Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj in vaške straže

11. novembra 1942 sta partizansko glavno poveljstvo in Edvard Kardelj dobila poročilo Toneta Pirjevca, obveščevalca Gubčeve brigade, v katerem je med drugim zapisal (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 297): »Na terenu Novo mesto–Trebnje–Št. Janž–Krka do Novega mesta so belogardisti samo v Trebnjem v jakosti cca 200 oboroženih in v Škocjanu cca 150. V Škocjanu so zabarikadirani v šoli in občini. Patroljirajo v bližnji okolici neredno.

Po ofenzivi na Gorjance, kjer so po dobljenih informacijah hrvatski partizani iz zasede pobili (neka patrola celo pravi, da so jih poklali z noži) belogardiste in zaplenili 2 mitraljeza in 165 pušk, in po spremembi zunanjega položaja se v belogardističnih vrstah pojavljajo prvi znaki razkroja. V Kronovem so dezertirali 3 belogardisti s stražarskega mesta, govori se tudi o dezertaciji 9 belogardistov iz Novega mesta in 7 iz Trebnjega.«

Pred nami je še eno partizansko poročilo, ki nam govori predvsem o dvojem. Najprej o zločinskosti partizanov, poleg tega pa tudi o najtesnejši navezanosti partizanskih enot na komunistično vodstvo oziroma glavnega komunista Kardelja.

Edvard Kardelj med vojno morijo. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Titova »pomoč« Kardelju 

Edvardu Kardelju je 12. novembra poslal poročilo Jaka Avšič, namestnik komandanta partizanskega glavnega poveljstva, kjer je med drugim zapisal (Jesen 1942, str. 304): »Glavna je skrb, da se čim energičneje čisti bega. Delamo vse na tem. T. T. /brigada Toneta Tomšiča/ se je zadnje čase omejil samo na zasede, kjer po besedah obveščevalca Ivanova v napadih na njihove utrjene postojanke niso mogli imeti uspeha.«

Verjetno si je Avšič prav s takšno »držo« pri Kardelju pridobil zaupanje, da je ta čez en mesec, 14. decembra 1942, o njem napisal Titu naslednje mnenje (Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, IZDG, 1989, tipkopis, dok 98; Jesen 1942, str. 537): »Morda bo sedaj nekoliko boljše z našim polkovnikom /Jakom Avšičem/. Do ofenzive smo ga precej gledali po strani, ker še nismo imeli vanj zaupanja. Prej je bil namreč – kot sem morda že sporočil – glavni komandant Draže Mihailovića za Slovenijo. Vendar se je pred ofenzivo in po njej izkazal kot prav dober, naš iskren simpatizer, zato smo mu dali večjo odgovornost in položaj namestnika komandanta. Sedaj je najmočnejši vojak v GŠ. Z drugimi nimamo mnogo sreče. Angelo /Ivan Maček/ je precej drobnjkarski in ni iniciativen v operativnem pogledu. Tretji član GŠ /Edo Mihevc/ se je izkazal večji frazer kot pa dejansko obvladuje vojaško tehniko, tako da smo glede vodstva razmeroma slabi.«

Ta »karakteristika« je bila pri objavi Kardeljevega pisma v knjigi Jesen 1942 (Ljubljana, 1963) izpuščena. Nista pa bila izpuščena naslednja stavka, ki sta pripomogla k začetku konca slovenske partizanske vojske oziroma njene srbizacije: »Politkomisar je sedaj Peter /Boris Kidrič/, ki v organizacijskem in političnem pogledu zelo mnogo dela in kažejo se uspehi, toda v vojaško-operacijskem pogledu seveda ne more nuditi tistega, kar bi sedaj potrebovali. Zato sem Ti v zadnjem pismu tudi predlagal, da nam pošljete nekega operacijskega oficirja kot pomoč našemu štabu.« Tito je na to prošnjo odgovoril zelo radodarno in je v Slovenijo poslal celo skupino »južnjaških« oficirjev, ki so nato v slovenski partizanski vojski kot Brozovi komunistični vojščaki zavzeli najpomembnejša mesta.

Josip Broz Tito in Edvard Kardelj med komunistično konferenco v Beogradu leta 1961. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Branilci so se zabarikadirali, zakopali in omrežili okrog Sv. Urha v Dobrunjah

12. novembra je Kardelju pisala Zdenka Kidrič, načelnica Vosa (Jesen 1942, str. 305): »Škoda, da ni OF z erlihovci in vso konzulto pomedla, dokler je bil še čas! Bila bi enostavnejša situacija. Na koncu bomo pa morda le nekoliko socializirali.« Isti dan je Kardelju poročal Jože Moškrič (Jesen 1942, str. 306): »Včeraj se je naša patrulja spopadla z bega, ki so imeli 4 mrtve in menda 6 ranjenih.«

12. novembra je Kardelju poročal tudi Ludvik Smrekar (Jesen 1942, str. 307): »Glede Police bo akcija sicer težavna, ker spe v 7 hišah, v 8. pa spe Italijani. Bg. je okrog 150, Italijanov pa 50. Imam točen načrt in podatke o vseh utrjenih točkah, ki jih imajo in tudi o razpoloženju teh ljudi. Po poročilu mojih obveščevalcev je morala zelo slaba, ker je 90 % prisilno mobiliziranih pod pretnjo, da bodo konfinirani, če ne primejo za orožje. /.../ Akcija, ki se pripravlja proti njim, mora biti v 5 dneh izvršena. Akcija na Dobrunje se tako že pripravlja, vendar bo tudi tukaj precej težavno, ker so se zabarikadirali, zakopali in omrežili okrog Sv. Urha v Dobrunjah. Načrti se pripravljajo tudi za Polje in Bizovik, kolikor nam bo uspelo.«

Edvard Kardelj, žena Pepca in sin Borut uživajo v Beograd leta 1948, država pa je bila v primeru komunistično-udbovskega nasilja. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Ludvik Smrekar je dal »zažgati prosvetni dom v Sostrem«

»Dne 10./11. X. 1942 sem pustil zažgati prosvetni dom v Sostrem, in to zato, ker smo bili točno obveščeni, da pridejo drugi dan zjutraj b. g., da se vselijo vanj. Ostale so samo stene in ruševine. Naslednje jutro nisem imel ljudi, da bi postavil zasedo, pustili pa smo stražo, ki je opazovala. Pripeljalo se je nekaj Italijanov na kolesih, ki pa so takoj odšli. Okrog 1 ure pa je naša straža opazila, da je prišlo v Sostro ogledovat pogoreli dom okrog 40 do 60 b. g. Takoj ko so me o tem obvestili, sem vzel I. četo, ki je bila najbližja, 20 ljudi z 1 puškomitraljezom, in smo se spustili v strelcih do mesta, kjer bi morali biti b. g. Začeli smo se spuščati navzdol in jih že zagledali, kako se pomikajo skozi Sostro v koloni po dva in dva. Ker nismo mogli položaja bolj izkoristiti, sem dal komando v strelce. Takoj so bili naši tov. na svojih mestih in so čakali na povelje. Jaz pa nisem hotel dati povelja prej, dokler ni prišla cela kolona. V tistem hipu pa je tov. Jaka, stari paničar, oddal strel brez povelja. Ker ni preostajalo drugega, sem hitro poveljeval streljanje in je mitraljezec takoj oddal nekaj kratkih rafalov na še ne razbito kolono. V paničnem begu so se zabarikadirali po hišah, tako da jim nismo mogli več do živega. Po 15-minutni borbi na 300 do 350 metrov smo položaj zapustili in pustili tam straže.«

Partizani so Italijane torej pustili pri miru, slovenske protirevolucionarje pa so takoj napadli. Kardelj je takšna podrobna poročila dobival vsak dan. Prek njih je imel vpogled tako rekoč nad vsako podrobnostjo. Prav tako podrobno se je tudi odzival in partizanskemu vodstvu dajal nadvse podrobne smernice in navodila.

Lovec na ljudi Edvard Kardelj, zadovoljen z ulovom v Kamniški Bistrici leta 1963. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Za Beblerja je bila partizanska represivna politika »narodna«

Aleš Bebler, inštruktor CK KPS za Primorsko, je 12. novembra 1942 pisal v pismu Mirku Bračiču in Dušanu Pirjevcu (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 4, Ljubljana, 1968, str. 29): »Bela garda je v krizi. Razen njenih dveh glavnih centrov – Št. Rupert in Zaplana – so vse njihove postojanke dobile občutno batino. Prav zadnji čas jih je zgorelo 40 v Bizoviku pri Ljubljani (23. okt.).« Iz podatka se vidi, kako v ospredju je bil za partizane boj proti vaškim stražam, čeprav so bile te v tistem času še vedno zelo slabo oborožene in tako rekoč negibljive. Kljub temu je Bebler v tem pismu opozoril na napako, ki je močno škodovala partizanom, ta pa je bila »narodna represivna politika, ki je preplašila del srednjega kmetstva.« Represivna politika je bila torej »narodna«. Tako kot so bili komunisti »ljudska oblast«.

Kot bi brali lovsko poročilo o pogonu na divje race

14. novembra 1942 je v Slovenskem poročevalcu Kardelj objavil nekaj vojaških poročil, v katerih je med drugim zapisal (Jesen 1942, str. 313): »Na Dolenjskem se nadaljuje očiščevalna akcija proti belogardističnim vaškim stražam. Razoroženih je več vasi. /.../ Na sektorju Polhograjskih dolomitov se nadaljuje očiščevalna akcija proti belogardistom. Pri Gaberju je ubitih 6 belogardistov. Pri Logu je padlo do 20 belogardistov. Ujeti so bili 3 belogardisti.« Kot bi brali lovsko poročilo o pogonu na divje race.

14. novembra je Kardelju pisal Boris Kidrič, politkomisar partizanskega glavnega poveljstva (Jesen 1942, str. 314): »Likvidacija – odobrena.« Mislil je na umor Leona Rupnika.

Edvard Kardelj, ribič ob Savi na Gorenjskem, z ženo Pepco v čolnu leta 1956. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Agitacija in propaganda

15. novembra 1942 je Edvard Kardelj napisal osnutek dnevnega povelja, ki ga je nato izdalo partizansko glavno poveljstvo 25. novembra, v katerem je še enkrat jasno povedal, kaj je komunistom glavni cilj (Jesen 1942, str. 325–326; Kardelj, Zbrana 6, dok. 68): »Naši belogardistično-mihailovićevski sovražniki in drugi protiljudski politični špekulanti zidajo vse svoje upe na nekakšen končni 'zlom', v katerem računajo, da bodo lahko ribarili v kalnem. Tej gospodi bomo z vsem našim bodočim bojem dokazali, da se moti v svojih računih. Slovenska partizanska vojska je zagrabila za orožje zato, da bo svobodo iztrgala iz sovražnikovih rok /Kardelja ni zanimal okupator, ampak »sovražnik«, tega pa je definiral v citiranih stavkih, op. I. Ž./. Zato se motijo vsi protiljudski špekulanti, ki računajo, da se bodo s prevaro in sleparstvom prikradli na oblast ob nekakšnem 'zlomu'. Tej gospodi naša partizanska vojska že danes lahko pove, da ne bo nobenega 'zloma', ampak samo popoln poraz sovražnikove vojske na našem ozemlju, ki ga bodo okupatorjem zadale oborožene sile slovenske partizanske vojske, in okrepitev naše edine zakonite ljudske oblasti na Slovenskem, Osvobodilne fronte. /.../

Treba je z vsemi sredstvi okrepiti boj proti belogardistično-mihailovićevskim zločinskim tolpam. Sleherni partizan mora vedeti, da so te tolpe sestavljene po ogromni večini iz zapeljanih in prisilno mobiliziranih mož, ki sovražijo svoje belogardistične komandante in nasilnike in zato ne morejo vzdržati nobenega odločnejšega udarca partizanov. Politični kader v naših partizanskih oddelkih mora istočasno delati na tem, da se med zapeljanimi in prisilno mobiliziranimi člani belogardističnih tolp razvija maksimalna agitacija in propaganda, ki naj objasni vlogo bele garde na eni in slovenske partizanske vojske na drugi strani.«

Ta spomenik so komunisti postavili ob najbolj reprezentančni točki v Bohinju, ob cerkvi sv. Janeza. Nova oblast, utemeljena na zločinstvu, je hotela Cerkev izriniti iz javnega prostora, tam, kjer pa se to ni dalo, kot pri sv. Janezu v Bohinju, pa jo vsaj oskruniti. Na spomeniku je toliko izmišljij, kot je podatkov. Nikakršne »velike zmage« ni bilo na tistem kraju, trditev o preprečitvi požiga zgornje bohinjske doline pa je smešna. FOTO: Ivo Žajdela

Posledice komunistične indoktrinacije so hude

V tem agitacijskem besedilu je vse podrejeno učinkovanju na bralca oziroma poslušalca. Pojmi so pomešani, vendar se iz mnogih drugih Kardeljevih besedil jasno vidi, da je glavna ost naperjena na notranjega »sovražnika« in da okupator tu nastopa le kot »začimba«. Notranji politični nasprotnik, ki je bil glavni cilj komunistične revolucije, je v Kardeljevem besednjaku »zločinska tolpa«, »zapeljana in prisilno mobilizirana«, ki »sovraži« svoje »belogardistične komandante«, Kardeljeva zločinska klika pa v tovrstnih besedilih nastopa kot »Osvobodilna fronta« ali »edina zakonita ljudska oblast na Slovenskem«. Sprevrnjeni svet torej, žrtve so »zločinci«, zločinci so »edina zakonita ljudska oblast«. S petdesetletno indoktrinacijo je komunistom uspelo, da mnogi še danes zagovarjajo te sprevržene podobe.

Celo nekateri vrhunsko izobraženi in pametni ljudje slovenske javne scene, za katere bi pričakovali, da bodo v petnajstih letih in ob množici literature razbrali zrnje od plev, resnico od popačenih podob, še naprej zagovarjajo nekakšne idealizirane podobe o »domoljubnem partizanskem uporništvu«, ob katerem so se dogajali le nekateri ekscesi, in še to po vojni. Neizmerno množičnega medvojnega komunističnega nasilja, ko so – večinoma partizani – na najhujše mogoče načine pomorili vsaj 4.000 slovenskih civilistov, izropali cele pokrajine, požgali in porušili nešteto domov in javnih stavb in nasploh Slovenijo in Slovence v temelju zaznamovali s sovraštvom »naših«, ki da so samo dobri, in »onih drugih«, ki da so izraziti negativci. Na vse to pa so nalepili 45 let udbovske diktature, za katero še po petnajstih letih vidimo tako rekoč na vsakem koraku, da je Slovence dobesedno prežela z nestrpnostjo do resnice, pravice in dobrote.

Komunistično-partizanski spomenik ob cerkvi sv. Janeza v Bohinju. FOTO: Ivo Žajdela

S kakšno svobodo je leta 1942 opletal Kardelj?

Kardelj je omenil edino zakonito ljudsko oblast na Slovenskem, čeprav je šlo za izrazito nezakonitost. Zapisal je tudi: »Slovenska partizanska vojska je zagrabila za orožje zato, da bo svobodo iztrgala iz sovražnikovih rok.« Zanj so bili »sovražnik« Slovenci, iz katerih rok bodo njegovi partizani iztrgali »svobodo«. Kakšno »svobodo«? Ne vemo, vemo to, da nam je Kardelj z velezločini do leta 1990, za pol stoletja, priskrbel komunistično-udbovsko »svobodo«, eno najbolj temeljitih diktatur v svetovnem merilu. Danes, leta 2023, nam levičarji spet vladajo s »svobodo«, ki je ena sama postkardeljevska nestrpnost do drugače mislečih.

 Nadaljevanje v: Edvard Kardelj in Leon Rupnik