Edvard Kardelj in Ivan Maček Matija [8]
Edvard Kardelj in Ivan Maček Matija [8]
Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj, partizani, revolucija
1. oktobra 1942 so na mesto komandanta glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet imenovali Ivana Mačka - Matijo. Glavnemu poveljstvu je Izvršilni odbor Osvobodilne fronte še isti dan poslal pismo s smernicami. Glavni del pisma se je nanašal na »belo gardo« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji III, Ljubljana, 1966, str. 297–299; Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji II, Ljubljana, 1961, str. 146–147; Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, Ljubljana, 1984, tipkopis, dok. 27): »Konkretno vas v zvezi z vašim prizadevanjem opozarjamo na naslednje politične momente: 1. Sedanja etapa našega boja je karakteristična po tem, da je bela garda prevzela del funkcije okupatorske vojske v borbi proti slovenskemu narodu.
To pomeni, da je nemogoče uničiti okupatorsko vojsko ne da bi uničili belogardistične tolpe. To pomeni dalje, da je v tem trenutku treba glavno ostrino našega oboroženega udarca naperiti proti beli gardi. Ta udarec mora biti odločno potrdilo naše nepopustljivosti. Zlasti v začetku je potemtakem treba stremeti za tem, da prizadenemo beli gardi čim večje žrtve ne samo v materialu marveč tudi v živi sili. Primeri neodgovornega izpuščanja belogardistov, ki so se zagrizeno borili proti nam, so danes izredno škodljivi. Kriza ni še rešena odločno v našo korist. Treba je izpuščati izključno le tiste pripadnike b. g. formacij, ki so bili prisiljeni ali pa jih je zapeljal strah. Takih je sicer večina, vendar so bili v nekaj primerih izpuščeni tudi belogardisti, ki tega niso zaslužili. Kontrolirajte dobro postopanje naših poveljnikov in politkomov in jim ne dovolite, da bi padali iz ekstrema v ekstrem. V sedanjem trenutku mora naša vojska pokazati tako svojo odločnost, v kali zadušiti vsak poskus izzivanja in sodelovanja v državljanski vojni, kakor tudi svojo pripravljenost, dati zapeljanim delovnim ljudem možnost, da svojo zablodo spregledajo.
2. Zlasti je važno v boju proti beli gardi naslednje: a) čistiti je treba predvsem okolico Ljubljane zaradi velike važnosti, ki ga ima ta obroč za nas tako v političnem kakor materialnem pogledu (zveze, transporti); čistiti odnosno razbijati je treba glavne centre gibljivosti b. g. tolp ter najbolj zagrizena vaška gnezda, da bi te tolpe moralno omajali; odločno, sistematično in temeljito je treba očistiti vasi, oddaljene od osnovnih prometnih žil, da bi se s tem osigurala prehrana in zveza partizanskih čet. V tem smislu je treba z akcijo čim bolj pohiteti.«
Ko so imeli »slovenski narod« za sopomenko za partijo
Pod temi navodili tedaj imenovanemu novemu glavnemu poveljniku slovenskih partizanskih enot so bili podpisani naslednji člani Izvršnega odbora Osvobodilne fronte: Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Josip Vidmar, Tone Fajfar, Jože Rus, Franjo Lubej, Edvard Kocbek in Franc Leskošek. Kot vidimo, je šlo za peklenska navodila, v katerih IO OF videl glavnega nasprotnika v protirevoluciji, tisti protirevoluciji, ki so jo pred tem z nasiljem, umori in sistematično diskvalifikacijsko propagando sami povzročili. Medtem okupatorju niso namenili enega samega stavka. Uvodoma so zapisali, da je »bela garda prevzela del funkcij okupatorske vojske v borbi proti slovenskemu narodu«. To seveda ni bilo res, saj je šlo le za posledico protirevolucionarne samoobrambe. Uporaba sintagme »slovenski narod« pa je bila v komunističnih besedilih tako stalnica, saj so z njo sebe izenačevali kar s »slovenskim narodom« – da se je vse skupaj bolje slišalo. Iz tega so potem izpeljali peklenski sklep, da »je nemogoče uničiti okupatorsko vojsko ne da bi uničili belogardistične tolpe«. Najprej so si torej razlog za svoje uničevanje izmislili, potem ko so ustvarili nosilca tega razloga, nato pa so ga sankcionirali z uničevanjem.
Kardelj je dal uničujoča navodila voditelju partizanov
Toda isti dan (1. oktobra) je novemu poveljniku slovenskih partizanov Ivanu Mačku - Matiji poslal navodila tudi Edvard Kardelj. Navodila IO OF torej niso bila dovolj, svoje je morala povedati tudi glavna oseba celotnega komunizma oziroma revolucije v Sloveniji. Gre za navodilo, ki je po letu 1990 najbolj razburjalo slovensko javnost. Kardelj ga je napisal v bunkerju nad Podlipoglavom. Odvzeto je bilo padlemu kurirju, prepis pa je shranjen v nekdanjem arhivu CK KPS, ki je zdaj del Arhiva Slovenije, osebni arhiv Edvarda Kardelja. Odlomek iz tega pisma je objavil tudi Metod Mikuž v Pregledu zgodovine NOB (SI AS 1521, CK KPS, Edvard Kardelj, škatla 1; Mikuž, Pregled II, str. 147–148; Kardelj, Zbrana 6, dok. 28; Branko Ziherl, Nesmrtno sovraštvo, Nedeljski dnevnik, 25. 3. 1990) Najspornejša mesta v sicer daljšem pismu so: »Belo gardo uničujte neusmiljeno. Ne oklevajte in ne popuščajte. Udarci naj bodo zlasti spočetka taki, da bodo čutili našo moč. Pri tem seveda zapeljane kmete, ki se vnaprej javijo in oddajo orožje, izpuščajte, toda tiste, ki se bodo uporno borili, postreljajte. Ko boste začutili, da so si partizani pridobili rešpekt, potem lahko popuščate celo proti takim, ki so se borili, a dajejo garancije, da se ne bodo več. Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove.«
Kardelj: »Bomo s treskom zgrmeli«
Ker je pismo zelo pomembno in je bilo zato velikokrat citirano, ne bo odveč, da še enkrat pojasnim nekatere njegove okoliščine. Kot sem že omenil, so ga »nasprotniki« našli pri nekem ubitem kurirju, zato so odlomke iz pisma objavili že med vojno, in to tako, da je pisec izrezal manj pomembne stavke in tako Kardeljevo pisavo »zgostil« na najspornejše formulacije. Pri tem je v stavku »Duhovne v četah vse postreljajte« prečrtal besedici »v četah«. Vendar to pomena Kardeljevega pisma, ki kaže, kako je takrat razmišljal in deloval vodja slovenskih komunistov in partizanov, ni bistveno spremenilo.
Naj iz tega pisma navedem še nekaj odlomkov: »Naš položaj tu /v bunkerju na Podlipoglavu/ je zanič. Če nam ne bo uspelo poboljšati stanja, se bomo morali umakniti. Kam? Misli Ti na to in gradi!!! To vprašanje je hudičevo resno za vse nas in ga zares imej pred očmi. Do skrajnosti je treba hiteti (dobesedno za dneve gre!!), drugače se utegne zgoditi, da bomo s treskom zgrmeli. /.../ Pošljite čim prej brigade v bližino Ljubljane, da tu počistijo b./elo/ g/ardo/. Tu je najtežje, ker je tu naš živec. Če nas tu potlačijo k tlom, bo težko.« Kot ponavadi je Kardelj dramatiziral svoj položaj oziroma dogajanje v svoji neposredni okolici, od katerega je bil tisti trenutek najbolj odvisen.
1 – Pismo Edvarda Kardelja novemu poveljniku slovenskih partizanov Ivanu Mačku - Matiji 1. oktobra 1942. VIR: SI AS 1521, CK KPS, Edvard Kardelj, škatla 1; FOTO: Ivo Žajdela2 - Pismo Edvarda Kardelja novemu poveljniku slovenskih partizanov Ivanu Mačku - Matiji 1. oktobra 1942. VIR: SI AS 1521, CK KPS, Edvard Kardelj, škatla 1; FOTO: Ivo Žajdela3 – Pismo Edvarda Kardelja novemu poveljniku slovenskih partizanov Ivanu Mačku - Matiji 1. oktobra 1942. VIR: SI AS 1521, CK KPS, Edvard Kardelj, škatla 1; FOTO: Ivo Žajdela4 – Pismo Edvarda Kardelja Ivanu Mačku - Matiji 1. oktobra 1942: »Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove.« VIR: SI AS 1521, CK KPS, Edvard Kardelj, škatla 1; FOTO: Ivo Žajdela
Edvard Kardelj: »Tolci in sej preplah«
5. oktobra 1942 je Kardelj v imenu CK KPS pisal dr. Alešu Beblerju na Notranjsko (Dokumenti III, str. 327–329; Kardelj, Zbrana 6, dok. 32): »Nekoliko besed o političnem položaju. Bela garda je zavzela precejšen razmah med zaostalimi kmečkimi predeli, toda vsa stvar je že precej v krizi povsod, kjer partizani energično nastopajo. Tako je npr. prostor od Dravelj do Dolomitov v glavnem očiščen bele garde, čeprav je bila začetkoma precej sitna. Vrag jo je vzel zaradi tega, ker so jo začeli tolči partizani. /.../ Tako bo povsod, kjer bomo energično in pravilno nastopili. /.../ Prav tam moramo bego tolči, kamor je najbolj koncentrirana, to se pravi na srednjih slojih /vsi poudarki so Kardeljevi/. /.../
Preprečujte koncentracijo bege, kjer se le da! Dostikrat je tudi nevtralizacija važna. Hkrati popularizirajte OF in Partijo. 5. Istočasno moramo z vsemi sredstvi fizično trebiti bego. Treba je zasejati med njimi paniko, preplah, demoralizacijo. Napačno je, da na Notranjskem izpuščajo razorožene in ujete belogardiste, ki so se borili proti nam! To je sentimentalnost najgrše sorte, ki jo je treba zelo – obsoditi! Hudič je to, da naši ljudje tako radi padajo iz ekstrema v ekstrem. Enkrat 'mesarska nagnjenja', drugič nerazumljiva sentimentalnost. Zavedenim kmetom, ki vnaprej oddajo orožje – seveda prizanesti, kot smo se dogovorili. Toda tiste, ki proti nam dvignejo orožje – pobiti brez usmiljenja, pa čeprav dvignejo malo na to tudi roke! Saj kasneje bomo tudi v teh primerih prizanašali, toda sedaj – tolci in sej preplah! Le tako se začetek državljanske vojne razvija v našo korist. Izredno važno je, da čiščenje na Notranjskem temeljito izvršite in dovršite. Po sistemu, kot si se dogovoril s Petrom /Borisom Kidričem/: povsod in hkrati politično in strateško važne njihove centre. Tudi individualne likvidacije kolovodij, podpihovalcev in organizatorjev so izredno važne. Ne odlašajte niti trenutka!«
»Potolčeni in uničeni«
7. oktobra 1942 je Edvard Kardelj poslal generalnemu sekretarju KPJ in vrhovnemu komandantu NOV in POJ Josipu Brozu - Titu obširno poročilo o položaju v Sloveniji. V njem je govoril tudi o »beli gardi«. Uvodoma je zapisal, da so jo »sestavljali mihailovićevski četniki in najreakcionarnejši klerikalni tipi«. Ponekod jim je »načeloval kakšen posebno zagrizen duhovnik ali kulak«. Ob teni se spomnimo Kardeljevega pisma, ki ga je napisal en teden prej in v katerem je od novega poveljnika slovenskih partizanskih enot zahteval, naj v četah postrelijo vse duhovnike in kulake. Potem je zapisal, da je bilo za partizane prve dni po italijanski ofenzivi težko, nato pa (Jesen 1942, korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, IZDG, Ljubljana, 1963, str. 20): »Sedaj se je položaj izpremenil. Naši so jih /protirevolucionarje, op. I. Ž./ začeli tolči povsod. Na Notranjskem so skoraj popolnoma potolčeni in uničeni, na Dolenjskem pa je preobrat na našo stran očiten.« In nato: »Vse, kar je protinarodnega in protisovjetskega, se sedaj združuje. Med klerikalno belo gardo in mihailovićevci je prišlo do sporazuma o skupnem boju proti partizanom.« Na koncu je zapisal: »Nekoliko vasi je že razoroženih, pobitih pa precej belogardističnih voditeljev. Naše brigade čistijo vas za vasjo.«
Partizanska dejavnost je bila usmerjena proti obrambnim vaškim stražam hkrati z navedenimi smernicami, ali rečeno natančneje, smernice so le »pokrivale« dejavnost partizanov na terenu. Tako je Tomšičeva brigada hotela 2. oktobra 1942 napasti prav tedaj ustanovljeno postojanko vaške straže v Dolenji vasi pri Ribnici, vendar so jih tik pred odhodom »v boj« presenetili Italijani. Istega dne je Gubčeva brigada napadla postojanko vaške straže v Sv. Križu pri Litiji, nato pa še 4. oktobra v Škocjanu. Dolomitski odred je 5. oktobra napadel vaške stražarje na Logu pri Brezovici, Albinova četa pa jih je v noči na 8. oktober napadla v Bizoviku.
Kardelj o umoru Natlačena: »Bilo bi naravnost sijajno.«
9. oktobra 1942 je Edvard Kardelj pisal Zdenki Kidrič (Kardelj, Zbrana 6, dok. 35): »Naloge, ki jih postavljaš glede razbijanja b./elo/ g./ardistične/ zaščite v Ljubljani, so pravilne. Je pa tako: S kadri, ki jih sedaj imate, ne bo nič. Pritisnite kar se največ da na NZ /Narodno zaščito/. Problem VOS je danes organizacijski. /.../ Zadnjič si me vprašala radi Na/tlačena/. Razume se, da se strinjamo. Bilo bi naravnost sijajno. Ali pa kdorkoli podoben.« Kardelj je mislil na ustrelitev dr. Marka Natlačena, bana Dravske banovine. Vos ga je ustrelila štiri dni po tem pismu. Na koncu omenjenega pisma je Kardelj pripisal: »P. S. Poskusite v začetku likvidirati vsaj 2–3 b./elo/ g./ardistične/ zaščitnike, da bodo ostali dobili strah.«
Nadaljevanje v: Edvard Kardelj in Marko Natlačen