Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj in Jože Moškrič

11. oktobra 1942 je partizanski Dolomitski odred napadel vaško stražo pri Toškem Čelu, 12. oktobra pa še pri Gabrju. 13. oktobra se je Šercerjeva brigada spopadla z vaško stražo na Padežu in Pokojišču. Bataljon Šercerjeve brigade je 15. oktobra napadel vaške stražarje pri Vagovki nad Sodražico. Šercerjeva brigada je 17. oktobra napadla vaško stražo na Spodnjem in Gornjem Brezovem, Blečjem Vrhu in Dednem Dolu pri Višnji Gori, nato pa še 9. oktobra pri Polici pri Grosupljem. V noči na 20. oktober se je Tomšičeva brigada premaknila s krimskega območja čez dolenjsko železnico na območje Molnik–Lipoglav, zato da je skupaj s 3. bataljonom Zapadnodolenjskega odreda napadla postojanke vaških straž v bližini Ljubljane: Polje, Dobrunje in Bizovik. 23. oktobra je Šercerjeva brigada napadla postojanko vaške straže v Dobcu, 26. oktobra pa Dolomitski odred vaške stražarje na Korenu nad Horjulom.

Ob teh lapidarnih podatkih o partizanskem početju jeseni 1942 se človeku milo stori, ko bere razne izjave, kako je treba partizanskega »osvobodilnega duha« razločevati od komunistične revolucije. Kdo pa je izvajal izjemno nasilno komunistično revolucijo, če ne različne paravojske, ki jih je ustanovila in vodila Komunistična partija Slovenije, med njimi pa so bili partizani najbolj množična?! Človeku pač že lahko močno preseda ta prepad med željami, idealiziranjem in posledično mitom, ki je povezan s partizanstvom na eni strani ter resničnostjo dogajanja med vojno, o kateri nam govori neizmerna količina literature na to temo, ki pa je očitno nihče ne bere, na drugi.

Spomenik komunističnega zločinca Borisa Kidriča v Ljubljani. Pred gradnjo Cankarjevega doma, ko je v ozadju še stala Mačkova vila, ki so jo komunisti po vojni, tako kot mnoge, zločinsko zaplenili (oropali) lastnikom.

»Poplah zaradi represalij«

Sekretar okrožnega komiteja KPS Grosuplje Ivan Erjavec je 25. oktobra 1942 poslal Edvardu Kardelju poročilo, v katerem je med drugim zapisal (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 105), »kako dobro bi učinkovala za ta predel in za celo okrožje posrečena akcija proti boštanjski beli gardi«.

26. oktobra 1942 je Kardelj pisal Zdenki Kidrič (Jesen 1942, str. 111): »Situacija med emigranti: Po likvidaciji Natlačena je nastopil na tem sektorju precejšen poplah zaradi represalij. /.../ Trenutno prevladuje nekako sledeče mišljenje: Dobro je, da je zadela izdajalce – zlasti Natlačena – kazen. Ker pa so represalije tako krute, da se je bati občutne oslabitve kadrov OF, bi bilo začasno umestno spremeniti akcije prvenstveno v pravcu propagande.«

Isti dan je poročilo poslal tudi Jože Moškrič, zaupnik CK KPS (Jesen 1942, str. 112): »Bataljon Tom. brigade je ponoči izvršil akcijo v vasi Perovo pri Grosupljem. Zalotil je vaščane pri sestanku, ki jim ga je držal neki kaplan iz Stare vasi. Kaplana in še enega bega agitatorja so odpeljali /kaplana Antona Hočevarja so partizani umorili 26. oktobra 1942 v gozdu pri Molniku, op. I. Ž.; Palme mučeništva, Celje, 1995, str. 51/, drugim so pa naredili govor in jih izpustili. V neki hiši so odkrili delavnico, kjer so se izdelovali čevlji in nahrbtniki za bega, kar so seveda zaplenili, poleg tega pa tudi nekaj živine in drugih živil.«

Trojica komunističnih aktivistov: Josip Vidmar, voditeljica morilske VOS Zdenka Kidrič, voditelj partizanske morije nad Slovenci Boris Kidrič

Zločinsko početje je bilo za Kardeljeve moškriče nekaj običajnega

Tudi tu lahko najbolj nazorno vidimo, kako so partizani »izdelovali« samoobrambno protirevolucijo. Politično drugače misleči so bili »zaloteni« in »agitatorji«, bili in počeli naj bi torej nekaj prepovedanega. Za boljševistično miselnost seveda. To, da pa so partizani vaščane nadlegovali in jim »naredili govor« ter »izpustili«, »odkrili delavnico« čevljev in nahrbtnikov, kar »so seveda zaplenili«, zraven pa še »nekaj živine in drugih živil«, »agitatorja« pa umorili, to je bilo za boljševistično miselnost nekaj najbolj normalnega. Roparsko in zločinsko početje je bilo torej nekaj običajnega, žrtve tega početja pa so bili vredni le inkriminalizacijskega besednjaka. Propartizanska literatura – do danes je je izšlo za »cele gore« – je dobesedno nabita s takšno miselnostjo. In še danes se takšen odnos do ljudi in dogodkov tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti še naprej vzdržuje. Ne razvidijo ga in ga ponavljajo celo nekateri največji umi na Slovenskem.

Partizanska komandanta, velezločinca Ivan Maček - Matija
in Franc Rozman - Stane.

Partizanski komandant: »... samo 3 mrtvi«

28. oktobra 1942 je Jože Moškrič poslal Kardelju še eno poročilo (Jesen 1942, str. 129): »Rezultat zadnje akcije tudi ni bil takšen, kakor sem poročal. Na primer Govše ni bil ubit, pač pa jo je dobil le s kopitom po glavi, a je že dober. Bil je pa eden naših ubit, a dva sta sedaj umrla od ran. Tudi za rezultat v Bizoviku se točno ne ve. Bega govorijo, da je bilo le pet ubitih. Kaplana, ki so ga ujeli na Perovem, so ustrelili, drugi jim je pa menda ušel. Stanje po vaseh raste in pada kakor barometer. Trenutno je precej ugodno, a jutri se že lahko spremeni.«

Isti dan je poslal Kardelju in Kidriču poročilo tudi Ludvik Smrekar, komandant III. bataljona Zapadnodolenjskega odreda (Jesen 1942, str. 130–131): »Uspeha na akcijah v glavnem nismo imeli, ker so bile razne neprilike. V Bizoviku so se rešili vsi Belogardisti in sicer po končanem požaru. Naša napaka je bila ta, da nismo nasuli v dotično klet bomb. Ostali dve akciji (Dobrunje in D. M. v Polju) pa nam ravno tako nista uspeli, ker so jim hišni zakloni najboljši. V glavnem je uspeh v tem, da smo jim zažgali hišo, v kateri so se hoteli utrditi. Po poročilih so bili samo 3 mrtvi, mi pa smo imeli 3 težje ranjence, od katerih sta 2 že umrla, in 3 lažje ranjence. /.../ Iz Polja poročajo, da je v Polju okrog 200 belih, Dobrunje in Bizovik pa bosta imela tudi približno – 120.«

Več kot eno leto so komunistični partizani ubijali Slovence in jih do tega trenutka ubili že okoli tisoč, mnoge tudi z najhujšim »obrednim« mučenjem. S temi umori ter s strupeno sramotilno in lažnivo propagando so povzročili, da so se prizadeti morali (!) organizirati v samoobrambne enote. Zdaj, ko so jih ti, ki so jih prej s svojimi zločini povzročili, v nadaljevanju sistematično napadali in nadaljevali s politiko uničevanja in zločinstva, so bili, kot vidimo iz teh poročil, zelo nesrečni, če niso mogli v njih poročati o velikih »uspehih« – torej o velikih množičnih zločinih, tako rekoč o genocidu.

Spominska plošča komunističnemu zločinca z vzhodnega območja Ljubljane Jožetu Moškriču v Sostrem. FOTO: Ivo Žajdela

Osvobodilna fronta je bila le »organizacija« komunistov in njihovih privržencev

28, oktobra 1942 sta Edvard Kardelj in Boris Kidrič pisala IO OF v Dolomite (Jesen 1942, str. 122–123; Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, IZDG, 1989, tipkopis, dok 42): »Jaz sem prišel sem točno isti dan, ko je bil likvidiran Natlačen. Prvi dan – splošno dobro razpoloženje. Drugi dan, po streljanju talcev – panika. Panika tudi in celo predvsem v aktivu OF. Moral sem se kar potiti, da sem prepričal naše najožje delavce, da je v resnici Natlačenova likvidacija dogodek, ki je dokončno nagnil tehtnico v našo korist«

Tudi iz tega primera jasno vidimo, kaj je bila v resnici OF (Osvobodilna fronta). Bila ni ne pluralistična politična organizacija, ne samostojno politično telo, prav tako ne transmisija Komunistične partije. Osvobodilna fronta je bila le maska za Komunistično partijo oziroma za komuniste in njihove simpatizerje oziroma podpornike, saj je bila v resnici le »organizacija« komunistov in njihovih tesnih privržencev.

Spletna stran OŠ Jože Moškrič Nove Jarše: »Naša osnovna šola od svoje ustanovitve, novembra 1964, s ponosom, tudi po totalni prenovi šole leta 2018, pod vodstvom ravnateljice Simone Kralj, še naprej nosi ime po narodnem heroju Jožetu Moškriču.«

Tako ljubljanski Dnevnik še danes časti komunističnega zločinca Jožeta Moškriča.

Kardelj: »pobijajte b. g. in jim jemljite orožje!«

29. oktobra 1942 je Kardelj pisal Francu Leskošku v Dolomite (Jesen 1942, str. 143; Kardelj, Zbrana 6, dok. 45): »Mislim, da smo mi napravili napako, ker nismo vrgli parole: pred belogardističnim terorjem vsi za borbo sposobni v partizane. Še je čas in je potrebno vsepovsod vreči to parolo. Bilo bi dobro, da Gl../avni/ š./tab/ izda letak v tem smislu in ga razširite po vsej Sloveniji: Vsi za borbo sposobni v partizane! Oborožujte se z belogardističnim orožjem, pobijajte b. g. in jim jemljite orožje! /.../ Če tega ne bomo storili, bo bela garda neprestano rasla.«

Znova in znova lahko vidimo, za kako narobe svet je šlo pri Kardelju oziroma pri komunistih. Govoril je o »belogardističnem terorju«, v resnici pa je šlo za komunistično-partizansko nasilje. Vidimo tudi, kako pomembna je bila propaganda, saj so komunisti le z njo lahko sprevračali laž v »resnico«.

Spomenik komunističnega zločinca Borisa Kidriča v Novi Gorici. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani in komunistični boljševizem iz VKP(b)

30. oktobra 1942 je IO OF dobil poročilo od Ivana Erjavca, sekretarja okrožnega komiteja KPS Grosuplje (Jesen 1942, str. 146): »Danes sem imel priložnost pomeniti se z ljudmi iz Tomš. brigade glede akcije na boštanjsko bega. Mnenja so, da se ta v vaseh ne more poiskati, ker so vasi preveč med italijanskimi posadkami, pač pa ji bodo poskušali priti drugače do živega. Je pa že skrajni čas, kajti 28. tega meseca so morali priti vsi moški od 15. do 45. leta starosti iz še 14 vasi na ustanovni bega sestanek, kjer so jih prisilili, da bodo morali prvi teden v novembru sprejeti orožje. Če bi pa boštanjsko bega v pravem času zadeli v živo, bo morda le kaj zaleglo. Vsak teden pride v Škocjan in okolico patruljirat 50–60 bega iz Dobrepolj. Za nas terence, ki delamo na tej strani, je zelo nerodno, ker smo navezani samo nase.«

31. oktobra 1942 je Kardelju poslal poročilo Boris Ziherl, sekretar komisije za agitacijo in propagando pri CK KPS (Jesen 1942, str. 149): »Glede Tvojega mišljenja, da bi napisal nekaj za partijske kurze, mislim, da bi bilo treba napisati kratkomalo cele teme, in sicer bi bile to 4 glavne teme: l. partija; 2. teorija revolucije in rev. oblasti; 3. problemi soc. izgradnje v SSSR; 4. teorija države v zvezi z novo sovj. ustavo. To bi bil minimalni program, ki bi se naslanjal na ustrezajoča poglavja iz VKP (b) in iz Stalinovih Vprašanj leninizma.«

Spomenik komunističnega zločinca Borisa Kidriča v vojašnici slovenske vojske v Šentvidu pri Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Kako so izgledale partizanske »očiščevalne akcije«

Isti dan je Kardelju in Kidriču poročal Ludvik Smrekar, komandant III. bataljona Zapadnodolenjskega odreda (Jesen 1942, str. 152–153): »Hrane še imamo za silo, ker jo gremo vedno iskat k belogardistom. /.../ Sedaj z imenovanim bataljonom /Udarni bataljon Toneta Tomšiča/ skupno postavljamo belogardistom zasede. Ugotovili smo, da bomo imeli tako največ uspeha. Torej v Dev. Mariji v Polju je okoli 200 bega, v Bizoviku okoli 80, v Dobrunjah okoli 40–50 in na Polici okoli 80–100.«

Štab »udarne« brigade Matije Gubca je 12. novembra 1942 o bojih in delu brigade napisal poročilo, iz katerega navajam podatke o spopadih s (samo)obrambno protirevolucijo, brigada so ustanovili 4. septembra (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 4, Ljubljana, 1958, str. 244–248; Jesen 1942, str. 102–103): »7. IX. Napad bege na taborišče še neformiranega II. bataljona pri Blečjem Vrhu blizu Trebelnega. Napad odbit. Izgube bege 4 mrtvi, 2 težko ranjena – naše izgube: 1 ranjen /spopad med Drečjim in Blečjim Vrhom blizu Trebelnega je bil 5. septembra/. Istega dne spopad naše patrole z bego – naše izgube: 1 mrtev.

Zadržanje partizanov precej slabo. /.../

20. IX. /Bilo je dan prej, 18. septembra./ Očiščevalna akcija brigade s 4 bataljoni v vaseh Hrastov Dol, Orlaka, Selca–Roženpelj. V Hrastovem Dolu je bil odpor bege strt (III. bataljon) – zaplenjeno 5 pušk in 10 bomb. Miting. Na Orlaki ni bilo odpora – miting. V Selcih je okoli 10 oboroženih begov ušlo. Miting. /.../m2. X. Akcija I. bataljona proti begi pri Sv. Križu. Obleganje v cerkvi zabarikadiranih begovcev, ki jih rešijo Italijani. Ubit denunciant – begovec Toni. /.../

4. X. Napad na bego v Škocjanu. Čeprav so naši bombaši vdrli že v 1. nadstropje – akcija ni uspela. Vzrok: eksplodiranje naše težke bombe v 1. nadstropju. Izgube bege: mrtev organizator Markoljc – naše izgube: 2 mrtva, 1 težko ranjen, 8 lažje ranjenih. Zadržanje partizanov zelo dobro. Neuspela akcija ni negativno vplivala nanje. /.../ 8. X. Miting v Zagradu in rekvizicija Rupar – ...vas. /.../ 18. X. Akcije na Sp. Brezovo, Blečji vrh in Dedni Dol. Sp. Brezovo: belogardisti so streljali iz več hiš, nazadnje so se zabarikadirali v eno. Naši dobili 3 puške; en belogardist ubit, 2 poslopji zažgani. Imeli smo napačne informacije, ki so nam jih dali terenski delavci.

Dedni Dol: Begovci so nas pričakovali, ker so bili opozorjeni na nas zaradi streljanja v Sp. Brezovem. Po par strelih so se umaknili in nas pričakovali po različnih zasedah. Izvedli smo rekvizicijo pri glavnem organizatorju Skloropu. Blečji vrh: Prebivalstvo pobegnilo. Našli smo 1 bombo pri Vidicu, ko smo mu rekvirirali. 19. X. Napad na Polico. Vdor v vas. Hiša, iz katere so streljali, je bila požgana in skozi okno vržena bomba.

22. X. Spopad na Primskovem z begovsko zasedo. Zadržanje naših odlično. Izgube bega: 1 mrtev, 2 ranjena – naše: 3 lažje ranjeni. Istega dne več spopadov naših z bego na Primskovem. /.../ 1. XI. Napad kombiniranega bataljona na Primskovo. Begovci pregnani s Kopačije. Hiša zasuta z bombami in eno poslopje požgano. Bega se zabarikadirala v cerkev. /.../ 5. XI. Rekvizicija pri 'Pavletu' v Zburah.«

Pod poročilo sta se podpisala komandant Lado Ambrožič in politkomisar Viktor Avbelj. Poročilo jasno kaže, kaj so počeli oziroma kaj so bili partizani. Bili so izrazita komunistična vojska, ki je vse podrejala revolucionarnemu nasilju nad notranjim političnim nasprotnikom. Ambrožiču, partizanskemu komandantu, ki je leta 1942 vodil svojo paravojsko v številne zločine proti vaškim skupnostim na Dolenjskem, je levičarski župan v Žužemberku po padcu komunističnega režima, v demokraciji, postavil spomenik pred občino. Ta tam še zdaj stoji. Zgovorno, da bolj ne more biti: spomenik zločincu.

Ladu Ambrožiču, partizanskemu komandantu, ki je leta 1942 vodil svojo paravojsko v številne zločine proti vaškim skupnostim na Dolenjskem, je levičarski župan v Žužemberku po padcu komunističnega režima, v demokraciji, postavil spomenik pred občino. Ta tam še zdaj stoji. Zgovorno, da bolj ne more biti: spomenik zločincu. FOTO: Ivo Žajdela

Podoben spomenik Ladu Ambrožiču so po Žužemberku postavili tudi v Trnovem nad Novo Gorico. FOTO: Ivo Žajdela

»Organizira se tudi likvidatorska skupina ki jo bo vodil tovariš Veja«

Potem ko je 22. oktobra 1942 Gubčeva brigada prvič napadla Primskovo (isti dan oziroma noč je Tomšičeva napadla Bizovik, Dobrunje in Polje), sta 24. oktobra napad v svojem poročilu omenila člana IO OF Stična Radko Polič in Edo Turnher. Navedla sta tudi več podatkov o organiziranju protirevolucije na območju Stične (Jesen 1942, str. 152–153; Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji III, Ljubljana, 1966, str. 407–409): »Oborožitev vasi v tem sektorju stalno narašča, seveda obenem število belogardistov, oziroma bolje, prisiljene milice. Tako so nadalje oborožili vas Češnjice nad Št. Vidom, baje že tudi Petrušnjo vas pri Št. Vidu, Sp. Drago, Stransko vas pri Stični (ob progi) in delno tudi že Stično, dalje Vrh nad Višnjo goro. Pravijo, da znaša število te milice v stiški občini okoli 150 mož. Glavni vodji sta bivša žandarja Oblak in Zupanc iz Stične in bivši jugosl. oficir Nadrah iz Mleščevega /Jože Nadrah, poročnik stare jugoslovanske vojske, je postal poveljnik protirevolucionarne enote, ustanovljene 20. novembra 1942 v Hudem pri Stični). Okrog 20 do 30 jih stalno patruljira. /.../ Njihova morala ni na višku. V Metnaju je eden metal puško po tleh. Glavni stan imajo v hiši dr. Fedrana na Hudem.

Tudi samostan je sedaj stopil odkrito v akcijo in dela s polno paro. Ljudi silijo in zavajajo na vse mogoče načine. Glavno besedo ima znani pater Placid /Grebenc/. Akcija Gubčeve brigade na Primskovo in Temenico, izgreda, ni najbolje uspela. Reči moram, da veliko vlogo pri teni zopet igra slaba konspiracija, saj so o tem v brigadi sami šušljali že teden dni poprej. /.../ Organizira se tudi likvidatorska skupina (varnostna služba), ki jo bo vodil tovariš Veja.«

Nadaljevanje v: Edvard Kardelj, Dolomiti, vaške straže