Njegova bajta je stala zunaj vasi na zmerni vzpetini, od koder je bil lep razgled, za katerega se pa Miha ni brigal. Zanj je bil najlepši pogled na poln kozarec sladke rebule. Da je bil velik prijatelj te izvrstue vinske kapljice, ga je izdajal nos. ki se je svetil v lepi rdeči barvi kakor svetilnik. In zakaj so mu pravili »dvostranski Miha?« Mož ni izgubil nikdar ravnotežja; v vsaki nesreči je našel dve strani, dobro in slabo. Ko mu je poginila edina krava, je rekel nekomu, ki ga je hotel tolažiti: »Po eni strani je res hudo, ker ne bo mleka pri hiši, ko nimam denarja, da bi si drugo kupil. Po drugi strani je pa le dobro, ker je ne bo treba »gleštati, « pa tudi jeze in prepira ne bo več, ko je tako rada uhajala na paši v škodo. Ko mu je žena umrla in je ostal sam, sta z Vodopivčevim Janezom obhajala sedmino pri rebuli. Prvi liter sta izpila molče. Pri drugem se je pa Mihu odvezal jezik.

»Vidiš, Janez, po eni strani je res nerodno, da me je Maruša samega pustila, ko nimam...