Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj in Leon Rupnik

22. novembra 1942 je Edvard Kardelj pisal Jaki Avšiču, namestniku komandanta partizanskega glavnega poveljstva (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 430–433; Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, IZDG, 1989, tipkopis, dok. 78): »Oblast OF že mora biti na večini slovenskega ozemlja realno dejstvo, ko se bo začel razpad fašističnih vojska. Njihov končni zlom nas mora že najti na oblasti.« /.../ »Naša politika mora biti, končno, taka, da bo belogardistično-mihailovićevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorjev in ne bo mogla delati nobenih manevrov. Dokler bomo mi vztrajali – in mi seveda moramo vztrajati – v najodločnejši vojni proti okupatorjem ter smo na tak način edina vojaška sila na slovenskih tleh, ki brani stvar združenih svobodoljubnih narodov z SSSR, Anglijo in Ameriko na čelu – tako dolgo bo bela garda morala služiti okupatorjem. Potem se ji bo pač zgodilo, da bo ob koncu uničena od tistih zaveznikov, ki si jih želi za jutri, t. j. od Angležev in Amerikancev, če bo pa poskušala presedlati, jo bodo pa njeni današnji zavezniki uničili. Njen položaj je torej obupen in tega se šefi b. g. popolnoma zavedajo. Naš odnos do anglo-ameriških zaveznikov pa je in mora biti seveda odločno pozitiven. Pravi predstavniki mirovnih ciljev anglo-ameriške vojske na naših tleh smo edino mi. V zagati torej nismo mi, pač pa b. g. /.../

Okrepiti je treba našo agitacijo in propagando pri okupatorski vojski, iskati z njo stike, ki nam bodo koristili jutri, ko se bo ta vojska začela razkrajati in se bo začel boj med b. g. in nami za okupatorjevo orožje.

Spremeniti je treba naš odnos do belogardističnih vojakov v tem smislu, da je treba tem množicam praktično pokazati, da jih čaka prostost in odpuščanje, če se vdajo partizanskim oddelkom oziroma če celo prestopijo na njihovo stran. Doba naše globoke defenzive, ko je bilo treba odločno streljati, je za nami. Sedaj je treba pokazati, da OF zna zapeljanim množicam tudi odpuščati. Streljanje je bilo potrebno, da se prepreči vstop množic v b. g., popuščanje je danes potrebno, da bi se b. g. množicam omogočil prehod na naše pozicije. /.../«

Edvard Kardelj: »Naša politika mora biti, končno, taka, da bo belogardistično-mihailovićevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorjev in ne bo mogla delati nobenih manevrov.« Kardelj pred lovom v dolini Radovne leta 1955.
VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Edvard Kardelj: »Pritisnite, da bo šlo!«

Kardelj je nadaljeval: »Razbiti pri partizanih mišljenje, da je tudi b. g. – vojska. Ni treba b. g. sicer podcenjevati, toda dejstvo je, da so to povečini nezavedne in prisilno mobilizirane tolpe, ki se nikoli ne bodo borile kot resnična vojska. Jaz imam dovolj izkušenj iz mihailovićevskih čet na jugu. Četudi so jim bili na čelu aktivni oficirji, so bile te tolpe vedno le tolpe in nikoli vojska. Za naše b. g. je pa to še dvakrat bolj res. /.../ Sedaj je treba biti v vaseh in pokazati prebivalstvu, da smo mi v ofenzivi in beli v defenzivi. Itd. Takih predlogov bi lahko nanizal še veliko. Gotovo Ti jih je tudi Pet/er; Boris Kidrič/ sporočil. Pritisnite, da bo šlo!

Kako je z b. g. na terenu, Ti sam najbolje veš. Najtežje je v neposredni ljubljanski okolici, kjer b. g. še vedno po malem raste, dasi bolj na bazi prisilnega mobiliziranja. Ta metoda bo b. g. uničila! Dobro je, da delajo take neumnosti. Jutri jim bodo cele čete uhajale k partizanom in z njimi vred bodo onemogočeni tudi za b. g. dobri, zavedni elementi. Prebivalstvo jih pa v ljubljanski okolici neverjetno sovraži. Celo okoli Lipoglava – Ti veš, kako je bilo, ko smo bili mi tam – sedaj vsepovsod vasi zahtevajo oboroženo partizansko stražo proti b. g. Popoln preokret! Po mojem obstajajo vse možnosti, da mi to zalego v glavnem likvidiramo še v teku tega leta.«

Komunistični prvaki Edvard Kardelj, Josip Broz Tito in Aleksandar Ranković na 7. kongresu ZKJ, pred Baragovim semeniščem v Ljubljani junija 1958. VIR: AS 1549

Kardeljevo hujskanje k bolj gorečemu boju proti protirevoluciji

Šlo je za silno Kardeljevo pretiravanje in celo izmišljevanje, s čimer je hotel Avšiča spodbuditi k bolj gorečemu boju proti protirevoluciji. Isti dan je Kardelj pisal Jožetu Moškriču, zaupniku CK KPS (Jesen 1942, str. 435; Kardelj, Zbrana dela 6, dok. 79): »Lahko torej korajžno bijete po b. g. brez bojazni, da bi jim mogli priti na pomoč kaki večji italijanski kontingenti.«

22. novembra 1942 je Kardelj pisal tudi Ludviku Smrekarju, komandantu III. bataljona Zapadnodolenjskega odreda, in Karlu Poljanšku, intendantu partizanskega glavnega poveljstva (Jesen 1942, str. 437; Kardelj, Zbrana dela 6, dok. 80): »Bijte belo gardo! Širite teritorij in ga napravite popolnoma svobodnega.« To je, komunističnega.

Edvard Kardelj, hčerka Vera in žena Pepca v Beogradu leta 1954. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Partizansko ropanje, ki da so bile »rekvizicije«

22. novembra 1942 je štab Šercerjeve brigade (podpisana sta Bojan Polak - Stjenka in Janez Hribar) poslal glavnemu partizanskemu poveljstvu poročilo o svojih akcijah, v katerem je med drugim zapisal (Jesen 1942, str. 441–442; Milan Guček, Strmi lazi, Šercerjeva brigada, 1. del, Ljubljana, 1984, str. 54–55): »12. 11. je del 2. bat. napadel ob pol 11. dopoldne patrolo belogardistov, ki jih je bilo okoli 30. S seboj so imeli dve naši terenski delavki. Ob napadu je bila rešena ena terenska delavka. Padli so 4 belogardisti, 7 jih je bilo težko ranjenih, 5 pa lahko. Zaplenili srno eno puško.« Iz knjige o Šercerjevi brigadi Strini lazi se vidi, da je štab v svojem poročilu močno pretiraval, saj naj bi bil ubit le en vaški stražar (šlo je za vaške stražarje iz Škocjana, napad pa se je zgodil v Medvedici).

»Rekvizici­je. 31. 10. sta 1. in 2. bat. izvršila rekvizicijo pri belogardistih v Škocjanu, in sicer 7 goved, 7 prašičev, razna živila, obleko, manufakturno blago, čevljarske potrebščine. 3. 11. je izvršil 3. bat. rekvizicijo pri belogardistu v Iški vasi. Zaplenjeno je bilo troje goved, nekaj fižola in krompirja. 5. 11. je izvršil 2. bat rekvizicijo pri belogardistih v Dolščakih. Zaplenjeno je bilo 7 goved, 1 prašič, 14 kokoši, fižol, nekaj moke in suho sadje. 17. 11. je zaplenil 1. bat. 3 pare volov belogardistom iz Begunj, ki so vozili les iz gozda. 17. 11. sta rekvirirala 1. in 3. bat. krompir in fižol belogardistom v Hitenem. /.../ 19. 11. je 1. bat. rekviriral v Zabukovju, istega dne pa 2. bat. na Udju in Ponovi vasi. Vsi trije bataljoni so skupaj rekvirirali: 5 goved, 1 konja, 6 prašičev, koruzo, ajdo, ječmen, nekaj ovsa, orodje in obleko. /.../

Pošiljamo Vam 1 srebrnik za 5 kron, 5 zlatih prstanov, 1 srebrn prstan in 1 zlat uhan. /.../ P. s. 12. 11. je na cesti Pijava Gorica–Turjak bil težje ranjen komandant bele garde v Škocjanu, Jakič. Ponovno prosimo za večjo vsoto denarja, ker je naša brigada danes popolnoma brez vsakih denarnih sredstev. Preživljamo se edino z rekvizicijami, čeprav imamo možnost nabave večjih količin hrane za zimsko rezervo z nakupi pri naših simpatizerjih, ki morajo danes vsled pomanjkanja denarja prodajati svoje pridelke okupatorjem.«

Že samo teh nekaj primerov »rekvizicij« (nasilnih ropov) nam pove, kako so komunisti pojmovali lastnino in kako so »delali« protirevolucijo. In uporaba tujk: svoje umore so imenovali »likvidacije«, rope pa »rekvizicije«. Sliši se »učeno«, umori in ropi pa grozno, ker so seveda grozni oziroma zločinski.

Komunistični lovec na ljudi Edvard Kardelj, ribič na Savi leta 1956. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Kako so se komunisti preoblačili v »narod«

25. novembra 1942 je partizansko glavno poveljstvo izdalo dnevno povelje, podpisana sta bila Boris Kidrič in Ivan Maček, v katerem je napovedalo »novo razdobje«, »razdobje velikih zavezniških ofenzivnih operacij na vseh frontah« (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 4, Ljubljana, 1958, dok 103): »V tem poslednjem razdobju našega boja /.../ moramo do kraja in dokončno razbiti okupatorje in njihove belogardistične-mihailovićevske pomočnike na naših tleh. Osvoboditi moramo Slovenijo njihovega krvavega nasilja, zavarovati moramo na tej naši zemlji edino zakonito oblast, oblast slovenskega naroda, oblast slovenskega ljudstva, to se pravi, oblast Osvobodilne fronte.«

Za to je treba krepiti boj proti belogardistom in mihailovićevcem in izvajati maksimalno agitacijo in propagando med zapeljanci, sta zapisala. Menda ni treba posebej razlagati besednih zvez: »edina zakonita oblast«, »oblast slovenskega naroda«, »oblast slovenskega ljudstva, to se pravi oblast Osvobodilne fronte«. Tu sta se voditelja revolucije ustavila, saj Osvobodilna fronta ni bilo nič drugega kot drugo ime za komuniste.

26. novembra 1942 so Boris Kidrič, Franc Leskošek in Boris Kraigher poslali pismo Ivanu Mačku, komandantu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, v katerem so mu očitali, da je v grosupeljskem okrožju »še vedno velika mizerija. Bela garda je v stalnem porastu. Krivda je predvsem v štabu ZDO /Zapadno-dolenjski odred/, ki ne nudi nobene pomoči niti terenskim delavcem, da v kaki energični akciji proti beli gardi v tem okrožju ne govorimo« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 4. knjiga, Ljubljana, str. 85).

Napis Tito in Kardelj na hiši sredi vasi Čezsoča pri Bovcu. FOTO: Ivo Žajdela

Kardelj o partizanskih svinjarijah »na terenu«

V istem času, 27. novembra 1942, je Edvard Kardelj poslal v Dolomite Francu Leskošku, sekretarju centralnega komiteja KP, poročilo, iz katerega veje (navidez) drugačen, prav alarmanten duh. Nekateri odlomki so bili v knjigi Jesen 1942 izpuščeni (Jesen 1942, str. 460–465; Kardelj, Zbrana dela 6, dok. 82): »Sami veste, koliko je za nas važna Ljubljana. Če je ne bomo držali že sedaj, jo bo obdržala b. g. /.../ Oba bi hotel opozoriti zlasti na to, naj najodločneje udarjata po raznih svinjarijah, ki se dogajajo na terenu (likvidacije), kjer gre ne samo za to, kateri ljudje so to, ampak tudi za to, kako jih likvidirajo. Tu je sedaj primer, o katerem pač ni mogoče dvomiti in ki nam zelo škoduje. Našli so telesi hotelirja pri Štruklju /Jerneja/ Černeta, ki je bil še v Jugoslaviji precej svobodnejši človek, a sedaj sploh pristaš OF, ter /Franca/ Ocvirka, ki ga sicer ni škoda, toda je vprašanje, če je njegova likvidacija bila potrebna. Glede Černeta je pa sploh kompletna svinjarija. In da bo mera še bolj polna, so ga likvidirali na tak način, da so mu prerezali vrat z nožem.« Hotelirja in posestnika Jerneja Černeta (1884) ter mesarja in posestnika Franca Ocvirka (1898) so partizani ubili 24. julija 1942 (osmrtnici v Slovencu in Jutru 21. novembra 1942).

Napisa Živel Stalin, Živel Tito in Živel Kardelj na hiši v Bukovju pri Postojni; fotografiral leta 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Kardeljeva »odredna sodišča«. Zločinci, ne pa »sodniki«.

Kardelj je nadaljeval: »Udarite po teh stvareh! Trdno zahtevajte, da smejo likvidacije izvrševati samo odredna sodišča! In vi tudi te kontrolirajte. Izdajte strogo zaupno odredbo, da se justifikacije izvršujejo samo s streljanjem, a v takih primerih, kjer se streljati ne sme zaradi sovražnikove bližine na tak način, ki ima za posledico takojšnjo smrt./.../ O tem, da je treba b. g. uničevati najodločneje, ni nobenega dvoma, toda sedaj je že izredno treba paziti, koga se obdolži za b. g. Kako naši to delajo, naj bo dokaz naslednji primer: nekje okoli Rudnika so partizani napadli družino, ki je v konspirativni službi za nas, ubili so očeta in ranili še nekoga. A člani te rodbine vrše za nas izredno važne usluge, med drugim tudi v tehniki. Partizani so napravili zločin samo zaradi tega, ker jih je najbrž kak domačin prevaral in oklevetal družino. Naročite štabom, naj ne nasedajo vsakršnim ovadbam, ampak da je vsako ovadbo treba prej raziskati, predno se začne z aretacijami. Drugi primer je bil blizu Višnje Gore, kjer so neke ženske pripeljale za partizane blago, z muko utihotapljeno prek italijanskih blokov, potem so jim pa partizani pobrali še njihove ženske svilene nogavice in slične stvari, a ko so protestira­le, jim je odgovoril komandir: 'Ali hočete preiskusiti našo vročo kri?' To se pravi, da jim je direktno pretil s posiljevanjem. Navajam vse te stvari zato, ker so novega datuma in ker so resnične, vsaj v glavnem resnične. Prav te zadnje dni, ko sem dobil od naših zunanjih terenskih delavcev razna poročila, sem prišel do prepričanja, da je takih stvari res veliko pri naših partizanih, več kot sem prej mislil in da ne gre več samo z nejeverjem zmigniti z glavo. Treba je najodločneje začeti udarjati po teh pojavih, prav tako kakor tudi po pijančevanju, psovanju, nedostojnem obnašanju, nepravilnem odnosu do žena itd. /.../«

Kip Edvarda Kardelja pred osnovno šolo Rogatec. Prizor do pred kratkim (fotografiral leta 2000), ko so kip komunističnega zločinca vendarle odstranili po dolgoletnem prizadevanju odgovornih ljudi. FOTO: Ivo Žajdela

Vosovski »likvidator« Franc Stadler - Pepe

Kardelj: »In še nekaj, menim da z raznimi svinjarijami ne bo prej konca, dokler nekoga, ki ga bomo zasačili pri tem, ne bomo likvidirali in sodbo javno objavili kot zastrašujoč primer za vse ostale. Treba je energično napraviti konec postopkom, ki meje na zločin. Avgustovsko 'Delo' je stvar samo načelno postavilo, sedaj je pa treba podvzeti tudi konkretne mere. Te dni sem dokončno zvedel, zakaj so likvidirali Matkovega /Tone Toman/ svaka in sestro /zakonca Jožeta in Antonijo Lužar iz Gabrijel, 16. junija 1942 pri gradu Klevevž pri Šmarjeti/. Sestra je samo moža spremljala, ker se je bala zanj. Torej niti ni bila aretirana. Tako so ju oba pripeljali v taborišče. Tam niso imeli nič očitati in so ju potem kratko malo likvidirali, ker so se bali – da ne bi izdala njihovega taborišča, če bi ju spustili. Pri tem je komisar nasedel kratko malo nekim domačim lumpenproletarskim tipom. Prav tako so naši ljudje te dni pripovedovali, da so v Dolomitskem odredu, torej pred nosom Ljubljane, pred četo pobijali ljudi – s kolom. Tega zares ni mogoče več trpeti. Pišite o tem vsem štabom. Pišite o tem ne le odredom, ampak tudi četam, vsem komandirjem in politkomisarjem. Zapretite s kaznimi, vključno smrtno kazen! /.../

Odlikujte končno tudi Dakija /Stane Semič - Daki, namestnik komandanta Tomšičeve brigade/. Saj je zaslužil. VOS ima med drugim tudi predlog, da se odlikuje tudi Pepe /Franc Stadler - Pepe/, ki je likvidiral /dr. Marka/ Natlačena (on je tudi /dr. Lamberta/ Ehrlicha). /.../

Podlipoglav je menda imel predvčerajšnjim veliko italijansko hajko ob podpori b. g. (ali pa narobe!). Baje jih je bilo skupaj 2000. Trajalo je ves dan, zažgali so nekaj hiš po vaseh. Partizani so manevrirali in so bili zvečer že vsepovsod na starih pozicijah in so napadli b. g. ter jim nekaj požgali v nekaterih vaseh.«

 Nadaljevanje v: Edvard Kardelj in Marko Natlačen