Poseben čar je v obhajanju praznikov na kraju, kjer so se po izročilu dejansko zgodili. Ne glede na to, ali se udeležite velikonočnee vigilije v baziliki Božjega groba ali v noči velikega četrtka skupaj molite na Oljski gori – ta praznovanja v Sveto deželo vsako leto privabijo ljudi z vseh koncev sveta.

Kakšna je dejanska zgodba o teh svetih krajih?

Pa ne le ob veliki noči: romarji na goro Sion na jugu starega mestnega jedra v Jeruzalemu prihajajo vse leto, da bi obiskali prostor, ki ga častijo kot dvorano Jezusove zadnje večerje. To je preprosta, majhna dvorana, v kateri se romarji zbirajo zelo pogosto. Toda kakšna je dejanska zgodba o teh svetih krajih?

Preudaren pogled na Sveto pismo

Prvi vpogled v Novo zavezo nas sprva malce razočara: o kraju, kjer naj bi Jezus obhajal večerjo s svojimi učenci na predvečer križanja, ni rečeno skoraj nič. V evangeliju po Luku je recimo zapisano le: »Pokazal vama bo v nadstropju veliko opremljeno obednico in tam pripravita« (Lk 22,12).

Evangeliji pa molčijo o tem, kje natančno je bila ta »gornja soba« in kdo je bil njen lastnik. Zato tega prostora na podlagi novozaveznih besedil v bistvu ni mogoče natančno določiti.

Izročilo v gornjo sobo ni umestilo le zadnje večerje, pač pa tudi binkošti.

Izročilo v gornjo sobo ni umestilo le zadnje večerje, pač pa tudi binkošti. Ker so se prihoda Svetega Duha nad apostole na današnji gori Sion spominjali že zelo zgodaj v krščanstvu, ni minilo dolgo, ko je tam svoje sveto mesto dobil tudi spomin zadnje večerje.

Zgrajena v času križarjev

Kakorkoli že, armenski lekcionar iz 5. stoletja že poroča, da so spomin na Jezusovo zadnjo večerjo obeležili v cerkvi Hagia Sion na gori Sion. V tem času so z natančnim krajem zadnje večerje tekmovala tudi druga najdišča: spomin na ta dogodek so recimo obhajali tudi v votlini na Oljski gori ali v votlini izdajstva v vrtu Getsemani. Zaradi pomanjkanja dokazov v Novi zavezi se je na prelomu tisočletja razvilo zelo raznoliko obhajanje spomina na Jezusovo zadnjo večerjo.

Po arheoloških raziskavah je bila gornja soba, ki jo romarji danes lahko obiščejo na gori Sion, zgrajena v času križarjev.

Potem ko je bila leta 1219 uničena cerkev sv. Sofije na gori Sion, v kateri so se med drugim spominjali Gospodove zadnje večerje, so morali verniki za to izročilo poiskati nov prostor. Po arheoloških raziskavah je bila gornja soba, ki jo romarji danes lahko obiščejo na gori Sion, zgrajena v času križarjev. Verjetno so v začetku 13. stoletja, po rušenju cerkve sv. Sofije, križarji začeli graditi ta spominski kraj, ob čemer so znova uporabili stare gradbene dele porušene cerkve.

Evharistična daritev trikrat letno

Ta prostor, ki je še vedno povezan s spominom na zadnjo večerjo Jezusa in njegovih učencev v gornji sobi, je arhitekturno razmeroma preprost. Gre za zelo enostavno sobo z dvema ladjama, samostoječimi stebri in pilastri. Ker so dvorano v 15. stoletju najverjetneje uporabljali kot mošejo, je v eni steni prostora t.i. mihrab, manjša zidna niša, ki nakazuje smer molitve. Edini krščanski simbol, na zelo nevsiljiv način povezan z dogodki, ki se jih spominjajo v tej sobi, je na enem od stebrov: na njem je upodobljen pelikan, ki raztrga svoje prsi, da bi njegovi mladiči lahko jedli iz njih.

V dvorano zadnje večerje vsak dan prihajajo nepregledne množice romarjev, ki želijo počastiti spomin na Jezusov zadnji obrok z njegovimi učenci.

Krščanska ikonografija je to legendo uporabila kot podobo Kristusa, ki se daruje za življenje sveta. Lomljenje kruha pri Gospodovi večerji in Jezusove pojasnjevalne besede »to je moje telo, ki se daje za vas« to zelo jedrnato povzemajo. Zaradi določil t.i. status quo smejo verniki evharistijo v gornji sobi obhajati le trikrat na leto. Kljub temu vsak dan prihajajo nepregledne množice romarjev, ki želijo počastiti spomin na Jezusov zadnji obrok z njegovimi učenci.