek je iz leta 2017. FOTO: Ivo Žajdela

14. oktobra 1942 je Kardelj v imenu CK KPS pisal Lojzetu Kebetu, sekretarju PK KPS za Gorenjsko (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 62–65; Dokumenti III, str. 377–380; Kardelj, Zbrana 6, dok. 39): »Partijski delavci naj istočasno posvete vso pozornost tudi političnemu delu v partizanih. Naj se zavedajo, da so tudi partijci pri partizanih – njihovi. Kolikor se partijski delavci mude pri partizanih, naj gredo od čete do čete in tam vrše tako splošno politično delo (agitprop itd.) kakor tudi notranje-partijsko delo v smislu utrjevanja naših organizacij in kadrov v partizanskih četah. Razvijajte zlasti v našem komandnem in politkomisarskem kadru avtoriteto Partije do skrajnosti, da se vam ne razvijejo taki 'vojvode', kakršni so se razvili deloma v Ljubljanski pokrajini, ki so se menili za Partijo kot za lanski sneg, gledali na partijske politične delavce kot na nadležne civiliste, a so ga končno tudi v vojaškem pogledu seveda pošteno polomili. Dvignite torej avtoriteto Partije v vojski. /.../

Ponovno vas opozarjam na belo gardo. Ne zatiskajte si očesa pred njeno nevarnostjo, da vas jutri ne iznenadi. Dobro jo opazujte in iščite njene centre ter raziskujte metode njenega rovarjenja. Zavedajte se, da bo jutri izredno nevaren sovražnik, ker ga bodo podprle tudi vse sedaj kolebljive skupine iz sredine. Čim bolj jo boste sedaj uničevali, tem slabotnejša bo kasneje. Pri tem pa ne gre zgolj za fizično uničevanje. Ne! V prvi vrsti gre za njeno politično razkrinkovanje /najprej jo je treba politično oblatiti, da jo potem lažje »tolčeš«, op. I. Ž./. Pokažite masam njen pravi obraz na primeru njene vloge v Ljubljanski pokrajini. Čim več literature, čim več ustne agitacije! Pri tem bodite konkretni! Navajajte konkretne ljudi, da bodo ljudje točno vedeli, za katero belo gardo gre.«

Kip Edvarda Kardelja pred osnovno šolo v Rogatcu, pred kratkim odstranjen, čemur se je levičarski ravnatelj dolgo upiral; posnetek je iz leta 2017. FOTO: Ivo Žajdela

Kontinuiteta monopoliranja upora proti okupatorju

15. oktobra 1942 sta Kardelju pisala Kidrič in Leskošek, politkomisar partizanskega glavnega poveljstva in sekretar CK KPS (Jesen 1942, str. 72): »Marjeto /Zdenko Kidrič/ prav lepo pozdravi. Čestitam celotnemu VOS! /Mislil je na umor dr. Marka Natlačena./ Tistim, ki imajo pri tem neposredne zasluge, pa najbolj. Krasno!«

15. oktobra je štab prve grupe odredov izdal odlok »o prepovedi nošenja okupatorskega orožja«, podpisana sta bila Stane Kersnik in Lojze Kebe, v njem pa je pisalo (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 4, Ljubljana, 1958, dok 62): »Vaškim stražam je prepovedano nositi orožje. Vsakega oboroženega Slovenca v službi okupatorja se bo smatralo za narodnega izdajalca, če se pravočasno ne preda z orožjem partizanskim četam.« Šlo je za nadaljevanje izražanja monopola pri oboroženem organiziranju. Komunisti so lahko svoje enote organizirali, kakor so hoteli, nihče drug pa po njihovem ni smel tako rekoč nič. Prilastili so si celo pravico presojanja, kdo kaj sme in kdo ne. Nikakršne legitimitete za to niso imeli, ne takrat in ne kasneje.

Isti dan je štab Vzhodnodolenjskega odreda poslal poročilo partizanskemu glavnemu štabu, v katerem je med drugim zapisal (Zbornik VI/4, dok. 63): »ad vaše 2 (borba proti BG): 9. 10. 42 napad 12 mož bataljona V.D.O. na belogardiste v cerkvi v Slinovcih /nad Kostanjevico). Po jurišu bom­bašev je bilo c. 15 mrtvih BG.

11. 10. 42 napad pri Guntih pri Kostanjevici: 2 BG mrtva, 2 ranjena.

14. 10. 42 spopad pri Prekopi: 19 Bg mrtvih, 27 ranjenih. Zaplenjena 1 puška, žrtve: 1 naš tovariš mrtev, 1 ranjen (pri Jezernicah).«

Kip Edvarda Kardelja pred osnovno šolo v Rogatcu, pred kratkim odstranjen, čemur se je levičarski ravnatelj dolgo upiral; posnetek je iz leta 2017. FOTO: Ivo Žajdela

»Požig vsake hiše ...«

20. oktobra 1942 sta Lado Ambrožič in Viktor Avbelj, komandant in politkomisar Gubčeve brigade, poročala glavnemu partizanskemu poveljstvu o napadih na vaške stražarje na Polici, v Spodnjem Brezovem, v Dednem Dolu in na Blečjem Vrhu, pismo so nato poslali tudi Kardelju (Jesen 1942, str. 76): »Prvi del akcije smo izvršili (Polica, Sp. Brezovo, Dedni dol in Blečji vrh). Dobili tri puške, požgali dve hiši v Brezovem, od koder so streljali, istotam mrtev en belogardist, požgali na Polici dve hiši izdajalcev in rekvirirali voditeljema na Blečjem vrhu in v Dednem dolu.« Napad na omenjene vaške straže so izvršili 18. in 19. oktobra 1942. V poročilu štaba Gubčeve brigade z dne 12. novembra 1942 so o njem napisali naslednje: »18. X. Akcija na Sp. Brezovo, Blečji vrh in Dedni dol. Sp. Brezovo: belogardisti so streljali iz več hiš, nazadnje so se zabarikadirali v eno. Naši dobili 3 puške; en belogardist ubit, 2 poslopji zažgani. Imeli smo napačne informacije, ki so nam jih dali terenski delavci.

Dedni dol. Begovci so nas pričakovali, ker so bili opozorjeni na nas zaradi streljanja v Sp. Brezovem. Po nekaj strelih so se umaknili in nas pričakovali po različnih zasedah. Izvedli smo rekvizicijo pri glavnem organizatorju Skloropu. 19. X. Napad na Polico. Vdor v vas. Hiša, iz katere so streljali, je bila požgana in skozi okno vržena bomba.«

Kip Edvarda Kardelja pred osnovno šolo v Rogatcu, pred kratkim odstranjen, čemur se je levičarski ravnatelj dolgo upiral; posnetek je iz leta 2002. FOTO: Ivo Žajdela

Kardelj: »Primorje bo gnezdo vseh mogočih zarot proti nam«

Ambrožič in Avbelj sta poročilo končala: »Pripravljamo naprej! Upamo, da bo bolj uspešno. /Najbrž mislita na napad na Primskovo, ki so ga nato storili 22. oktobra in l . novembra./ P. S. Terenski delavci so mnenja, da bi bilo nujno izdati odlok Glav. pov., kjer bi zagrozili s požigom vsake hiše, iz katere bi streljali na partizane.«

22. oktobra 1942 je Kardelj pisal Alešu Beblerju in mu dal navodila pred njegovim odhodom na Primorsko (Jesen 1942, str. 85): »Nujno potrebno je, da na oni strani čimprej organizirate Obveščevalno službo. Primorje bo gnezdo vseh mogočih zarot proti nam, kakor hitro bo tam začel italijanski aparat razpadati. Zato moramo pravočasno organizirati nekaj takega, da jih bomo imeli pošteno na dlani. Sestavi jo samo iz partijcev oziroma izključno pod vodstvom Partije. /.../ Če bodo brigade čistile /protirevolucijo, op. I. Ž./ okrog Ljubljane, potem smo na konju.«

 Nadaljevanje v: Edvard Kardelj in Jože Moškrič