Prvo berilo: Bog opozarja nevredne duhovnike, Mal 1,14b–2,2b.8–10;
Ps 131;
drugo berilo: Apostol je pripravljen dati življenje za brate, 1 Tes 2,7b–9.13

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 23,1-12):

Tedaj je Jezus spregovóril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakníti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo 'učitelj'. Vi pa si ne pravite 'učitelj', kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite 'oče', kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite 'vodnik', kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami naj bo vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«

Video razlaga za otroke

Navidezni ali resnični? 

Piše: p. Milan Bizant

Praktično celotno 23. poglavje Matejevega evangelija prinaša Jezusove neizprosne besede, namenjene farizejem in pismoukom. Imenuje jih hinavci. Na začetku poglavja – in to je naš odlomek – Jezus opozori množice in svoje učence o farizejski zgrešenosti. V čem je problem? Poglejmo.

Ego in pozunanjenost

Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Jezus je rekel ljudem, naj se držijo njih učenja, ko posredujejo Mojzesov nauk; naj pa ne sledijo njihovim delom in držam. Zakaj? Ljudem nalagajo neznosna bremena, sami pa jih še s prstom nočejo premakníti. Bremena je bil judovski izraz, ki je zajemal predpise postave, katere varuhi so bili prav pismouki.

Bremena je bil judovski izraz, ki je zajemal predpise postave, katere varuhi so bili prav pismouki.

Njihova zlaganost je bila v tem, da so nekaj učili, a tega sami niso živeli. A namesto da bi to priznali in se odprli Kristusu, so hoteli obdržati piedestal duhovnih avtoritet. Farizejska drža v središče postavi svoj ego, svojo javno podobo pred ljudmi. Zatorej navideznost in pozunanjenost, boj za čast in slavo pred ljudmi.

Obenem s tem, ko Jezus zrelativizira pismouke (in s tem vsako institucijo), prenese temeljno avtoriteto na Boga, na Svetega Duha. Sv. Avguštin je rekel, da on pridiga vsem ljudem iste besede. A vendarle bodo nekateri nagovorjeni in drugi ne. Odvisno je od notranjega učitelja v njih srcih. Tisti, ki uči, je torej sam Gospod, nebeški učitelj.

Poviševanje ali služenje

Gospod tudi nas vabi, naj bomo zdravo kritični do vseh, ki nam govorijo o verskih stvareh. Naj razločujemo, ali nas nekdo res vodi h Kristusu, edinemu vodniku, k Bogu, edinemu Očetu, k Jezusu, edinemu učitelju, ali pa nas priklepa na sebe. Še posebej, ko ponuja neko svoje učenje, ki izgleda do konca trdno in jasno, edino pravilno, celo bolj od papeževega. Zdi se mi, da lahko nekateri ljudje kar hitro padejo na to, saj najdejo ob takšnih učiteljih, očetih in vodnikih trdnost, ki jih vsaj začasno naredi močne. A daljnoročni sadovi so pomembni.

Sadovi pokažejo prej ali slej, ali je na delu Božja darovanjska ljubezen, Kristusova drža, Sveti Duh ali pa egoistična v strah zase zaobrnjena drža. Ali dinamika poviševanja, povzdigovanja, stremljenja po položajih (tudi cerkvenih) ali pa dinamika služenja, spusta, ponižnosti (da le ni kaka patološka ponižnost, ko človek reče, da ni nič kaj vreden).

Močna je past igre, ko želimo izpasti boljši, kot smo.

Gospod vsakomur od nas sprašuje vest, ali smo navidezni ali resnični. Polnost odnosa se pretaka v pristnosti. Vemo, kako močna je past igre, ko želimo izpasti boljši, kot smo, in hočemo svojo neoporečnost ohraniti. Ni enostavno sestopiti s piedestala ter priznati svojo revščino in s tem potrebo po Božji ljubezni. Je pa to edina odrešenjska pot.