Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj, komunisti in genocid

OK KPS Vrhnika je konec oktobra 1942 poslala CK KPS poročilo, napisal ga je Cene Logar, v katerem je med drugim zapisal (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji III, Ljubljana, 1966, str. 461): »Ljudje številčno razmerje med bega /belo gardo, op. I. Ž./ in partizani tehtajo in postajajo nezaupljivi /.../, straši jih številčna moč bele garde na ozemlju med Vrhniko, Šent Joštom in Logatcem. Bela garda: ta ima v našem okrožju posadke v 16 krajih. Skupno jih je okoli 800.«

Da je samo v nekaj mesecih na tako majhnem območju »vzniknilo« toliko protirevolucionarjev, lepo pove, kakšnemu nasilju partizanskih revolucionarjev so bili podvrženi ti kraji. Cene Logar, sotrudnik pri naravnost apokaliptičnem nasilju nad civilisti na območju Šentjošta in drugod po Dolomitih poleti 1942, je o vzrokih, zakaj je število protirevolucionarjev v treh mesecih in pol tam naraslo na »okoli 800«, molčal. Tako so komunisti o svojem nasilju ves čas strogo molčali. Da so lahko prikazovali svoj zlagani mit.

Edvard Kardelj in Boris Kidrič v Kočevskem rogu leta 1944, levo je Kardeljeva žena Pepca (foto Božidar Jakac).
VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Partizansko seznanjanje Kardelja z svojimi napadi – zločini

V začetku novembra 1942 je glavno partizansko poveljstvo poslalo Edvardu Kardelju prepis poročil raznih partizanskih enot. V njih je med drugim pisalo: »Brigada Ljuba Šercerja je imela sledeče akcije: /.../ 9. 10. je brigada izvršila rekvizicijo pri belogardističnem organizatorju čevljarju Petelinu v Gradežu in sicer smo zaplenili: 3 kompletne obleke, 5 parov čevljev, 5 kg podplatov, 1 kožo, 2 čevljarska stroja in čevljarsko orodje ter 80 kg fižola. Samega Petelina nismo našli doma.

12. 10. je brigada rekvirirala belogardističnemu organizatorju advokatu dr. Maroltu z Verda, ki je pred kratkim z ženo pobegnil v Italijo. Zaplenili smo 16 oblek, 42 srajc, 5 spodnjih hlač, 5 parov čevljev, 3 transmisijske jermene (ca 40 kg), 2 koži, 9 prašičev, 6 komadov goveje živine, 1 konja in nekaj parov nogavic. /.../

Poročilo Dolomitskega odreda (za čas od 26. 9. do 28. 10. 1942). Čete so predvsem postavljale zasede belogardističnim patrolam ter pošiljale patrole v bližino belogardističnih postojank. V tem času smo izvršili več manjših akcij in eno večjo, t.j. napad na belogardistično postojanko na Logu. /.../ Dne 5. oktobra je bil izvršen napad na belogardistično postojanko na Logu. Zaradi močno utrjene zgradbe, v kateri je bila, smo minirali poslopje z bombo, ki pa ni imela tistega učinka, kot smo pričakovali. Ker je v oddaljenosti 1 km druga belogardistična postojanka, akcija ni uspela tako, kot je bila načrtno zamišljena, ter smo bili primorani, da so naše edinice jurišale z ročnimi bombami. Ker je zgradba enonadstropna, postojanke ni uspelo zavzeti. Pri tej akciji je bilo ubitih okoli 20 belogardistov in večje število ranjenih, po podatkih, ki smo jih mogli dobiti s terena. Mi smo imeli 2 mrtva in 8 ranjenih, od katerih so že vsi okrevali, razen enega, ki je dobil od bombe težje poškodbe.

12. oktobra se je spopadla 1. četa 1. bataljona z belogardistično patrolo v Gaberju. Pri tem spopadu so imeli belogardisti 6 mrtvih, mi smo pa prišli iz borbe brez izgub. Dne 20. oktobra je 2. bataljon ujel 3 oborožene belogardiste.«

Edvard Kardelj (desno), ribič ob Savi na Gorenjskem, s sulcem, leta 1956. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Bojan Polak in Janez Hribar: »Zažgali smo 3 hiše« v Dobcu

Komisar Loškega odreda Dušan Pirjevec - Ahac je 15. oktobra 1942 poročal: »9. 10. je naša patrola ujela nekega belogardista, ki je bil ranjen med našo akcijo na Begunje, ko se je boril proti nam. Justificiran 11. 10. 1942.« Napad na postojanko vaške straže Begunje pri Cerknici in na sosednje postojanke Bezuljak, Topol, Selšček v noči od 18. na 19. september 1942 sta izvedla Krimski odred in en bataljon Dolomitskega odreda. Loški odred je tisto noč napadel postojanko vaške straže v Kozariščah.

Bojan Polak in Janez Hribar, komandant in komisar Šercerjeve brigade, sta v poročilu, napisanem 29. oktobra 1942, zapisala (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 167–177): »Dne 17. 10. zvečer smo napadli belogardiste v Gornjih Otavah. Akcija ni uspela. Uspela ni zaradi tega, ker četa, ki bi morala vdreti v šolo, preden bi prispeli v njo belogardisti, ni izvršila svoje naloge dovolj hitro. Šolo samo, ki je enonadstropna stavba in ima vsa okna zazidana, pa ni mogoče zavzeti brez večjih žrtev. Naši so nato pozvali belogardiste v šoli, naj ne streljajo, in so se približali prav pod okna šole. Ko so jih pozvali, naj oddajo orožje, tega niso dopustili voditelji, ki so iz Begunj, dočim bi bili domačini pripravljeni orožje oddati, pa se boje maščevanja begunjskih belogardistov in po njih naščuvanih okupatorjev. Naši so nato izvršili rekvizicijo pri belogardistu Koščaku Janezu. Vzeli so 4 prašiče, 2 vola, krompir, fižol, bob, grah, jabolka, pšenico, 2 zimski suknji, 2 suknjiča, 1 hlače in nekaj komadov perila. Pri vdoru proti šoli je padel naš tovariš /Franc Debevc iz Borovnice/. Padel je od naše krogle. /.../

Dne 24. 10. zvečer smo napadli belogardistično vas Dobec. Vas je bila obdana z žično mrežo, napolnjeno z električnim tokom. Zažgali smo 3 hiše, iz katerih so belogardisti streljali in se niso hoteli predati. Če niso imeli belogardisti v hišah ognja varnih kleti, so v njih zgoreli. V tej borbi je padel 1 naš tovariš.« Res strašna »borba« je bila to, pa še »narodnoosvobodilna« za povrh.

Spomenik komunističnega zločinca Borisa Kidriča v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Priključiti partizanom, »kdor pa to ne naredi, pa naj dobi kroglo in mu naj zgori dom«

Prvega novembra 1942 je Kardelju pisal Franc Leskošek, sekretar CK KPS (Jesen 1942, str. 179): »Strinjam se, pa tudi Matija / Ivan Maček/ se strinja, da smo bili preveč liberalni proti bega in bo treba vreči parolo med ljudstvo, pa ne samo to, tudi zaostriti bo treba borbo proti bega /v knjigi Jesen 1942 izpuščeno/. Elementi, ki niso belogardistični, a so pri bega zaradi strahu ali česarkoli drugega, morajo priti do prepričanja, da je nemogoče sedeti na dveh stolih in da se bodo morali odločiti za ali proti. Oni morajo vedeti, da jim od partizanske vojske grozi isto kakor od italijanske. Če so pošteni, se bodo odločili za predajo in se priključili partizanom in se z njimi borili proti okupatorjem, kdor pa to ne naredi, pa naj dobi kroglo in mu naj zgori dom. Treba bo tudi napisati letak, v katerem se to stališče pove in te elemente v bega obvesti.«

Spomenik komunističnega zločinca Borisa Kidriča v Mariboru. FOTO: Ivo Žajdela

Navodilo »za boj proti belogardističnim enotam«

Ker partizanski napadi na postojanke vaških straž niso bili uspešni (to, kaj je tu za koga uspeh, je seveda še dodatno vprašanje), je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet 1. novembra 1942 poslalo brigadam in odrednim štabom posebno navodilo »za boj proti belogardističnim enotam«, ki med drugim jasno pokaže, kdo je koga napadal. Navodila sta podpisala Ivan Maček, komandant, in Boris Kidrič, politkomisar glavnega partizanskega poveljstva. Ker gre za enega od ključnih dokumentov, ki so do skrajnosti razplamteli komunistično nasilje, ga bom povzel skoraj v celoti (Jesen 1942, str. 184–187; Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 4, Ljubljana, 1958, str. 213–215): »Akcije, ki so jih izvršile naše čete zadnje tedne proti beli gardi, so pokazale slabost, ki je izredno nevarna in ki jo moramo zato na vsak način odpraviti. Izkazalo se je namreč, da naše čete ne zavzemajo utrjenih belogardističnih postojank in da ne uničujejo belogardistične žive sile, temveč da izvajajo svoje napade zgolj polovičarsko. Namesto da bi jurišale do zavzetja utrjene belogardistične pozicije, se pred belogardističnim ognjem dostikrat umaknejo sredi svojega napada.«

Spomenik komunističnega zločinca Borisa Kidriča v Novi Gorici. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistično-partizanski boj za teren in za nadoblast nad terenom

»Če te slabosti ne bomo takoj odstranili, bo naša celotna ofenzivna akcija, ki jo trenutno vršimo proti beli gardi, ostala v svojem bistvu neuspešna /vsi poudarki so v originalu, op. I. Ž./. Prvič se bo v končni konsekvenci beli gardi utrdila zavest, da ji nismo kos, drugič pa se bo bela garda vgnezdila in zabarikadirala v vseh onih krajih, od koder je mogoče obvladati obsežnejše okolice /Gre torej za boj za teren in za nadoblast nad terenom, op. I. Ž./. Na ta način bi bela garda ohranila in razvila svojo kontrolo nad civilnim prebivalstvom, četudi rastejo vsi objektivni pogoji, da partizanske čete znova kontrolirajo obsežne predele in uničujejo izdajalsko belogardistično zalego. Preti torej nevarnost, da bomo imeli opravka z dolgotrajnejšo državljansko vojno, čeprav imamo ugodne politične in vojaške okoliščine, ki nam omogočajo, da reduciramo belogardistične pojave na neogibni, iz protiljudskih in protinarodnih razrednih pobud izvirajoči minimum. Iz vsega tega pa sledi, da morajo naše čete brezpogojno in takoj preiti na zavzemanje utrjenih belogardističnih postojank in na dejansko uničevanje belogardistične žive sile. To je trenutno njihova osnovna vojaška dolžnost.«

Spomenik komunističnega zločinca Borisa Kidriča v Kidričevem. Dokler ga niso ukradli ... FOTO: Ivo Žajdela

»Partizani morajo zagoreti v sovraštvu do belogardističnih izdajalcev«

»Od kod izvira sedanja nezadostna vojaška udarnost naših čet? Iz precenjevanja vojaške kvalitete belogardističnih tolp. Tako precenjevanje, ki je še vedno zakoreninjeno med moštvom, kakor tudi – in ponekod celo predvsem – med komandnim in politkomisarskim sestavom, je bistvena ovira za naglo likvidacijo oborožene belogardistične 'sile'.

Naše čete in naš komandni ter politkomisarski sestav se morajo zavedati, da belogardistična vojaška sila ni in ne more biti visoke vojaške kvalitete. Če izvzamemo jedro zagrizencev, moramo ugotoviti, da se belogardistične tolpe rekrutirajo prvič iz najbolj zaostalega in potemtakem najmanj zavednega ljudskega elementa in drugič iz prisilno mobiliziranih. Mar naj ima taka 'vojska' iste vojaške izkušnje in isto moralo kot partizani?! To sploh ni vojska, temveč je – tolpa! Naloga naših politkomisarjev je torej, da odpravijo iz naših čet tudi poslednje sledi defenzivnega nastrojenja in precenjevanja vojaške kvalitete belogardističnih tolp. Hkrati morajo navdati čete z zavestjo odgovornosti, ki je prav sedaj, ko je z naglimi partizanskimi udarci še mogoče zadušiti razvoj dolgotrajne državljanske vojne, izredno velika. Partizani morajo zagoreti v sovraštvu do belogardističnih izdajalcev in v pripravljenosti, da darujejo tudi življenje za likvidacijo belogardističnih tolp!«

Ploščo, ki časti partizanski zločin na Turjaku, so pred leti obnovili in tako še v demokraciji častijo zločinsko partizansko morijo na Turjaku septembra 1943. FOTO: Ivo Žajdela

Bombaši in mitraljezi

»Naloga naših štabov je, da vojaško pripravijo zavzetje belogardističnih utrjenih pozicij in uničenje belogardistične žive sile. V tej splošni okrožnici poudarjamo predvsem naslednje: a) izpopolniti je treba našo vojaško obveščevalno službo; pred napadom se je treba s pomočjo terencev, patrulj, observatorjev itd. dokopati do točnega znanja o belogardističnih utrjenih pozicijah, o sistemu njihovih straž itd.; b) pripraviti je potrebno nadroben načrt za sam napad; komanda napada je dolžna v teku napada načrt dosledno izvajati; c) organizirati je treba posebne oddelke bombašev iz najhrabrejših partizanov; oddelki bombašev morajo predstavljati poleg mitraljezov osnovno silo napada. /.../

Kjer je bega zasedla in utrdila vasi in kraje, od koder je mogoče obvladati obsežnejšo okolico, morajo odredne čete te vasi oziroma kraje brezpogojno obkoliti z vrsto zased ter tolči vsako belogardistično patruljo oziroma vsak belogardistični oddelek, ki bi hotel iz utrjene vasi ali vanjo. Na ta način bomo prvič preprečevali belogardistično kontrolo okolice, drugič pa najbolje pripravljali svoje napade na utrjene belogardistične pozicije.«

Šele v demokraciji se je zločinski plošči na Turjaku lahko pridružila tudi druga, ki nas spominja na tragedijo oziroma partizanski velezločin. FOTO: Ivo Žajdela

Partija, revolucija, genocid

1. novembra 1942 je partizanski glavni štab poslal štabu Tomšičeve brigade še ločena navodila za učinkovitejšo vojno proti protirevolucionarjem. V njem beremo ostro kritiko partizanskemu vodstvu, ker je premalo odločno pri izvajanju revolucionarnih akcij. Partizani in revolucija? Partizani in Partija? Partizani in genocid? Le popolni ignoranti vedno znova trdijo drugače. Poglejmo torej še enega iz množice podobnih ukazov partizanom (Jesen 1942, str. 188–192): »Vaše poslednje poročilo, ki govori o akciji proti beli gardi v D/evici/ M/ariji/ v Polju, smo prejeli. Tovariši, skrajen čas je že, da vaša brigada začne izvajati bolj uspele akcije. Imeli ste že nekoliko neuspelih akcij proti beli gardi zaradi tega, ker štab brigade ne posveča dovolj pozornosti pri načrtu za akcije. Stalno poudarjamo, da je zelo važno, da so naše akcije proti beli gardi uspešne, pa kljub temu štab Udarne brigade Toneta Tomšiča ne vzame tega za resno. Zato vas opozarjamo, da bomo v bodoče disciplinsko postopali proti tistim, ki bodo odgovorni za neuspeh ene ali druge akcije. /.../ Če vi niste kos beli gardi, ali hočete, da naj bodo potem majhne terenske čete?«

 Nadaljevanje v: Edvard Kardelj, partizani, vaške straže