Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj, Jaka Avšič in Bebler

15. novembra 1942 sta IO OF in partizansko glavno poveljstvo izdala poziv (tiskan kot letak) Zavedenim in prisilno mobiliziranim! protirevolucionarjem. Najbrž ga je sestavil Boris Kidrič, v njem pa so objavljeni tudi trije odloki, v katerih piše (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 329–330): »Vsi vi, ki ste bo­disi zavedeni bodisi prisilno mobilizirani postali člani bratomornih belogardističnih tolp, ali ste že pomislili, kaj bo z vami?!

Ob dvanajsti uri vas Osvobodilna fronta kljub škodi, ki ste jo že povzročili slovenskemu narodu in ljudstvu, poslednjič opominja: /.../ še je čas, da obračunate s svojimi izdajalskimi voditelji, ki so vas zapeljali k Iškariotovim dejanjem; še je čas, da izročite orožje slovenski partizanski vojski, preidete na njeno stran in začnete takoj popravljati, kar ste zagrešili po navodilih belogardističnih Kajnov. Da, še je čas, toda skrajni čas je že to in pričujoči opomin Osvobodilne fronte je njen poslednji opomin!«

Ob Kardeljevem 60. rojstnem dnevu leta 1970, Mitja Ribičič, Lidija Šentjurc in Edvard Kardelj.
VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

»Dana jim bo celo možnost, da popravijo, kar so zagrešili nad narodom«

»Izvršni odbor OF kot slovensko narodno vodstvo in predstavnik slovenske narodne oblasti ter Glavni štab slovenske narodnoosvobodilne partizanske vojske kot poveljstvo vse slovenske oborožene sile odrejata in izjavljata /poudarjeno v originalu/: Sleherni Slovenec, ki ni član slovenske partizanske vojske ali Narodne zaščite, pa ima orožje, je dolžan orožje takoj izročiti partizanskim četam ali Narodni zaščiti; tistim pripadnikom oboroženih belogardističnih oddelkov, ki bodo izročili svoje orožje slovenski partizanski vojski oziroma Narodni zaščiti, se ne bo zgodilo nič; dana jim bo celo možnost, da popravijo, kar so zagrešili nad narodom; tisti pa, ki se temu poslednjemu pozivu ne bodo odzvali, bodo brez usmiljenja in z vso doslednostjo ter strogostjo – uničeni.« Poziv je še enkrat pokazal arogantno hlepenje po monopolu nad narodnim predstavništvom (po oblasti) ter nad odporom proti okupatorju, ki bi komunistom to oblast omogočil. Obljube, da se tistim, ki se bodo vdali, ne bo nič zgodilo, so bile prazne in celo cinične s pripisom, da jim bodo dali »celo možnost, da popravijo, kar so zagrešili nad narodom«. Zločinci so obljubljali svojini žrtvam možnost, da se popravijo, da torej še bolj postanejo žrtve na oltarju revolucije.

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito, na lovu na gamsa v Kamniški Bistrici leta 1955. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Partizani so zažgali gasilski dom v Sostrem

15. novembra je Edvard Kardelju poročal Ludvik Smrekar, komandant III. bataljona Zapadnodolenjskega odreda (Jesen 1942, str. 332–333): »Včeraj smo izvedeli, da hočejo bg. priti v gasilski dom v Sostrem in smo na zahtevo terenskih ljudi zažgali poslopje gasilskega doma, a vozove in vse ostalo smo zvozili iz poslopja. Zasede jim držimo stalno na vseh straneh, tako da mi že primanjkuje ljudi. Kolikor ni bojev, so vse naše čete stalno na delu, na raznih rekvizicijah in na zasedah. Na Polico so po poročilih zopet dobili pojačanje, in sicer okrog 100 Italijanov, tako da je sedaj vsega skupaj čez 300 oboroženih. Pošteno so se utrdili, tako da v resnici ne verno, kako jih bomo prinesli okrog. Borno pač morali nekaj ukreniti. Tudi v Dobrunjah so se dobro utrdili in moramo prav tako dobro proučiti, predeli kaj resnega naredimo.«

15. novembra 1942 sta IO OF in partizansko glavno poveljstvo izdala še okrožnico štabom vojaških enot in okrožnim odborom OF »o ukrepih za uničenje bele garde in za razširjenje OF« (Jesen 1942, str. 336–337): »Danes nam je dana vsa možnost politično in vojaško naglo likvidirati belo gardo /.../. Defenzivno nastrojenje pri posameznih aktivistih in posamezne pojave strahu pred belo gardo je treba izkoreniniti. Z okrepljeno politično in vojaško ofenzivo Osvobodilne fronte moramo potisniti belo gardo do kraja v defenzivo. /.../ Posebno pozornost je treba posvetiti razkroju bele garde. Med belogardisti moramo razviti silno agitacijo, pozivati jih moramo k oddaji orožja in k prestopu v partizane. Belogardističnim posameznikom in oddelkom je treba brezpogojno prizanesti, če oddajo orožje partizanom ali Narodni zaščiti. Tiste oddelke in posameznike, ki se upirajo, pa moramo neusmiljeno uničevati. Smrtne obsodbe nad belogardističnimi organizatorji, ki niso bili zaloteni z orožjem v rokah, smejo odslej izrekati le odredni oziroma brigadni štabi, medtem ko jih smejo in morajo aretirati enote same.« Podpisani so bili Jože Rus, Boris Kidrič, Edvard Kocbek in Ivan Maček.

Josip Broz Tito in Edvard Kardelj v barvah.

Cankarjeva brigada: »Bijemo BG«

Isti dan je Cankarjeva brigada poslala partizanskemu glavnemu poveljstvu poročilo »o delu bele garde« (Jesen 1942, str. 339–340): »Z BG nimamo posebne sreče. Ko je naš 2. bataljon odhajal na večjo patrolno akcijo proti BG iz Zg. Suhadola, je bil na robu grebena napaden od BG v jačini 1 njihove čete, se takoj spustil z njo v borbo in jo napodil v beg. Od tega trenutka naprej so BG prenehali s patrolami skoro po vsem terenu ter ne moremo kljub stalnim poskusom priti z njimi v kontakt, njihove postojanke pa je težje napasti, ker so po vzgledu italijanskih utrjene. Vendar bomo, če drugače ne bo Šlo, nujno prisiljeni iti tudi nadnje po predhodni temeljiti politični predpripravi ljudi. /.../ Tu bomo ostali predvidoma še nekaj dni, da očistimo teren in z nekaj akcijami dvignemo moralo prebivalstva in partizanov, nakar bomo krenili naprej, da tudi na drugih mestih bijemo BG in jo skušamo moralno in fizično zadušiti na vsem sektorju, na katerem smo zdaj.«

Tudi to poročilo Cinkarjeve brigade nam govori o tem, kaj so partizani počeli in kako so razmišljali: ubijali so Slovence, okrog pa so lahko oboroženi hodili samo oni in nihče drug.

16. novembra je CK KPS pisal pokrajinskemu komiteju KPS za Primorsko (Jesen 1942, str. 353): »Pravilen je sklep in nujno je, da se čimprej izvrši sklep o izdajanju brošure z vašim uvodom in ponatisom obeh septembrskih posebnih izdaj Poročevalca zaradi prenašanja izkušenj iz osvobojenega ozemlja in razkrinkavanja bege. Predvsem pa pazite v svojem boju proti beli gardi, da reagirate s hitro politično in vojaško akcijo (s pomočjo organov varnostne službe in partizanskih čet), kjer se pojavijo kaki znaki belogardistične organizacije.«

Komunisti so revolucijo torej začeli izvažati (»prenašanje izkušenj«) na Primorsko in vodilnim tani ukazali, da morajo v boj s protirevolucijo takoj, ko se o njej pojavi kakšen znak. In še eno navodilo »Primorcem« v istem pismu: »Na vsak način preidite takoj k organiziranju varnostne in obveščevalne službe, tako na deželi kot v mestih. To je izredno važna politična naloga in obenem – zlasti obveščevalna na deželi – varnostna mera proti presenečenju v partizanih. Zlasti za organiziranje na deželi se poslužujte partizanov. V mestih določite za to vsekakor posebne, za to primerne partijce, ki naj jim partijski sekretarji nudijo vso potrebno pomoč.«

Edvard Kardelj na oddihu v dolini Krme leta 1962. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Partizanske racije po vasi

16. novembra 1942 je štab III. bataljona Zapadnodolenjskega odreda poslal svojim nadrejenim obsežno poročilo »o bojih z belo gardo«. Poglejmo nekaj odlomkov (Jesen 1942, str. 358–360; Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 4, Ljubljana, 1958, dok 95): »Akcija na Bizovik: Pri tej akciji je istočasno sodeloval tudi naš bataljon. Akcija ni imela polnega uspeha, ker niso po zažigu nametali še bomb v klet stavbe, ki je zgorela. Po podatkih je bilo v tisti kleti čez 40 bg. z glavnim štabom. Po ponovnih poročilih se jih je rešilo iz te kleti 28 do 30. /.../ Imeli smo 2 težja ranjenca, 1 od teh je podlegel, 1 pa je že skoraj ozdravel. Akcija na Dobrunjah: Tudi ta akcija nam ni uspela tako, kakor bi lahko. Tukaj je bila napaka, ker smo se dogovorili, da jim luno znak za predajo, katerega pa jim ne bi smeli dati. Kakor hitro smo jim dali ta znak, so že začeli streljati z utrjene stavbe, v kateri so bili zabarikadirani. Ker je vse okrog čistina, smo se morali umakniti. Nekateri oddelki pa so delali racije po vasi, da bi na domovih ulovili glavne voditelje, ki pa jih niso dobili doma, pač pa smo jim rekvirirali nekaj materiala, kolikor smo ga mogli spraviti na varno. Neka naša patrulja je justificirala enega glavnega voditelja bg. na njegovem domu. Po končani akciji sva s tov. Čirom /Janez Hlebš/ in patruljo uničila eno poslopje, kjer so bg. hoteli imeti utrdbe. Kljub temu so se utrdili na istem mestu. Ker ni bilo mogoče v hiši, so se utrdili v cerkvi.

Akcija na Polje: Ob istem času je bila akcija na Polje. Vzrok neuspeha je bil, da je ujeti voditelj bg. Govše s svojim krikom opozoril bg., ki so takoj začeli streljati na naše, ki so bili na čistini. Takrat bi morali jurišati in bi morda uspeli. Tako pa smo se brez uspeha umaknili. Imeli smo enega mrtvega in 3 ranjene, od katerih je čez nekaj dni 1 umrl.«

Komunistično-partizanski spomenik v Bohinjski Bistrici z napisom: Žrtvovali so življenja v revoluciji. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani: »Smo s požigom uničili prosvetni dom«

»Nekaj dni kasneje smo poslali čez Ljubljan/ico/ patruljo 15 ljudi, da ulove vod. bg. in da spotoma prinesejo nekaj materiala, ki smo si ga nabavili preko Ljub. Ker bg. niso prišli na mesto, kjer so jih naši čakali, so jih šli na svojo roko iskat na njihov dom. Ker pa niso imeli točnih podatkov, ali so oboroženi ali ne, so imeli naši 1 mrtvega in 3 ranjene od bomb, ki so jih metali na naše z vrha stavbe skozi majhno odprtino. Mrtvega ni bilo mogoče rešiti. /.../

Dne 10. XI. t. 1. smo zvedeli, da se mislijo naseliti bg. v prosvetni dom v Sostrem. Da smo jim to preprečili, smo s požigom uničili prosvetni dom. /.../ Dne 14. XI. t. l. smo zvedeli, da se mislijo bg. naseliti v gasilskem domu v Sostrem. Na zahtevo ljudi iz Sostrega, da to za vsako ceno preprečimo, smo zažgali gasilski dom. /.../ Sedaj pa postavljamo stalno zasedo. /.../ Ljudi imamo preveč obremenjene vsled stalnih zased in rekvizicijskih akcij, ki jih moramo stalno vršiti, da preživljamo svojih 155 ljudi in še II. bat. UBTT dajemo hrano, kolikor si je sami ne pripravijo. O rekvizicijskih akcijah bo poročal več tov. Marko /Karel Poljanšek/. Predvidene so bile še druge akcije, ki jih pa zaradi naše slabosti nismo mogli izvršiti, n. pr. na Polje in Polico. Pač pa sedaj ponovno delamo načrt, s katerim upamo, da borno dosegli uspehe. Te dni je bil še en boj naše 3. čete z bg. na Dolih. Bg. so imeli nekaj ranjencev, naši pa so brez izgub.«

Na razstavi na Svetem Urhu bi moralo biti na prvem panoju razstavljeno to partizansko poročilo o njihovem divjanju po podurhovskih vaseh leta 1942. Pa še marsikakšen drug partizanski zločin bi moral biti dodan. Le takšen prikaz bi dal realnejšo podobo o Svetem Urhu.

Komunistično-partizanski spomenik v Bohinjski Bistrici z napisom: Žrtvovali so življenja v revoluciji. FOTO: Ivo Žajdela

Partizansko glavno poveljstvo: »Brezpogojno streljati«

17. novembra 1942 je partizansko glavno poveljstvo izdalo odredbo »o ravnanju z belogardisti« (Jesen 1942, str. 369–370): »Belogardističnim oddelkom in posameznikom, ki prostovoljno izroče orožje partizanskim četam ali NZ, je treba odslej prizanesti; vodilne aretirati in jih izročiti odrednim ali brigadnim štabom. Belogardistične oddelke ali posameznike, ki tega ne store oziroma se upirajo, je treba brezpogojno uničevati. /.../ Belogardistične voditelje in organizatorje je treba obsojati na smrt. Belogardiste, ki bi hoteli pred aretacijo, med njo ali po njej uiti, je treba brezpogojno streljati.«

18. novembra 1942 je Kardelj pisal Borisu Kidriču, politkomisarju partizanskega glavnega poveljstva, v Dolomite (Jesen 1942, str. 372; Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, IZDG, 1989, tipkopis, dok 71): »Malo se sliši o kakem zboljševanju naših postojank. Nasprotno, z Dolenjskega prihajajo vesti, ki kažejo, da b. g. še vedno napreduje in potiska naše.«

Isti dan je Kardelju poslal poročilo Kidrič (Jesen 1942, str. 374–375): »Ugodilo razpoloženje povsod raste, med bega se opaža panika. /.../ Vojska sama je v splošnem premalo aktivna. Opaža se nevaren pojav nekakšne stagnacije. Za politično delo na terenu in za politične potrebe terena je vse premalo zanimanja in tudi razumevanja razen pri Dolomitcih /Dolomitski odred/. Zato pa opravljajo predvsem rekvizicije, ki jih ne delajo vselej pri belogardistih.«

18. novembra 1942 je partizansko glavno poveljstvo znova oblikovalo določilo, kdaj »se nad belogardisti izreče smrtna kazen«, in besedilo nekoliko »omililo«. Tretja točka je določala (Metod Mikuž, Pregled II., str. 161): »Če je vršil obdolženec organizirano, sistematično belogardistično propagando in če je organiziral oborožene belogardistične sile.«

19. novembra 1942 je Kardelj pisal Francu Leskošku, sekretarju CK KPS (Jesen 1942, str. 385; Kardelj, Zbrana 6, dok. 72): »Podprite Ludvika /Ludvik Smrekar/, da se njegov sektor očisti bele garde (zlasti Polica).«

Isti dan sta glavnemu poveljstvu poročala Jaka Avšič in Jože Brilej, namestnik komandanta in pomočnik politkomisarja glavnega poveljstva (Jesen 1942, str. 395): »Prav tako smo izdelali in razmnožili naredbo o likvidacijah belogardistov /ter/ izdali na poveljstva razglas, ki ima namen razkrajati belogardistične vrste in jim omogočati dezertacijo. Razglas ni razmnožen kot letak, marveč ga bodo le terenski in politični delavci dostavljali ali pokazali belogardističnim družinam, katerih sinovi so v beli gardi.«

Komunistično-partizanska spominska plošča, s katero v Pivki častijo »Prvo dalmatinsko proletarsko brigado« in njeno »dolgo revolucionarno« pot. Zakaj že? FOTO: Ivo Žajdela

Vzhodnodolenjski odred: »Aretiran in justificiran«

19. novembra je partizanskemu glavnemu poveljstvu poslal poročilo štab Vzhodnodolenjskega odreda (Jesen 1942, str. 397–398): »1. bataljon: 12. XI. Spopad patrole pri Beli Cerkvi z belogardistično patrolo; 2 bg. mrtva, 3 ranjeni, zaplenjeno: 1 nahrbtnik, 2 bombi. 15. XI. Postavljena zaseda pri gradu Otočec brez uspeha, nato propagandistični pohodi po belogardističnih vaseh Toplice, Brezovica proti Kronovemu. Aretiran in justificiran organizator bele garde Ajdnik Avgust iz Gradenja št. 4; pri njem smo dobili spisek pripravnega oddelenja bg. itd. 15. XI. Aretiran Poje Valentin iz Gorenje vasi, Šmarjeta št. 7. Pri svoji špijonski službi je zašel v bližino logorja 1. čete, kjer je bil zajet in po zaslišanjih justificiran. /.../ 2. bataljon je zbran in preformiran šel na politično delo okrog Št. Jerneja skupaj z 2 četama iz Cankarjeve brigade. Kretali so se podnevi v neposredni bližini Št. Jerneja, kjer je italijanska posadka. Ob tej priložnosti je bil ubit 1 belogardist, 2 belogardista pa ujeta in razorožena, plen 3 puške, 120 kom. municije, 4 bombe, l kolo.«

20. novembra je Kardelj poslal obsežna navodila Tomu Brejcu v pokrajinski komite KPS za Primorsko (Jesen 1942, str. 404–414; Kardelj, Zbrana 6, dok. 76): »V resnici je treba jasno pribiti: od tega, ali bo naši Partiji na Primorskem uspelo izgraditi tako OF, ki bo združila spodaj in v vrhovih demokratične in patriotske sile v razdelilnico med OF in belo gardo ter mihailovićevskim njenim priveskom, je odvisno, ali bomo razbili belogardistično-mihailovićevsko reakcijo na tem sektorju ali ne. /.../ Obveščevalna služba. Glede na specifične naloge naše Partije v sedanjem času in bližino odločilnih borb je nujno potrebno, da PK takoj pristopi k organiziranju specialne obveščevalne službe, ki naj ima naslednje glavne naloge: a) nadzor nad gibanjem in ukrepanjem sovražnikov osvobodilnega gibanja slovenskega naroda (Italijani, bela garda, mihailovićevci, gestapo itd.) – b) politična kontrola nad vrhovi raznih političnih skupin sploh (sredina, polit. partije itd.) – c) zbiranje vseh podatkov, ki so važni bodisi za našo vojaško ali politično akcijo. – Kasneje, ko boste konkretno pristopili k poslu, vam bomo dali konkretna navodila.«

Primorska pod komunistično revolucijo

»Izgradite si OS /obveščevalno službo/ približno takole: a) celokupna OS mora biti sestavljena iz partijcev in daje podatke izključno samo PK Partije, vi te podatke pošiljate nam, b) postavite center iz dveh ali treh dobrih tovarišev, ki bodo vse podatke zbirali, kontrolirali in vam dajali redna poročila, a istočasno sestavljali kartoteko vseh tistih ljudi, ki so na kakršen koli način važni za našo borbo. Kartoteka mora dajati jasno poročilo o njihovi dejavnosti (gre seveda tu ali za sovražnike, ali za ljudi, o katerih je treba šele najti pojasnil). c) Pri vseh OK, RK itd. naj ima ta pokrajinski center OS svoje predstavnike, ki na svojem terenu zbirajo podatke in jih pošiljajo centru. Ti njihovi predstavniki se naslanjajo na množično obveščevalno službo (na organizacije OF, Nar. zašč., mladinske organizacije, društva, sindikate itd., kjer imajo povsod svoje ljudi, ki poročajo redno svojim rajonskim centrom), na drugi strani pa na specialne sektorje, t. j. na ljudi, ki so vrinjeni v sovražne organizacije s posebno nalogo, da se tam zamaskirajo in dobivajo podatke, ki so nam potrebni. /.../

Posvetite torej največjo pozornost politični vzgoji partizanov. Ta vzgoja naj ne bo partijska, ampak nacionalno revolucionarna in demokratična ter antiimperialistična. Baza te vzgoje mora biti taka, da bodo lahko k partizanom vstopali katoliki, nacionalisti itd. Posebno skrb posvetite politkomisarjem, ki naj bodo vaseh primerih člani Partije, kajti edino na ta način bo mogoče zavarovati dosledno linijo OF. Graditev četah partijske organizacije.«

Kako je Edvard Kardelj »rešil« Leona Rupnika

22. novembra 1942 je Kardelj poslal poročilo Francu Leskošku, sekretarju CK KPS, v Dolomite (Jesen 1942, str. 426–427): »Glede likvidacije, ki ste jo odobrili /gre za Leona Rupnika, op. I. Ž./, bo treba najti zelo zelo prikladen čas, kajti sicer utegnemo doživeti tak pokol talcev, da nam bo likvidacija b. g. prej škodovala kot koristila. Nekako se potrjujejo vesti, da so pripeljali Kidriča in dva Vidmarja v Ljubljano, kjer jih imajo pripravljene za talce. Naročil sem, naj vse pripravijo, toda ukrenili bomo stvar šele tedaj, ko se bo zunaj dovolj popravil položaj na frontah in dovolj demoraliziral italijanski aparat. Sicer bom pa jaz prej pri vas in se bomo še pogovorili. /.../ Na Vel/ikih/ Poljanah se nahaja nek duhovnik /Metod/ Mikuž, ki je dober in menda hoče k partizanom. Bi pa mnogo bolje služil v Ljubljani. Poiščite ga takoj, ker je že nervozen od čakanja, in ukrenite z njim, kar je potrebno. Pošljite ga nazaj, če nimate drugih računov. In da vam ga partizani – ne likvidirajo!«

 Nadaljevanje v: Edvard Kardelj, Franc Stadler Pepe in VOS