Edvard Ferjančič - Taras je bil primorski duhovnik med letoma 1922 in 1957. Od leta 1944 je bil župnik v Kojskem. Postal je funkcionar komunistične organizacije. Zveza borce iz Nove Gorice je o njem izdala knjigo.

Edvard Ferjančič - Taras se je rodil leta 1898 v Vipavi, umrl pa leta 1957 v Kojskem. Posvečen je bil leta 1922. Najprej je v letih 1922−1925 služboval v Solkanu in nato v raznih krajih. Leta 1944 ga je goriški nadškof imenoval za župnika v Kojskem v Goriških brdih. Tam je ostal, dokler se ni smrtno ponesrečil pri krasitvi cerkve ob pripravi za birmo.

Ferjančič je marca 1943 z ilegalnim imenom Taras začel sodelovati z Osvobodilno fronto oziroma komunisti. Jeseni 1943 so ga izvolili najprej za tajnika, nato pa za predsednika okrajnega »narodnoosvobodilnega odbora«. V tem času je reševal svoje vernike pred nemškimi vdori. Kasneje je sprejel mesto verskega referenta pri »Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru«. Po vojni je bil med soustanovitelji primorskega pokrajinskega odbora duhovnikov Osvobodilne fronte.

Ob 120. obletnici rojstva spominska slovesnost v Vipolžah

6. oktobra 2019 so v Vili Vipolže Območno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica, Občina Brda, Krajevne organizacije združenja borcev za vrednote NOB Dobrovo, Medana in Kojsko ter Zavod za turizem, kulturo, mladino in šport Brda priredili spominsko slovesnost ob 120. obletnici rojstva Edvarda Ferjančiča - Tarasa.


6. oktobra 2019 so v Vili Vipolže priredili spominsko slovesnost ob 120. obletnici rojstva Edvarda Ferjančiča - Tarasa: Branko Marušič, Egon Pelikan, župan Občine Brda Franc Mužič. Foto: splet

S prireditvijo so se poklonili »duhovniku in borcu za pravice primorskega človeka, ki je velik del življenja preživel v Kojskem – osebnosti, ki se je zavzemala za dobrobit briškega kmeta, živečega v pomanjkanju pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej«.

Župnik v Šlovrencu in Kojskem

Milena Beguš, avtorica zbornika Prispevki k zgodovini Brd 1914–1947, je predstavila Ferjančičevo življenje.

Edvard Ferjančič Edko je bil duhovnik iz Kojskega, majhne vasice v Goriških brdih. Rodil se je leta 1898 v Vipavi. Med prvo svetovno vojno se je boril na soški fronti, zatem je bil v oficirski šoli v Lipnici, vojaško službo pa je končal med borci za Koroško. Po prvi svetovni vojni se je odločil za študij bogoslovja. Kot kaplan je služboval v Solkanu in Tolminu, kot kurat v Štjaku. Potem je bil deset let župnik v Šlovrencu (1934–1944) in od marca 1944 v Kojskem.


Kojsko, foto: Ivo Žajdela

Že od leta 1943 je dejavno sodeloval z OF. Najprej je bil tajnik in potem predsednik okrajnega narodnoosvobodilnega odbora. Po dogovoru z goriškim nadškofom Margottijem je odstopil s položaja predsednika in postal verski referent pri istem odboru. Po vojni je vodil skupino Bricev, ki se je pogajala z zavezniško misijo o razmejitveni črti in tako prispeval k priključitvi Goriških brd Sloveniji. Že dve leti po vojni pa se je posvetil le svojemu dušnopastirskemu poslanstvu. Leta 1957 je zaradi padca z lestve pri krasitvi cerkve umrl.

Sodeloval je s komunistično OF

Leta 1943 je z ilegalnim imenom Taras začel sodelovati s komunistično OF. Izvolili so ga za tajnika in nato za predsednika okrajnega NOO. Kasneje je sprejel mesto verskega referenta pri PNOO in predsednika OF za »Zapadno – primorsko okrožje«. Obenem pa je ostal župnik v Kojskem. Med vojno je pripravil tudi predlog za rešitev kolonskega vprašanja za župnijo Šlovrenc in nekaj drugih vasi, kar dokazuje njegovo skrb za briškega kmeta, ki je kot kolon živel v revščini in sanjal o tem, da bo na svoji zemlji gospodar. To se je po vojni tudi uresničilo.


Kojsko, župnijska cerkev Marije Vnebovzete. Foto: Ivo Žajdela

Razmere na Primorskem

Glavnina prireditve je temeljila na strokovnih prispevkih, ki sta jih pripravila primorska zgodovinarja, dr. Branko Marušič in dr. Egon Pelikan. Kot poznavalca zgodovine goriškega prostora in avtorja številnih del sta razgrnila in predstavila okoliščine, ki so Ferjančiča spodbudile k aktivizmu. Govorila sta o razmerah, ki so v času po vojni zavladale na Primorskem in ki so poskušale orisati Ferjančičeva dejanja kot kontroverzna, kar je posledično vplivalo, da je njegova spominska tabla ni pristala na kojščanski cerkvi, ampak drugje. Zanimiva je bila odločitev nadškofa Margottija, ki je pristal, da je Ferjančič neuradno ohranil stike z OF na verski in ne na politični ravni, tudi potem ko je leta 1944 sicer prepovedal, da bi duhovniki imeli službe političnega, civilnega in upravnega značaja.

V knjigi Primorski duhovnik Edvard Ferjančič - Taras ( 1898–1957) je poleg prispevkov Egona Pelikana, Branka Marušiča in Milene Beguš objavljen tudi prispevek Edvard Ferjančič in njegov odnos do kolonata.

Spominska plošča zveze borcev

Borci NOB so mu ob stoletnici rojstva želeli postaviti spominsko ploščo na stavbi župnišča v Kojskem. Škofija je namero preprečila.

Ferjančič je z duhovnikom Antonom Bajtom, kasnejšim publicistom in zgodovinarjem, takoj po vojni (1946) ustanovil primorski pokrajinski Odbor duhovnikov OF. Takšni odbori so nastali tudi drugod po Sloveniji in leta 1949 prerasli v duhovniško Ciril-Metodovo društvo, ki ga Cerkev na Slovenskem ni nikdar priznala, ker so člani društva sodelovali s komunistično oblastjo.

Ploščo so nato postavili pred zdravstvenim domom v Kojskem. »Z vero v Boga in človeka se je posvetil uresničitvi teženj ljudi, boju za svobodo in priključitvi Primorske k domovini Sloveniji,« piše na njej. Podpisani so »Brici, borci in aktivisti NOB«.