Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj in Zdenka Kidrič

Partijsko glasilo Delo je objavilo »kritična« članka Edvarda Kardelja (iz njiju sem navajal v prejšnjem nadaljevanju) za potrebe partijske konference, ki so jo od 5. do 8. julija 1942 pripravili na Cinku v Kočevskem rogu. Iz obširnega zapisnika se vidi, da tako kot Kardelj (v pismu Zdenki Kidrič) tudi drugi komunisti niso mogli iz svoje kože.

Kocbekovo »človečanstvo« komunistov

V začetku so dopustili, da so nekaj besed spregovorili sopotniki v OF oziroma natančneje simpatizerji in podporniki komunistov. Edvard Kocbek je v imenu krščanskih socialistov (ali res v njihovem imenu!?) v svojem značilnem vznesenem (popolnoma ekstatičnem) slogu dal komunistom, potem ko so ti in partizani pred tem več mesecev po Dolenjski in Notranjski izvajali strahotne zločine, naslednjo popotnico (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga II, Ljubljana, 1964, str. 211): »'Tovariši, mi se ne moremo bati nobenega sodelovanja s komunisti, ker verujemo v njihovo človečanstvo.' Dragi tovariši, to je velika beseda in ko smo se Slovenci zbrali v to veliko narodno skupnost, nas je nagibala tudi vera v to vaše človečanstvo poleg imperativa skrbi za človeštvo. Danes, ko ima KPS zbor prvič na svobodnih slovenskih tleh, se, dragi tovariši, spomnite, da smo v vsaki besedi, ki jo izgovorite, z vami. Vsaka vaša misel in beseda naj bo izgovorjena tudi iz naših src.« Kocbek je ob številnih zločinih komunistov govoričil o njihovem »človečanstvu« in o »veliki narodni skupnosti«. Ne bi se mogel bolj motiti. Ampak, takšnih nesmislov je bilo pri Kocbeku leta 1942 in 1943 izjemno veliko.

Edvard Kardelj in Boris Kidrič, prvi strateg, drugi zvesti izvrševalec komunistične revolucije: Kidrič na Cinku v Kočevskem rogu julija 1942: »Prehitevamo evropski razvoj. V celotni Evropi imamo opravka z osvobodilno vojno.« VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Namesto umiritve hujskanje

Osrednji referat je imel Boris Kidrič (Dokumenti II, str. 222–226). Na dolgo je v takratni značilno zmaličeni, vendar slovesni govorici nanizal »velike uspehe« OF, narodnoosvobodilne vojske, komunistične partije, ki so jih dosegli skupaj z veliko bratsko Stalinovo Sovjetsko zvezo. Velik del referata je posvetil beli gardi, zaradi katere je treba »izvajati množično pojasnjevalno kampanjo, zato da preprečiš tolpi, ki se je izrodila v vulgarno sovražnikovo agenturo, da bi se znova posluževala političnih argumentov. Brezobzirno uničevati tolpo, trebiti jo na slehernem koraku, ker je pač izdajalska tolpa in ker se nahajamo v vojnem času – taki sta dve osnovni nalogi našega današnjega boja proti beli gardi, zlasti na osvobojenem ozemlju. /.../ če bomo mi vse te ljudi, ki so pošteni, pa ne morejo tako hitro slediti, strpali v tabor bele garde, bi lahko imeli več sovražnikov nego prijateljev, ustvarili bi beli gardi množice. Nadalje je treba udariti po mišljenju, da je dovolj belo gardo fizično trebiti in da danes ni več potrebno slovenskim ljudskim množicam pojasnjevati, kaj je bela garda in zakaj jo je treba uničevati. Ni dovolj, da belo gardo fizično trebimo, treba jo je hkrati politično razkrinkavati.« Z drugimi besedami je to pomenilo, da ni bilo dovolj ljudi ubijati, treba jih je bilo hkrati čim bolj očrniti.

Boris Kidrič (spomenik v Ljubljani) na Cinku v Kočevskem rogu julija 1942: »Očistiti osvobojeno slovensko ozemlje notranjih sovražnikov slovenskega naroda«.

Kidričev nastop na Cinku je bil eno samo ščuvanje k nasilju

Kidrič je nato naštel glavne naloge na »osvobojenem ozemlju«: »Naloge, ki si jih zamišlja partija v skladu z IOOF na osvobojenem ozemlju: 1. Pokazati slovenskemu narodu na osvobojenem ozemlju vzoren primer demokracije in demokratične ureditve ter vzoren primer javne varnosti in reda. 2. Očistiti osvobojeno slovensko ozemlje notranjih sovražnikov slovenskega naroda. 3. Zaktivizirati najosnovnejše ljud­ske množice, predvsem delav­ce in kmete.«

Glavne naloge partije in IOOF na »osvobojenem ozemlju« so torej čista komunistična revolucija, to je komunistično nasilje. Popoln razkorak med prvo, drugo in tretjo našteto nalogo zato seveda ne preseneča in nazorno govori o miselnosti (miselnih akrobacijah) glavnih tvorcev komunistične revolucije. Nasploh je bil Kidričev nastop na Cinku eno samo ščuvanje k nasilju.

Kidričevi pozivi k genocidnemu uničevanju

Kidrič: »Druga naloga je očistiti svobodno slovensko ozemlje notranjih sovražnikov slovenskega naroda. Ne sme se zgoditi, da bi na tem koščku osvobojenega ozemlja slovenske zemlje še kdaj bela garda lahko vzpostavila svojo organizacijo, /.../ interesi osvobodilne borbe zahtevajo, da se bela garda /.../ uniči /in/ treba /je/ z vso ostrostjo nastopiti proti pojavom popuščanja, kot je bil primer na Notranjskem, ko so se belogardisti z orožjem v roki borili proti partizanom, ki so jih po­tolkli, razorožili, a jim pustili živ­ljenje.« Kidrič je s tem mislil na poskus samoobrambe v Loškem Potoku sredi maja 1942, ki so ga partizani, čeprav jih ni ogrožal (ogrožal bi lahko le revolucijo), brezobzirno razbili. Po Kidriču bi torej morali takrat izpuščene fante ubiti.

Tako kot Kardelja, so tudi Borisa Kidriča pokopali izven pokopališča, v grobnici »narodnih herojev« tik ob stavbi parlamenta v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

»Zato moramo pobiti ...«

Kidriču je sledil Ivan Nemec; ta je med drugim dejal (Dokumenti II, str. 231–251): »Da bi ta človek, ki je bil vajen večnega tepeža, preziranja in klečeplazenja, da bi na­enkrat prevzel oblast!« In: »Mislim, da je najbolj bistvena naša notranja fronta. Zato moramo tudi pobiti belo gardo. /.../ Bela garda je plod nas samih!« Franc Popit: »Partizani so vedeli, da je treba uničiti te belogardiste, posebno kaplana /pri Sv. Vidu, op. I. Ž./, toda vsaka likvidacija mora imeti tudi politični uspeh. Ko smo videli, da postaja stvar resna, smo obkolili vas.« Radko Polič: »Vsem tem tipom pa je težko priti na sled in so često skriti celo v vrstah OF. Skušamo pa jih dobiti na vsak način.« Dušan Pirjevec, politkomisar Belokranjskega odreda: »Bela garda je danes naš prvi sovražnik, zato nobene popustljivosti, najmanj pa popustljivosti v teoriji.« Čeprav takrat »bele garde« tako rekoč še ni bilo, je bil to njihov prvi sovražnik.

Spomenik komunističnega zločinca Borisa Kidriča je že dolgo na elitni lokaciji v Rogaški Slatini. FOTO: Ivo Žajdela

Dokaz pravilnosti: »fašistični časopisi« »nas imenujejo krvnike«

Največ pozornosti so namenili mitingom. Neki Savo, politkomisar 1. čete 3, bataljona Dolenjskega odreda, je dejal, da bi bili mitingi uspešnejši, če bodo »utrjevali in gradili nove kadre«: »Dober bi bil tečaj partijcev, posebno so hudo potrebni tečaji VKPb. Pozdravljam CK in linijo KP, da je res pravilna, da je to delo res dovršeno zato, ker je bila linija KP vedno pravilna in tako bo.« Dr. Marijan Dermastia, v tistem času eden najbolj razvpitih »vojvod« (partizanskih morilcev), je omenil »razlastitev« Hmeljnika, za katerega »narodne mase niso bile zrele« in so ga »dobesedno razbile«. O »beli gardi« pa: »Mnogo se je govorilo o beli gardi. Mislim, da je bilo debatiranja o beli gardi povsod dosti. Najbolj pametno je, da ne debatiramo. To je naš politični nasprotnik. Uničiti jo moramo (ploskanje). Ni potrebno govoriti, ali smo krivi ali ne, da obstaja bela garda. Vsaka popustljivost glede tega je ne samo oportunizem, ampak sabotaža Osvobodilne fronte (ploskanje). Ne bomo spraševali, kako je kdo prišel v belo gardo. Čim koga dobimo pri delu za belo gardo v kakršnem koli oziru, ga je treba streti (ploskanje). Da smo ravno na Dolenjskem to pravilno zagrabili, je najbolje dokumentirano s tem, da fašistični časopisi pišejo dolge članke in nas imenujejo krvnike. Tu je vidno in je popolnoma jasno, da je to pravilno.« Stane Kavčič: »Če bomo nastopali tako ostro, se bo zgodilo, da bomo morali postreliti cele vasi.« Dušan Drolc: »/.../ razbijmo vsak poskus bele garde in mihailovićevcev /.../«.

V Novem mestu imajo kip zločinca Kidriča kar ob vhodu v občinsko knjižnico.
VIR: hikuk.com

V Beli krajini »zatrti v kali«

Jože Borštnar iz belokranjskega okrožja: »Bela garda v Beli krajini: O masovnem gibanju ni sledu. Sem in tja so se pojavile majhne skupine, ki pa so bile zatrte v kali. Edino organizacijsko povezanost bele garde v manjšem obsegu je bilo zaznati v Rožnem Dolu, kjer smo prišli na sled organiziranim ženskam. Središče je bila učiteljica /Marica Nartnik, op. I. Ž./, ki je zbrala okoli sebe skupino 5 žensk, ki so organizirale tudi kmečka dekleta. Pred vsem je bila važna služkinja, ki jo je poslala iz Ljubljane KA in Poselska zveza, da bi organizirala ženske. Čeprav je bila zapeljana, smo jo likvidirali.«

Kidričeve smernice za nasilje komunistične revolucije

Na koncu je Boris Kidrič v dolgi sklepni besedi »povzel« izrečene misli oziroma dal nove smernice (za komunistično revolucijo). Ker gre za zelo pomembne napotke, ki razgaljajo bistvo, kaj se je pravzaprav dogajalo med vojno v Sloveniji, bom navedel nekaj daljših odlomkov (Dokumenti II, str. 258–268): »/.../ Prehajam na osrednji problem te točke na našem posvetovanju, na problem OF, na problem težav z zavezniki, ki so se začele pojavljati, na problem, kako to odstraniti in kako linijo držati. Kot je bilo že v referatu poudarjeno, imamo opraviti z nevarnostjo dveh vrst, desnim oportunizmom in sektaštvom. Na temelju diskusije je treba reči, da so se začele pojavljati resne kali tako levega kot desnega odklona, to predvsem na področju Bele krajine, medtem ko na Notranjskem še vedno strašijo kali desnega oportunizma /.../. Če uravnavamo svoje delovanje samo po procesu na svobodnem ozemlju, sledi, da prehitevamo celotni razvoj. Za nas pomeni to izolirati se od množic. To je ena stran problema.«

Kidričev kip v Novem mestu pred knjižnico. FOTO: Ivo Žajdela

Kidrič: to je vojna za sovjetiziranje sveta 

»Druga stran je: prehitevamo evropski razvoj. V celotni Evropi imamo opravka z osvobodilno vojno. Nameraval sem poudariti, da kljub temu da si stojita nasproti dva razredno in ideološko sovražna tabora, sovražnikom nasprotnega tabora ni uspelo zanetiti razredno vojno po zaslugi SZ. Če ne bomo preskakovali faz, bomo dosegli, da SZ razglasi po svetu, da je to vojna za sovjetiziranje sveta. Sledil bo zlom fašistične fronte, nevtralizacija Anglije in Amerike. Razvoj teh elementov demokratične revolucije po drugi strani še ni tako daleč kot pri nas. Na Češkem še ni, v Franciji tudi ne, in tudi pri ostalih podjarmljenih narodih ne. Tudi ne smemo tvegati, da gremo s pogoji revolucije tako daleč, da se izoliramo od celotnega protifašističnega gibanja na svetu. To tudi ni intencija SZ. Na zadnjem vseslovanskem mitingu je bilo govorjeno o protifašistični fronti narodov, ne pa o socialni revoluciji.« Kidrič še sredi leta 1942 razmišlja o svetovni revoluciji (»sovjetiziranje sveta« in po zlomu fašizma še »nevtralizacija Anglije in Amerike«), toda hoče poudariti, da zdaj ni čas za »demokratično revolucijo«, saj bi se s prehitevanjem lahko izločili od svetovnega protifašističnega gibanja.

Še danes se po Borisu Kidriču, ki je s Kardeljem vodil največjo morijo nad Slovenci v novejši zgodovini, imenuje kraj Kidričevo pri Ptuju. Fotografijo sem posnel septembra 2008, preden so »ukradli« kovinsko glavo zločinca. FOTO: Ivo Žajdela

S silo propagande

Kidrič: »Drugi problem je ta, da so naši tovariši zavezniki brez dvorna pač zelo zadovoljni, da smo najtežje posle prevzeli mi /komunisti, op. I. Ž./. To je imelo za posledico, da smo tudi tiste komandne točke, iz katerih vse izhaja, dobili v roke mi, vojsko, tehniko itd. Ko smel prišli vsi na osvobojeno ozemlje, tedaj neposredne nevarnosti ni bilo več, videla pa se je oblast. in dejstvo, ki je marsikomu bilo prej skrito, da so komandne točke v naših rokah, je sedaj postalo jasno. Nadalje snovati svoje lastne pozicije je bilo včasih težko, danes to ni nevarno. Nadalje razredni boj, ki dejansko obstaja znotraj zasužnjenega .slovenskega naroda in osvobodilne borbe, je moral priti do izraza, čini se je vzpostavila ljudska oblast. Bela garda je morala priti. /.../ Ne izključujemo, da postanejo krščanski socialisti revolucionarji v smislu socialne revolucije. Jasno pa je, da avantgarde revolucionarnega boja ni mogoče graditi na čem drugem kot na dialektičnem materializmu. /.../ Če vzamemo vse skupaj kot celoto, je treba ugotoviti, da so res pri nas zavezniki krščanski socialisti pokazali tendence, ki so v nasprotju z interesi slovenskega osvobodilnega boja, delovnega ljudstva Slovenije in z razvojno linijo revolucije na slovenskem ozemlju. /.../

Komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov. Odlika je, da združujemo z najbolj neusmiljenim od­nosom do sovražnika najbolj plemenite instinkte človeka. /.../ S policijskimi merami ne. bomo nič preprečili, če tega ne bomo storili s silo svoje propagande. /.../« Za slovenske komuniste je obstajal le sovražnik, nasprotnika v njihovem boljševističnem pojmovanju ni bilo.

 Kidričevo, zločinčevo ulico imajo v Kopru tik ob stolnici. FOTO: Ivo Žajdela

Boris Kidrič: Politična enotnost je mogoča samo v socialistični družbi

Kidrič: »Vprašanje bele garde in način borbe je najbolje zadel tovariš Notranjec. Popolnoma napačno je misliti, da smo mi krivi bele garde. Kršč/anski/ socialisti bi trdili, da je bela garda posledica premajhnega političnega dela v preteklosti. Zato ker smo premalo politično delali, ne smemo tako ostro postopati. To je napačno. To pomeni ne razumeti razrednih dejstev v naši družbi. Če se hočemo tega vprašanja v celoti dotakniti, se moramo dotakniti vprašanja narodne enotnosti. V razredni družbi ni mogoče drugače. V tej družbi razkrajajo narodno enotnost nasprotujoči si razredni interesi. Politična enotnost je mogoča samo v socialistični družbi, danes je to samo v SZ. Krasen je primer enotnosti v Sloveniji, toda to je primer enotnosti slovenskih ljudskih množic. Upravičeni smo jo imenovati slovensko narodno enotnost, ker so se tisti, ki so slovensko narodno enotnost iz razrednih razlogov kršili, dejansko izločili iz slovenskega naroda. Tistim delom slovenske buržoazije ne smemo priznati, da so še živi deli slovenskega narodnega telesa.«

Boris Kidrič o krivdi za »belo gardo«

Boris Kidrič je tu, tako kot je bilo takrat običajno, uporabljal nedoločljivo sintagmo »slovenske ljudske množice«, ki lepo zveni in je bila zato primerna za propagandne nastope. Posebej zanimiv je zadnji stavek, v katerem je Kidrič uporabil najbolj sprevrženo revolucionarno logiko, po kateri »so se tisti, ki so slovensko narodno enotnost iz razrednih razlogov kršili, dejansko izločili iz slovenskega naroda«. V resnici bi ta očitek lahko veljal le za komuniste, saj so le oni kršili slovensko narodno enotnost »iz razrednih razlogov«. Toda Kidriča ta logika (ta resnica) ni zanimala, potrebno je bilo svoj veliki greh projicirati na nasprotnike. Seveda gre za revolucionarne konstrukte, s katerimi so komunisti poenostavljali svet (čeprav s čisto lažjo), z njimi določili nasprotnika (v njihovem besednjaku: sovražnika), ga obremenili, da so ga potem laže uničevali.

Kidrič je tudi izrekel tipično komunistično sprenevedanje oziroma narobe svet: »Popolnoma napačno je misliti, da smo mi krivi bele garde.« Takrat in danes je vsakemu (bilo) jasno, da so s svojim nasiljem v času okupacije komunisti povzročili protireakcijo v obliki (samo)obrambnih vaških straž in kasneje domobrancev. Ti nikakor ne bi nastali, če ne bi bilo komunistične zlorabe okupacije za nasilni pohod na oblast.

V Piranu imajo Kidričevo nabrežje. FOTO: Ivo Žajdela

Boris Kidrič: »Treba ... fizično uničevati«

»Če vidimo, da iz razrednih razlogov popolne enotnosti ne more biti, je nujno, da se iz istih razlogov pojavi bela garda. Čeprav rečemo, da je nujno, da se je pojavila bela garda, je pojasnjevalna kampanja nujna za neko mejo. Je meja, do koder moraš belo gardo trebiti. Po drugi strani pa je jasno, da zgodovino ustvarjajo ljudje. Če bi objektivno bela garda dobro delala, mi pa slabo, je nujno, da bi mase prišle k beli gardi. Iz tega sledi, da je treba fizično trebiti belo gardo, na drugi strani pa je potrebna pojasnjevalna kampanja. Primer v Loškem Potoku je poučen, je primer oportunizma. Kaplana bi bilo treba brezpogojno streljati. Da pa je kaplan lahko pridobil fante, je znak slabega političnega dela. Pri primerih likvidacije bele garde je treba ves material dati na znanje ljudstvu na mitingih. Mi tega ne izkoriščamo za pojasnjevalno kampanjo, dopuščano pa propagando duhovščini. Razumeti je treba razredne nujnosti za nastanek in obstoj bele garde. Hkrati je treba belo gardo fizično uničevati in voditi proti njej pojasnjevalno kampanjo.«

V Loškem Potoku se je sredi maja 1942 zgodil prvi spontani upor vaške skupnosti proti partizanskemu nasilju. Moški so se zbrali na Taboru ob cerkvi, skoraj goloroki, da varujejo vas. Partizanov po gozdovih niso ogrožali. Toda ti so jih takoj napadli in s svojo brutalno silo takoj razgnali. Kidrič pa bi kaplana, ki je bil z njimi, kar »brezpogojno streljal«. »Seveda«, saj so to njegovi oboroženci na veliko počeli: »brezpogojno« so ubijali Slovence.

S sestankom na Cinku nasilja niso preprečili, ampak ga promovirali

Naj poudarim, da je partijski sestanek na Cinku potekal zato, ker so komunisti oziroma partizani v nekaj zadnjih mesecih povsem zabredli v močvirje strašnih zločinov. Znašli so se v situaciji, ko jih je njihovo početje kot bumerang začelo udarjati nazaj, saj so množično izgubljali podporo (za narodnoosvobodilne ideje, pod katerimi so skrivali svoje zločinsko početje). Toda kot vidimo, je pravzaprav Boris Kidrič, ki je vodil sestanek na Cinku, dajal napotke, kako naj naprej delujejo. Tako kot doslej, izvajajo nasilno komunistično revolucijo, a s to razliko, da jo v tej »fazi« nekoliko potisnejo ob stran in počakajo, ko bodo razmere zrele v svetovnem merilu. Hkrati pa je poudarjal, da je »treba belo gardo fizično uničevati in voditi proti njej pojasnjevalno kampanjo«. Ni bilo dovolj torej samo ubijanje, ljudi je bilo treba s propagando prepričati, da je to početje pravilno. Na eni strani je pred nami torej govorjenje o večji previdnosti, na drugi pa ščuvanje k pobojem. Ker to, tako kot marsikaj, ni šlo skupaj in se je izključevalo, so po sestanku na Cinku partizani nadaljevali z revolucionarnim nasiljem, kot da tega sestanka nikoli ne bi bilo.

Prvaki Socialnih demokratov se še danes klanjajo pred spomenikom komunističnemu velezločincu Borisu Kidriču v Ljubljani. Naj se ve, dediči koga so.

Boris Kidrič o komunistični taktiki do krščanskih socialistov

Zborovalci so ves čas govorili o beli gardi, toda treba je poudariti, da je do organiziranja prve prave postojanke vaške straže (po komunistično bele garde) prišlo 17. julija 1942 v Šentjoštu nad Horjulom, torej deset dni po Cinku. Prejšnji poskusi v Loškem Potoku, pri Sv. Vidu in odhod sedemnajstih slovenskih »četnikov« na Dolenjsko so bili bolj ali manj spontani odzivi na komunistično nasilje. Tudi v primeru Šentjošta je šlo za spontanost, vendar je bila ta že prepletena z resno organizacijo.

Naj nadaljujem z odlomki iz Kidričeve sklepne besede, kjer je spet govoril o etapah in o taktiki do svojih sopotnikov krščanskih socialistov, ki so jih morali prenašati samo zaradi svojih interesov: »Prva tendenca /krščanskih socialistov/ je omahljivost glede odločnega nastopa proti beli gardi, druga tendenca pa je, kljub temu da so se odpovedali tendenci po snovanju lastne stranke, težnja po njej. Danes pravimo, da jim ne bi smeli, če bi jo hoteli osnovati, in ne bi mogli tega prepovedati, čeprav bi jih skušali odvrniti, ker to še ni etapa diktature proletariata, z edino stranko KP, temveč je to etapa narodnoosvobodilne borbe, ki se povezuje z etapo demokratične revolucije. Kljub temu pa bi osnovanje povzročilo mnogo problemov in težav pri demokratizaciji /manjkata dve vrstici, op. I. Ž./. Bile bi težke posledice za enotnost naše vojske, in v svoji končni fazi bi jih nujno vrglo v pozicije Kerenskega. Doživeli bi njegovo usodo in mi bi jih morali uničiti. /.../«

Boris Kidrič: »To je zarodek sovjetov«, »nov tip demokracije«

»Če bi vseh teh tendenc ne videli, bi grešili pred slovenskim delovnim ljudstvom. Bili bi sektaši, če bi ne videli, da je ta osvobojeni teritorij samo en del celotnega slovenskega teritorija, in da po razvoju osvobodilne borbe v Evropi še ni čas, da bi lahko naredili prehod v socialno revolucijo. Priti danes v konflikt s kršč/anskimi/ socialisti bi pomenilo preiti v socialistično revolucijo in preskočiti celo etapo. /.../ Treba jih je kontrolirati, toda tako da ne ustvariš nemogočega ozračja v sodelovanju. /.../ V čem imamo od njih korist? Da so zavezniki izraz enega dela slovenskih množic, da jih zastopajo, da lahko pobijamo obrekovanja, da je OF samo komunistična stvar. /.../ Potrebno pa ni, da postanemo nebudni proti njihovim tendencam in da jih prenehamo tolči, ko je potreba. /.../ Tolči jih s tega stališča! Ker ste imeli take in take separatistične poskuse ste naredili tako in tako škodo za OF, ne pa: Vi nam delate konkurenco. /.../ Paziti je treba še na eno stran in to je za nas osnovno merilo /!/, koliko se pri njih pojavljajo anglofilske tendence in koliko se pojavlja težnja proti naslonitvi na SZ. /.../ Tistih, ki bodo šli na angleške pozicije, se je treba bati, ker bodo prej ali slej šli na Mihailovićeve in v naročje bele garde. /.../

Ta zbor /delegatov NOO/ mora biti primer nove slovenske ljudske demokracije. Potrdil bo našo linijo za nazaj in dal smernice za naprej. To je zarodek sovjetov, je nov tip demokracije. Ni več tip meščanske demokracije, zato ker ljudstvo neposredno voli in bo samo ena stranka, ker je sistem graduacije v bistvu tak sistem, kot je bil v revolucionarnih letih v SZ. /.../ Treba se je zavedati, da se bodo belogardisti skušali vtihotapiti v NOO. Če nastane NOO, ki dela ni sposoben, ki namenoma napačno dela, je treba doseči nove volitve tako, da se izkoristi kaka formalnost. Najboljše pa je, da izvedemo masovni sestanek, pred katerim mora NOO odgovarjati in ki NOO lahko odveže in izvoli nov NOO. /.../«

V Mariboru na veliko častijo zločinca komunističnega nasilja nad Slovenci. FOTO: Ivo Žajdela

Razmah »agrarne revolucije«

»Obveščevalno službo je treba razširiti med civilno prebivalstvo. Za obveščevalce morajo biti izbrani najbolj zanesljivi ljudje, tako da bomo lahko kontrolirali odkrite in prikrite sovražnike. Mreža se širi prepočasi, dolžnost partije je, da to mrežo okrepi.« Govoril je seveda o obveščevalni službi za potrebe komunistične revolucije, ne pa odpora proti okupatorju.

»Vprašanje zemlje. Danes smo res skoro v popolnem razmahu agrarne revolucije, vendar pa še ni razglašena kot agrarna revolucija, ker današnji tip še ni demokratična revolucija na prvem mestu, današnji tip je osvobodilna vojna, ki se povezuje z elementi demokr/atične/ revolucije. Danes še vztrajamo na odloku, ki ga je izdal IOOF na predlog CK, ki je razlastil veleposestnike tujih narodnosti in petokolonce. Nismo pa še razlastili veleposestnikov, ki jim ne moremo dokazati, da so petokolonci. Dobro bi bilo, če bi razlastili cerkveno veleposest, kmetje bi nič ne ugovarjali. Lahko bi tu izvedli agrarno revolucijo do kraja, ampak zaradi tega, ker je osvobojeno ozemlje samo en del celotnega slovenskega ozemlja, ne smemo tega storiti. V celotni fazi poskušamo še nevtralizi­rati delo buržoazije. Mi izvajamo razvoj, sproščamo samo toliko elementov demokr/atične/ revolucije, kolikor to zahteva osvobodilna borba. Če bomo to dobro izvajali, bomo razlastili vso to posest. Socialno reakcionarni elementi se s takim stanjem oblasti kot na osvobojenem ozemlju ne bodo pomirili. Postajali bodo vedno bolj zagrizeni in delo bo lahko.«

Pravno in politično so bili komunisti zločinska združba

Iz teh nekoliko daljših odlomkov iz sklepne besede Borisa Kidriča na partijskem posvetu, ki so ga organizirali na Cinku v Kočevskem rogu od 5. do 8. julija 1942, se jasno vidi, da je komuniste zanimala le komunistična revolucija in da je bilo vse drugo (na primer odpor proti okupatorju) navzoče samo toliko, kolikor je to koristilo njihovemu zločinskemu pohodu na oblast. Kidrič je julija 1942 pred zbrano množico komunističnih aktivistov govoril o zaplembi in delitvi zemlje, to je o kraji lastnine. Komunisti so bili ves čas, med vojno pa še posebej, povsem nelegalna in nelegitimna politična združba, ki je že samo do Cinka, do julija 1942, izvedla množico zločinskih dejanj nad Slovenci. Pravno in politično so bili zločinska združba.

Nadaljevanje v: Edvard Kardelj, komunisti, druga etapa