Rdeči salonarji, razkrite tetovaže, obračanje hrbta častni četi, krohotanje pred novinarji ob zatikanju med dajanjem izjave, globok dekolte na Japonskem, boksarski dvoboj v državnem zboru, nenavadno komentiranje med glasovanjem (»No, zdaj pa gremo k bolj perečim temam!« …) in nazadnje, pred dnevi, fotografije v večerni opravi v slogu filma »Veliki Gatsby«.

Zaradi vsega naštetega je Urška Klakočar Zupančič javnosti bolj poznana po kontroverznem vodenju Državnega zbora kot po strokovnosti in kompetencah. Tistih, ki jo bolje poznajo, to niti ne čudi, saj je že v času sodniške kariere dvigala prah z objavami na družbenih omrežjih o »velikem diktatorju« Janezu Janši in o tem, da je dala epidemija polet »zafrustriranim osebkom s kriminalno preteklostjo«.

Ali je dorasla funkciji, ki jo opravlja? Je njeno vodenje Državnega zbora prineslo v politiko sproščenost ali smeši in razgrajuje eno od velikih štirih funkcij v državi? Je šla v svojem ravnanju tudi že čez rob? Zakaj je javnost tudi do njenih ekscesov precej tolerantna? Na ta vprašanja je v pogovoru za spletno Družino odgovarjal Edvard Kadič, strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj, kolumnist, politični komentator, avtor več knjig in urednik medija Portal24.si.

Edvard Kadič je strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj, kolumnist, politični komentator, avtor več knjig in urednik medija Portal24.si. FOTO: osebni arhiv

Kako ocenjujete vodenje Državnega zbora, odkar je na čelu Urška Klakočar Zupančič? V čem, če v čem, je drugačna od svojih predhodnikov?

Urška Klakočar Zupančič je drugačna od svojih predhodnikov po tem, da predsedovanja Državnemu zboru ne razume zgolj kot uradniške funkcije z nekoliko bolj zadržano pojavo predsednice, temveč si želi več medijske prisotnosti. Po do sedaj videnem celo mislim, da ta funkcija ni zanjo. Ne govorim o strokovnih kompetencah. Ona si želi ploskanja, laskanja, potrditve, položaj predsednice Državnega zbora pa tega ne omogoča na tak način. Njej bi bolj ustrezal položaj npr. predsednice države.

Že kar nekajkrat je v zadnjih mesecih Urška Klakočar Zupančič dvigala prah s svojim ravnanjem, nazadnje z »boksarskim dvobojem za dober namen« v Državnem zboru. Kakšen vtis ste dobili ob ogledu videa?

Ob ogledu videa sem se spomnil na znani rek, ki pravi, da je z dobrimi nameni pot pogosto tlakovana v pekel. Ne dvomim, da je imela dober namen. To je še posebej očitno sedaj, ko se z vsemi okoli sebe prereka in javnosti dopoveduje, da se iz nje norčujejo zaradi zlobe. Verjetno je tudi nekaj zlobe in privoščljivosti zraven, še posebej političnih nasprotnikov, zagotovo pa je narejena napaka, da so posneli ta video tudi potem, ko se nobena druga poslanska skupina v Državnem zboru ni želela priključiti. To bi moralo pomeniti rdečo luč tudi zanjo. Zdaj pa imamo v bistvu strankarski »promo« izdelek z Urško Klakočar Zupančič v glavni vlogi, vse skupaj pa na račun davkoplačevalcev in hudo bolnih otrok. V bistvu je zdaj vse narobe, ceno pa bo prej ko slej plačal Robert Golob, saj jo je pravzaprav on postavil tja.

Nekateri obnašanje Urške Klakočar Zupančič vidijo kot sproščanje napetega ozračja v slovenski politiki in vrnitev sproščenosti v poslanske klopi, drugi kot razgradnjo, razvrednotenje in smešenje funkcije predsednika Državnega zbora. Na katero stran se nagibate vi?

Sam sem nekoliko bolj konservativnih pogledov, kar se tiče obnašanja nosilcev javnih funkcij. Nekateri poslanci in poslanke so že v preteklosti pokazali, da jim je ugled Državnega zbora precej oddaljen pojem. Od potiskanih in premajhnih majic, do prostaškega izražanja in različnih, tudi fizičnih izpadov. Pa vendar me to niti ne moti toliko, saj je Državni zbor konec koncev hram demokracije in poslance imamo takšne, kot si jih zaslužimo. Pri predsedniku oz. predsednici Državnega zbora pa je vseeno malo drugače. Gre za funkcijo, ki je po hierarhiji države ena od velikih štirih (predsednik države, vlade, državnega zbora in državnega sveta), in po mojem mnenju se spodobi, da se temu primerno tudi obnaša. Predvsem, da ne deli ljudi s svojim obnašanjem.

Je šla po vašem Urška Klakočar Zupančič kot predsednica Državnega zbora kdaj tudi že predaleč?

Mislim, da najboljše še sledi, saj je šele slabega pol leta na tej funkciji. Počakajmo še pol leta.

Kaj pove njeno obnašanje kot predsednice Državnega zbora o Urški Klakočar Zupančič kot osebi?

Predvsem, da si neizmerno želi pozornosti in potrditve, da ji tega očitno precej manjka v življenju. Kot sem že omenil, menim, da ta funkcija ni najbolj primerna zanjo. Bolje bi se odrezala v vlogi npr. predsednice države. Več bi se lahko kazala, slikala in bila deležna več naklonjenosti.

Tudi predsednik vlade dr. Robert Golob je z nekaterimi izjavami v zadnjih mesecih dvignil precej prahu, zlasti s »soncem in slano morsko vodo kot najboljšem zdravilu zoper covid« in z »dnevom ali dvema brez mesa kot rešitvijo za pomanjkanje krmil«. Ali takšne izjave pritičejo funkciji premierja?

Mislim, da Robert Golob v času svojih izjav še ni dobro ponotranjil položaja, ki ga je zasedel. Prej je bil direktor monopolnega državnega podjetja in vse napake je preprosto zalil z denarjem ali pa se jih sploh ni videlo navzven, saj pri monopolistih rezultatov nimaš s čim primerjati, če so pa edini na trgu. Od omenjene izjave, da se covid zdravi s soncem in morsko vodo, pa do izjav o gorivu, ki so vodile v kolaps po bencinskih servisih, ali »najboljše« možnosti odkupa žita za kmete, za katerega ni bilo popolnoma nobenega zanimanja. Pravo vprašanje je, do kdaj mu bodo mediji to še odpuščali oz. kdaj bo cena za odpustke tako narasla, da je ne bo več zmogel plačevati. Javnost ve samo tisto, kar ji mediji sporočijo. Če mediji ne problematizirajo izjav o tem, da on že ve, kakšne bodo cene energentov v prihodnje, in da naj se po njegovem v Sloveniji nič ne bojimo, medtem pa se v Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji javno pripravljajo na redukcije, potem bomo pač v trenutku, ko bo zmanjkalo elektrike, plesali, da nam bo toplo.

Zakaj so takšne izjave ali dejanja med javnostjo normalno sprejete, če jih izrečejo določeni politiki; če bi jih kdo drug, pa bi bile demonizirane?

Politik je izbranec ljudstva, tj. predstavlja večjo skupino ljudi. Vsaka izjava je torej sama po sebi abstrahirana volja njegovih volivcev. To pa pomeni, da ima tudi večjo težo in določeno barvo, ki jo vnaša profil volilnega telesa, ki ga je izvolil. Politik je ob tem tudi nekakšen vplivnež, saj njegove izjave zaradi svoje volilne baze in podpornikov lažje in hitreje dobijo odmev v javnosti. Desetletja demonizacije desnice in voditeljev na desnici s strani prevladujočih medijev z RTV Slovenija na čelu so nas pripeljala v bizaren položaj, da je nekaj narobe, če si konservativen. Da je vse, kar je progresivno, dobro, kar je pa konservativno, je a priori nazadnjaško, fašistično in ne vem, kaj še vse. Temu primerno se potem tudi interpretira izjave izpostavljenih posameznikov.