Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Cink

Partijska konferenca na Cinku ni odpravila nepravilnosti v partizanski vojski oziroma čedalje večjih zločinov, ki so aprila, maja ter junija 1942 dobivali vedno bolj uničevalne in zverinske oblike. Strateg partizanskega ravnanja (in ne samo partizanskega, ampak tudi vosovskega, se pravi skrivnega, partijskega), je bil Edvard Kardelj. Ker je v tistem času pisno načeloval celotnemu projektu iz raznih bunkerjev in je bil torej izoliran od neposrednih dogajanj na terenu, je v nekaterih primerih laže ohranjal trezno glavo. Vendar bomo iz navedkov iz številnih njegovih pisem, ki so se ohranila, videli, da je na »napake« opozarjal samo takrat, kadar je šlo za ozke partijske interese. Cena življenj za ta projekt ga ni zanimala. Ves čas je deloval preračunljivo in hladno.

Edvard Kardelj (na desni) v času Avnoja v Jajcu leta 1943. Od leve: Ivo Lola Ribar, Aleksandar Ranković, Milovan Đilas, Josip Broz Tito, Sreten Žujović (prvi komandant glavnega štaba partizanskih odredov Srbije, član KP od leta 1924, sodeloval v španski državljanski vojni, v času resolucije Informbiroja so ga leta 1948 zaprli), Andrija Hebrang (hrvaški komunistični politik, Brozovi komunisti so ga umorili v zaporu junija 1949), Moša Pijade, Kardelj. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Kardeljeva pisma so iz več razlogov »skrita« v arhivu

Padec komunističnega enoumja je preprečil, da bi izdali zbrana dela Edvarda Kardelja. Ta so v osemdesetih letih za pomembno prvo obdobje vojne že pripravili za tisk, vendar so ostala v tipkopisu. Čeprav lahko sklepamo, da so bili nekatera njegova najbolj »občutljiva« pisma in listine uničeni, se jih je kljub temu ohranilo zelo veliko. Pravzaprav tako zelo veliko, da se nekateri zgodovinarji tej gori arhivskih dokumentov raje izognejo. Tudi zato še po več kot 30 letih demokratizacije nimamo njihove kritične izdaje, in so še naprej spravljeni le v arhivu. Čeprav gre z branjem Kardeljevega gradiva za razumevanje vsega, kar se je v Sloveniji dogajalo po letu 1941, za izjemno pomembno gradivo, saj je bil daleč najbolj pomembna oseba v tem dogajanju, njegov glavni avtor, organizator in nadzornik.

Kip Edvarda Kardelja pred osnovno šolo Rogatec. Prizor do pred kratkim, ko so kip komunističnega zločinca vendarle odstranili po dolgoletnem prizadevanju odgovornih ljudi.
Vir: spomeniki.blogspot.com

Kaj je Ivo Lola Ribar pisal Edvardu Kardelju

7. julija 1942 je Ivo Lola Ribar, član centralnega komiteja KPJ, poslal Edvardu Kardelju poročilo, v katerem je navedel nekatere »pojave« v partizanski vojski »na jugu« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga II, Ljubljana, 1964, str. 258–268): »V svoji politiki netenja državljanske vojne in preusmerjanja osvobodilnega boja na teren okupator ni le uporabil sile in groženj in tudi najstrašnejših represalij, temveč je zelo spretno igral na karto 'bavbava revolucije' in izkoriščal sektaške napake naših tovarišev, da bi kmete ločil od nas. To mu je uspelo v neki meri in začasno v nekaterih krajih Črne gore in v vzhodni Hercegovini. Tam so bile storjene velike politične napake, velika popačenja linije naše partije. V Črni gori je bil to primer pozimi – med Milutinovim obiskom tam –, posledice pa so ostale do nedavna. Vse to se je mnogo bolj drastično dogodilo te pomladi v Hercegovini. Osnovne napake so bile tele: zaostritev boja v vprašanjih, ki v resnici spadajo v 'drugo etapo'; likvidacija, in to množična, ne samo današnjih /poudarjeno v izvirniku, op. I. Ž./ sovražnikov, ampak tudi takšnih ljudi, za katere ljudstvo ni bilo prepričano, kaj so, ki pa često niso bili sovražniki, temveč samo 'nevtralci'. /.../ V vzhodni Hercegovini, kjer so partizani dosegli te pomladi sijajne uspehe, so se te iste stvari in napake pojavile v še bolj zaostreni obliki. Ko smo dospeli tja, da bi posredovali, se je že začela sovražna ofenziva, med katero se je ravno odkrila globina storjenih napak. To so torej vzroki začasnega uspeha četnikov v teh dveh pokrajinah.« Z »drugo etapo« je Ribar mislil na »teoretično znanje« iz učbenika Zgodovina VKP (b), v katerem prva faza pomeni domovinsko vojno zoper okupatorja, druga pa komunistično revolucijo.

Kip Edvarda Kardelja v Velenju, kjer še naprej častijo zločinca, ki je odgovoren za sto tisoč mrtvih in uničenje Slovenije. FOTO: Ivo Žajdela

Edvard Kardelj: »Uničimo do zadnjega«

14. julija 1942 je Edvard Kardelj odpisal Ivu Loli Ribarju in mu poročal o položaju v Sloveniji (Dokumenti II, str. 319 –326; Edvard Kardelj, Zbrana dela, 5. knjiga, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, tipkopis, dok. 74): »V zadnjem času pa je delno novo le to, da se je mihailovićevska bela garda še bolj povezala z okupatorji in začela proti nam oboroženo akcijo. Naši so razbili že dve njihovi manjši skupini in jima zaplenili orožje /mislil je na Loški Potok in Sveti Vid nad Cerknico, op. I. Ž./, prav danes pa smo zvedeli za neko skupino s približno 100 belogardisti (70 od teh je oboroženih), ki so napadli neko našo patruljo ter ujeli in pobili nekaj naših ljudi /prva nacionalna ilegala, op. I. Ž./. Te bande so sestavljene iz bivših aktivnih oficirjev in – farjev! Torej zlata zveza! Ukrenili smo vse potrebno, da jih tudi tokrat uničimo do zadnjega.« Zanimiva je Kardeljeva misel, da »jih partizani raje tolčejo kot – okupatorja«.

Boris Kidrič po vojni leta 1945 med slavljenjem »ljudskih množic«.

Kardelj: »Peter /Boris Kidrič/ uničuje belo gardo in – pošteno čisti.«

Kardelj je nadaljeval: »Vodilna vloga partije je absolutno zagotovljena, toda sedaj moramo z največjo potrpežljivostjo in prepričevanjem politično pripraviti množice na nove etape borbe. Strahovito veliko dela imamo z našimi sektaši. Nikoli nisem mislil, da bo naš aktiv v takem času toliko sektašil. Imamo celo več primerov, da so kratkomalo zaprli ali celo postrelili tudi naše zaveznike, da o drugih o raznih tovarnarjih in bogataših – niti ne govorim. Preskočili so že na drugo etapo, kar seveda močno škoduje širini naše akcije. /.../

Precej dela smo imeli tudi s partizanskimi 'vojvodi', tj. s komandanti – partijci, ki so jim uspehi udarili v glavo in so začeli pozabljati na Partijo. /.../ Sektaštvo in birokratizem – to sta najnevarnejši tendenci pri nas. Na tej podlagi se delajo še druge napake. Včasih so precej likvidirali. Tako je npr. I. grupa /odredov/ likvidirala mesečno samo na majhnem odseku povprečno do 60 oseb. Zgodile pa so se še hujše reči, o katerih ti pismeno ne bom govoril. /.../ Sedaj je prepozno, bomo morali pač nekako vladati. Ti pa glej, da bom lahko svoj 'resor' `ministra za zunanje zadeve' zares opravljal. /.../ Peter /Boris Kidrič/ uničuje belo gardo in – pošteno čisti.«

Spomenik Borisa Kidriča v Ljubljani, pred predsedniško palačo. Svoboda tudi za Kidriča, za njim pa neizmerno hujskanje k zločinom nad Slovenci in gore umorjenih. FOTO: Ivo Žajdela

Vzpostavljen začarani krog

25. julija 1942 je Kardelj poslal Ivu Ribarju novo poročilo, in ker je šlo za zasebno pismo, je lahko uporabil nekaj ostrejših besed (Dokumenti II., str. 369): »Glede sektaških pojavov, o katerih govoriš, nam vaše mnenje potrjuje pravilnost naših dosedanjih ukrepov glede pobijanja sektaštva. To je tudi pri nas najbolj boleče vprašanje. Naši kadri, zlasti komandanti in politkomisarji so pokazali toliko sektaštva, da me je to po letu dni povsem pravilne politične linije vodstva partije v Sloveniji naravnost presenetilo. Vsi pojavi, o katerih govoriš v vezi s Hercegovino in Črno goro, so se v miniaturi pokazali tudi pri nas. Imamo 'vojvodsko' podcenjevanje partije v odnosu do partijskih funkcionarjev kot do civilistov. Posebno mnogo je sektaškega odnosa do zaveznikov /v OF, v resnici je šlo »le« za simpatizerje komunistov, nikakor pa ne za kakšne predstavnike drugih društev ali strank, op. I, Ž./, kar je privedlo do mnogih nevarnih trenj z zavezniki, posebno s krščanskimi socialisti; nadalje pretiravajo v pobijanju bele garde, pri čemer gre pogosto za ljudi, ki jih morda niti ne bi bilo treba uvrščati v to kategorijo sovražnikov, so celo posamezni primeri odvratnega mučenja nekaterih ljudi, kar se je razneslo že med prebivalstvom in vrglo zelo slabo luč na lik partizanskega borca; so elementi ropanja itd. /.../ pogosto so prav partijci bili iniciatorji takih stvari.«

Zaradi komunističnega ubijanja poti nazaj ni bilo več

Čeprav je Kardelj napovedoval odločno posredovanje proti »sek­taštvu« in »napakam«, se ni zgodi­lo tako rekoč nič. Res je, da so pre­mestili najhujše »likvidatorje« in »vojvode« in s tem nekoliko ustavi­li revolucionarno morijo, saj polo­žaj na svetovnih frontah (kot so ugotovili) ni dovoljeval prehiteva­nja »faz«, ustavili pa so tudi »sekta­šenje« znotraj »koalicije« OF (beri: transmisijske maske komunistov), vendar je bila kritična meja njihovega ubijanja že tako daleč, da »poti nazaj« ni bilo več. Nezadržno se je vzpostavljala protirevolucionarna obramba, s čimer je bil dosežen »začarani krog« t. i. državljanske vojne (nekateri imajo radi ta skrajno poenostavljajoči in nepravilni izraz), v resnici pa komunističnega uničevanja Slovencev. Mnoge od teh komunističnih izrazov dajem v narekovaje, in jih tako označujem kot nepravilne, saj so jih namerno uporabljali, da bi prikrili svoje zločine.

Spomenik Borisa Kidriča v Mariboru. Tam jih očitno ni sram, da slavijo brutalnega zločinca. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj je bilo za Kardelja »centralno vprašanje« komunistične »borbe«?

29. julija 1942 je Kardelj v pismu Zdenki Kidrič zapisal (Edvard Kardelj, Zbrana dela, 5. knjiga, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, tipkopis, dok. 83): »Kar se tiče vašega sektorja, bi Te opozoril samo še enkrat na vse tisto, kar sem Ti takrat povedal o likvidacijah. Ne vem sicer, kaj sedaj dela vaša varnostna služba, vendar naglašam še enkrat, da bodite izredno previdni, kadar gre za likvidacijo ljudi, ki niso neposredno izdajalci osvobodilne stvari slovenskega naroda. Na to nas opozarja tudi CK KPJ in je torej naš zadnji sklep bil pravilen. Na drugi strani bi pa v tej situaciji bilo izredno koristno, če bi padel eden ali drugi od voditeljev belogardistične vojaške (ne civilne) organizacije. (N. pr. N./ovak Karel/). Bela garda nam prizadeva silne muke in težave in so nam doslej pobili okoli 20 ljudi. Primerna kazen v Ljubljani ne bi škodovala.«

Potem ko so partizani Dolenjskega odreda 16. junija 1942 pri gradu Klevevž pri Šmarjeti ustrelili sestro in svaka vidnega komunista Toneta Tomana, zakonca Jožeta in Antonijo Lužar iz Gabrijel, in je ta ostro protestiral, mu je 2. avgusta 1942 pisal Edvard Kardelj (Kardelj, Zbrana 5, dok. 93): »Tako se dogodi, da taki elementi /znotraj OF, op. I. Ž./ delajo stvari v imenu partizanskega gibanja in OF, ki so v resnici ravno sovražni temu gibanju. Moram ti tu citirati Lenina, ki je na slične pojave v oktobrski revoluciji odgovoril približno tako: pri vsakem viharju izloča morje tudi umazane pene. S temi penami imamo tudi mi opraviti v OF. Odstraniti se jih ne da preko noči, ampak samo s potrpežljivim in vztrajnim delom. /.../ Poleg tega so prejšnji režimi v toliki meri iskvarili in demoralizirali neke plasti slovenskega ljudstva, da se moramo z ostanki tega sedaj boriti mi. Velikokrat Ti celo drugače pošten človek napravi take svinjarije, da ne veš, kaj bi napravil z njimi. Naša stvar je vse te pojave videti, razumeti jih in čimbolj odločno in hitro odstranjevati, včasih rudi z ljudmi vred. Ko smo šli na tako pot, smo pač morali vedeti, da bo revolucionarni proces dal iz sebe prekrasne primere junaštva in plemenitosti, pa tudi nemalo primerov razkroja in celo zločinov. Največ teh svinjarij pa se je zgodilo ravno na odseku Mokronog, Št. Janž. /.../. Primer, ki si ga Ti doživel, ni edini, na žalost. So še težji primeri. Mi smo v zadnjem času pričeli z energično čistko, odstavili smo niz komandantov, komandirjev in politkomisarjev, izdali dekrete, da bo ustreljen vsak partizan ali komandant, ki bo vršil kakršnokoli nasilje nad civilnim prebivalstvom.«

Seveda Kardelj ne bi bil Kardelj, če ne bi v pismu Tomanu nekaj stavkov naprej napisal: »Udarjajte krepko po beli gardi, ki bo sedaj gotovo nekoliko bolj dvignila glavo. Boj proti beli gardi je sedaj centralno vprašanje naše borbe.«

 Spomenik Borisa Kidriča v Mariboru. FOTO: Ivo Žajdela

»Okoli Mokronoga in Mirne pa so partizani zares delali svinjarije«

Isti dan kot Tomanu (2. avgusta) je Kardelj v imenu CK KPS pisal tudi poverjeništvu CK KPS (Miri Tomšič in Lidiji Šentjurc), da »je boj proti beli gardi v sedanjem trenutku najvažnejši, postati mora rdeča nit vse naše politike. Okrepite do skrajnosti propagando in agitacijo proti beli gardi«.

Ta dan je v imenu centralnega odbora KPS pisal tudi Zdenki Kidrič (Kardelj, Zbrana 5, dok. 95): »Imamo torej pred seboj kak mesec odločilne borbe z belo gardo. Če jo bomo podrli v tem času, ki je brez dvoma za naše pozicije v Sloveniji odločilnega pomena, ker je najtežji, potem bo tudi v bodoče naša zmaga zagotovljena. Pripravite se torej na najintenzivnejši boj proti beli gardi. Ta boj mora sedaj postati centralno vprašanje politike. /.../ Prisluškujte dobro razpoloženju ljudstva. Stari /Josip Broz - Tito/ vas opozarja, da naj ne likvidiramo preveč, da ne bi ustvarili situacije, ko se nas bo ljudstvo balo, namesto da bi bilo povezano z nami. Tega se tudi vi zavedajte in spustite varnostno v akcijo šele tedaj, ko je opravljena vsa politična priprava. /.../ Okoli Mokronoga in Mirne pa so partizani zares delali svinjarije.«

Kaj je pomenilo »pravična ka­zen slovenske narodne pravice«?

Izvršni odbor Osvobodilne fronte (beri: komunistov) je 26. avgusta 1942 izdal Opozorilo o ukrepih proti narodnim izdajalcem (objavili so ga v Slovenskem poročevalcu 5. septembra 1942; Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga III, Ljubljana, 1966, str. 114–115). V njem je predpisal smrtno kazen za »vsako mobiliziranje ali poizkus mobilizacije ljudi ali materiala za okupatorsko in belogardistično vojsko ('slovensko' legijo oz. 'legijo smrti')«, za »vsako hranjenje, nošnjo ali uporabo orožja, ki je v celoti last slovenske narodne oblasti« pa tudi za »vsako razširjanje in skrivanje belogardistične literature ter sodelovanje pri njej; vsako sodelovanje na sestankih in akcijah bele garde; vsako zavestno posredno ali neposredno podpiranje bele garde«. Svoje »opozorilo« je IOOF končal: »Kdor tega našega opozorila ne bo vzel za časa na znanje, ga bo prej ali slej doletela neizprosna, toda pravična ka­zen slovenske narodne pravice.« Kaj je pomenila besedna zveza »pravična ka­zen slovenske narodne pravice«? Seveda komunistično nasilje. IO Osvobodilne fronte so bili komunisti, skriti za to »organizacijo.

Spomenik Borisa Kidriča v Mariboru. FOTO: Ivo Žajdela

»Na mestu ustreliti vsakega belogardista«

Naslednji dan, 27. avgusta, je skupina Borisa Kidriča v imenu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet izdala odredbo »o postavitvi oboroženih pripadnikov bele garde izven zakona«. V njej so zapisali, da »je postalo nujno, da se brez oklevanja zatro poskusi bele garde /.../ zato Glavni štab slovenske partizanske vojske odreja: 1. Vsi oboroženi pripadniki bele garde so stavljeni izven zakona, Vse partizanske čete, čete narodne zaščite ter vsi posamezni partizani in zaščitniki so upravičeni na mestu ustreliti vsakega belogardista, ki ga najdejo v posesti kakršnegakoli orožja. 2. Z oboroženimi belogardisti se izenačujejo tisti pripadniki bele garde, ki jih partizani ali zaščitniki zalotijo pri opravljanju zločinskih organizacijskih, pomožnih vojaških ali agitacijskih dejanj (kurir, ki se zaloti v posesti belogardistične korespondence, večje količine tiskovin, predmetov, namenjenih belogardističnim tolpam itd., itd. /.../)« Podpisana sta Ivan Maček in Franc Leskošek, politični komisar in komandant glavnega štaba slovenske partizanske vojske (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 3, Ljubljana, 1956, str. 355–356). To, kar so ti komunistični aktivisti »predpisovali« za druge, je veljalo za njih, komunisti so bili s svojimi paravojskami izven zakona, nelegalni in nelegitimni.

Boris Kidrič o »najhujšem narodnem sovražniku«

10. septembra 1942 je Boris Kidrič v Slovenskem poročevalcu objavil izredno strupen članek Bela garda – smrtni sovražnik slovenskega naroda. Iz cele vrste pačenj in najhujših groženj naj navedem le eno (Dokumenti III., str. 162): »/.../ kakor fašisti in hitlerjanci hočejo tudi belogardisti za seboj potegniti v nesrečo in uničenje ves narod. Toda ni daleč čas, ko bodo uničeni eni kot drugi. Kolo svetovnih dogajanj, ki se je začelo hitreje vrteti, in pest slovenskega borca, ki še vedno trdno drži puško v svojih rokah, jih bosta strla za vselej.« Članek je končal z geslom: »Smrt Beli gardi – najhujšemu narodnemu sovražniku!« Najhujšemu torej. Hujšemu, kot je bil okupator.

Boris Kidrič: nujna je treba »uničiti belogardistične tolpe«

11. septembra 1942 je partizansko glavno poveljstvo izdalo »naredbo« (z oznako strogo zaupno) »o načinu borbe proti belogardističnim vaškim stražam«. V njej so zapisali (vir: Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 4, Ljubljana, 1958, str. 62–63); Jesen 1942, IZDG, Ljubljana, 1993, str. 10), da se je zdaj, po italijanski ofenzivi »pojavila nujna potreba uničiti belogardistične tolpe in likvidirati pojavo tako imenovanih 'vaških straž' /.../ Kar se belogardističnih gibljivih tolp tiče, obstojajo v glavnem iz zagrizenih belogardistov, in jih moramo potemtakem vojaško razbiti. /.../ Gibljive belogardistične tolpe je treba z vso resnostjo zasledovati, dobiti o njih točne podatke, o podatkih sproti obveščati sosednje edinice in komande ter Glavno poveljstvo. Čim je stvar pripravljena, je treba koncentrirati zadostne sile ter tolpo napasti s smotrom, da jo uničimo in pridobimo njeno orožje. Pri tem je treba paziti, da bo napad res vsestransko pripravljen in brezpogojno uspešen. Eventualni porazi v spopadu bi nas namreč tako vojaško kakor politično sila oslabili«.

Spomenik Borisa Kidriča, Kardeljevega pomočnika pri uničevanju Slovencev, še vedno stoji na elitni lokaciji sredi v Rogaške Slatine. FOTO: Ivo Žajdela

O komunistični »obsodbi« in »eksekuciji«

V nadaljevanju je glavno poveljstvo celo podrobneje svetovalo, kako je treba napadati protirevolucionarne vaške straže: »Likvidacijo 'vaških straž.' je treba pripraviti tako, da obkolimo vas, priredimo dobro pripravljen politični miting in poberemo orožje. /.../ Vsaka eksekucija mora biti sklenjena skupno z oboroženim odborom OF. Pred kmeti jo je treba objasniti tako, da jo bodo razumeli in odobravali. Glavni štab bo sleherno nepravično eksekucijo ali zlorabo kaznoval z najvišjo kaznijo, kajti časi so izredno resni in usodnih napak je bilo storjenih že preveč.«

Seveda tu ne gre za priznanje napak, ampak preprosto za partijsko računico, saj so zaradi ubijanja postali partizani med prebivalstvom zelo nepriljubljeni oziroma celo osovraženi. »Obsodba in eksekucija mora izpasti sila resno, ustrezajoč svojemu težkemu in hkrati pravičnemu pomenu ter brez sledu divjaštva ali še večje brutalnosti, kakor sta smrtna obsodba in njena izvršitev že sama po sebi. Z namenom likvidirati 'vaške straže' je treba – če je to le mogoče – zasesti več vasi istočasno.« Partizansko vodstvo, ki sta ga v tem času vodila komandant Boris Kidrič in politkomisar Ivan Maček – izkušena komunista torej – je s tem ukazom partizanske enote povsem usmerilo v boj proti vaškim stražam oziroma proti protirevoluciji, ki so jo v nekaj mesecih pred tem s svojim nasiljem sami povzročili.

Nadaljevanje v: Edvard Kardelj, revolucija, partizani