Škof Stanislav Lipovšek: Kristjani ne gradimo edinosti v uniformiranosti, gradimo edinost v različnosti. Različnost ni ovira, je bogastvo. FOTO: Grega Valančič/Sportida



Danes smo v krščanskem svetu začeli teden molitve za edinost kristjanov. Datum med 18. in 25. januarjem se na severni polobli drži že od leta 1908, ko se je na pobudo ameriškega anglikanca Paula Watsona ekumenska molitvena veriga začela, močno ga je spodbudil drugi vatikanski koncil. V teden molitve za edinost se vključujemo vsi kristjani, katoličani, pravoslavni, evangeličani in binkoštniki.

Gradivo za teden molitve za edinost že dolga desetletja skupaj pripravljata Papeški svet za edinost in Svetovni svet Cerkva. Pripravljeno je za rabo na svetovni ravni, na narodni ravni se prevod lahko prilagodi. Pri nas je za to poskrbi Komisija za ekumenski dialog pri SŠK v sodelovanju s predstavniki drugih krščanskih Cerkva. Osnutek za letošnji teden so pripravile redovnice iz samostana Grandchamp v francosko govoreči Švici, severno od Ženeve, ki je bila središče švicarske reformacije. Vse od ustanovitve so doživljale bolečino razdeljenosti med krščanskimi cerkvami in tako odkrile svojo ekumensko poklicanost. Glavno povabilo, ki so ga izbrale sestre, pri katerih se je navdihoval tudi Roger Schutz, ustanovitelj skupnosti v Taizeju, je: »Ostanite v moji ljubezni in obrodili boste obilo sadu« (Jn 15, 5). Z njo so sestre – približno 50 jih živi v samostanu, so različnih narodnosti in iz različnih krščanskih Cerkva – podelile izkušnjo in modrost svojega kontemplativnega življenja v Božji ljubezni in spregovorile o sadovih te molitve – to je tesnejše občestvo med kristjani.


Osnutek za letošnji teden so pripravile redovnice iz samostana Grandchamp v francosko govoreči Švici. FOTO: splet


Pred začetkom tedna za edinost smo se pogovarjali z upokojenim celjskim škofom Stanislavom Lipovškom o zgodovini ekumenizma v svetu in pri nas, o sadovih molitve za edinost, o novem ekumenskem vademekumu za škofe, ki ga je pred dobrim mesecem izdal Papeški svet za edinost, o rehabilitaciji Lutra in drugih »nerešenih« teoloških in pastoralnih vprašanjih, ki nas še čakajo, »da bi postali eno«, kot je znamenito ekumensko okrožnico naslovil sv. Janez Pavel II. Celoten pogovor bo objavljen v novi tiskani Družini (4/2021).

Pred nekaj meseci je minilo 60 let od ustanovitve Papeškega sveta za edinost. Kakšni koraki so bili storjeni v teh desetletjih?

Mnogo korakov, mnogo velikih korakov! Tajništvo za edinost kristjanov je ustanovil papež Janez XXIII., ko je napovedal koncil in si za eno glavnih nalog zadal izpolnitev zapovedi edinosti vseh kristjanov. Povabil je pravoslavne in protestante. »Moj glas drhti,« je rekel, ko jih je pozdravljal: »Molimo isti očenaš. Naš Oče je v nebesih, smo bratje in sestre.« Takrat so sklenili, da bodo nadaljevali srečanja, kajti »če se hočemo ljubiti, se moramo spoznati, če se hočemo poznati, pa se moramo srečati.« Drugi vatikanski koncil je ekumenizmu začrtal pot, Janez Pavel II. je z okrožnico Da bi bili vsi eno pred četrt stoletja (1996) postavil še jasnejše smerokaze, papeža Benedikt XVI. in Frančišek pot edinosti še utrjujeta.

Kateri so bili »vrhovi« na tej poti?

Že leta 1964 sta papež Pavel VI. in carigrajski patriarh na Oljski gori skupaj molila očenaš in preklicala izobčenje, leta 1999 so v Augsburgu v Nemčiji predstavniki Svetovne luteranske zveze in Katoliške cerkve podpisali nauk o opravičenju, spomnimo se ekumenskega potovanja papeža Frančiška v švedski Lund in dokumenta Od konflikta do skupnosti … Korakov na svetovni ravni je bilo ogromno, vendar prostor ne dovoljuje, da bi vse naštevali. Sad vsega pa je, da sta se povečala vzajemno poznavanje in spoštovanje med kristjani različnih cerkva, kar je pripomoglo k preseganju ukoreninjenih predsodkov. Ozdravljene so bile stoletne in tisočletne rane.

Kaj pa si vi predstavljate kot »edinost kristjanov« oziroma obrnjeno: koliko poti nam še preostane do edinosti?

Eno naj bo gotovo: edinost ni v prvi vrsti sad naših prizadevanj, ampak je dar Svetega Duha. Ta dar dobimo z molitvijo. V knjižici za letošnji molitveni teden je zgodba, ki najlepše opiše, kako edinost raste, če smo ukoreninjeni v Kristusa. Predstavljajte si ljudi, sklenjene v krogu, na sredini pa je šopek rož. Rože predstavljajo Boga. Čim večji je krog, čim bolj smo oddaljeni od rož, bolj smo narazen tudi drug od drugega, in bolj se sklenjeno bližamo rožam, tem bliže smo si tudi med seboj. Smer ekumenizma je Kristus, evangelij, ki je za vse enak, le različno ga »interpretiramo«. Tu pa se pogovarjamo, to je ekumenski dialog, dialog resnice, ki pa se uresničuje pod vodstvom Svetega Duha, Božji Duh pa je tam, »kjer bratje bivajo skupaj«.


Škof Stanislav Lipovšek: Edinost ne pomeni enakosti, ekumenizem ne pomeni prizadevanja, da bi vsi postali kot mi. FOTO: Grega Valančič/Sportida


Torej bogastvo v različnosti?

Kristjani ne gradimo edinosti v uniformiranosti, gradimo edinost v različnosti. Različnost ni ovira, je bogastvo. Za katoličane lahko rečem, da smo v preteklosti prevečkrat ravnali narobe: če nisi kot mi, nisi z nami. Edinost ne pomeni enakosti, ekumenizem ne pomeni prizadevanja, da bi vsi postali kot mi. Božji Duh veje, kjer hoče, zato je pomembna molitev. Da zaznamo darove, ki smo jih prejeli, da si darove priznamo, jih izmenjujemo. Dovolimo, da Božji Duh deluje tudi v sestrski Cerkvi. In da so njihovi darovi tudi za nas, da se veselimo njihovega daru. Katoličani smo v zgodovini padli na marsikaterem izpitu. Drugi vatikanski koncil je po milosti Svetega Duha poudaril prav to, da raznolikost ne nasprotuje enosti Cerkve, ampak povečuje njeno lepoto. Samo Sveti Duh lahko prebudi raznovrstnost, mnogoterost in obenem ustvarja enost, daje skladnost Cerkvi, piše papež v okrožnici Da bi bili eno.

K temu kliče tudi letošnja molitvena osmina, kakšno mesto ima v ekumenskem gibanju?

»Vi ste moji učenci, po tem vas bodo prepoznali, če se ljubite med seboj.« To so Kristusove besede. Delitve med kristjani so za svet pohujšanje, medsebojna ljubezen, spoštovanje pa je naše razpoznavno znamenje, še več, ljubezen med nami je zapoved. Kako smo kristjani uresničevali Kristusovo zapoved ljubezni, pa nam govori zgodovina. Že v apostolski dobi so se začela trenja, to vemo iz Pavlovih pisem, ko o prepiru sprašuje Korinčane: »… Ta ali oni izmed vas pravi: Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov. Mar je Kristus razdeljen?« Skozi celo tisočletje so se razprtije nadaljevale, v antagonizem se je vmešala še politika in leta 1054 je prišlo do žalostnega razkola med vzhodom in zahodom. In potem še v 16. stoletju, ko je katoliški menih Luter, razočaran nad dejstvi v Cerkvi, začel reformo, ki je leta 1517 pripeljala do razkola. Pobude za zbliževanje so prihajale že konec 18. stoletja od bibličnih gibanj, začetek molitvenega tedna za edinost kristjanov pa sega v leto 1908. Pobudo je dal anglikanec Paul Watson in molitev, vedno v istem tednu med 18. in 25. januarjem, po več kot sto letih ni ugasnila, še okrepila se je. Molitvena pot nas vabi k ponižnosti pred resnico, da bi znali razumeti tudi zgodovinske odločitve, ki se nam že stoletje zdijo napačne, v tistem času pa so se morda zdele edine mogoče …