Škofijska Karitas Koper je v teh dneh začela z akcijo zbiranja sredstev za nakup in montažo dvigala za dolgoletno sodelavko in ravnateljico Škofijske Karitas Koper Jožico Ličen. Širše jo poznamo kot voditeljico projekta Umetniki za karitas. Bolezen jo je priklenila na invalidski voziček, domače okolje z dvojnimi stopnicami do bivanjskega dela hiše pa onemogoča, da bi odšla vsaj na vrt. »Težko je bilo reči JA, ko so sodelavci na Karitas že naredili načrt za dvigalo,« je iskrena Jožica. 

V zadnjega četrt stoletja je v sklopu Karitas Koper vodila ducate akcij za pomoč invalidom: »Težko je bilo pokimati in sprejeti dejstvo, da sedaj potrebujem pomoč sama.« A sodelavci Karitas so odločeni, da pomagajo. Že so naredili načrt za dostop do balkona, pri izpeljavi projekta, predvideni stroški bodo 19.800 evrov, pa potrebujejo našo pomoč. »Stopimo skupaj in pomagajmo Jožici! Vsak evro šteje,« kličejo s Karitas. Svoj prispevek lahko nakažete na račun:

Škofijska karitas Koper, Vipavska cesta 11, TRR SI56 0475 0000 3155 558, sklic SI00 130522, namen: dvigalo za Jožico.

»Tudi bolečina je molitev …«

Bolezen se je pojavila prav na začetku epidemije. V februarskem večeru 2020 je še sodelovala na okrogli mizi v Galeriji Družina, naslednji dan so jo zaradi težav s srcem odpeljali v šempetrsko bolnišnico. Pregledi, diagnoze, škatle zdravil … V tednu dni se je srce umirilo, začele pa so se bolečine v mezinčku desne noge. »Vsak dan sem težje vstajala, začel se je moj križev pot,« pravi. Bila je epidemija in domači so težje prišli na obisk. »Iskreno povem, da sem bila rada sama, lahko sem jokala, kričala, molila, dvomila – je to začetek konca?! Bolečine v nogi so bile nenehne in mnogo mnogo hujše kot ob rojevanju,« se spominja. 

Na poletje se je spet znašla v bolnišnici Šempeter, številni zdravniki in medicinske sestre so jo poznali in ji vlivali upanje; številni telefonski klici so ji vlivali korajžo. »Ko sem po telefonu govorila s škofom Jurijem, je vedno 'zadonel': Pogum, Jožica, je bilo lažje,« gleda nazaj. »Ali ko sem škofu Turnšku potožila, da boli in ne morem moliti, pa mi je dejal: »Tudi bolečina je molitev!'« … Besede svetega papeža Janeza Pavla II »korajža velja« je slišala od prijateljev in znancev neštetokrat.

FOTO: Tatjana Splichal 

»Srečna sem bila kot otrok, ko so mi povedali, da bodo amputirali nogo.«

Bilo je sredi poletja in nekega dne so jo, ker ne bi, kot so ji povedali, »dočakala domačega kirurga, ki se je vračal z dopusta«, odpeljali v izolsko bolnišnico. »Bolečine so bile neznosne, vnetje se je širilo, sepsa je šla po svoje. Ko mi je zdravnik povedal, da mi bo amputiral nogo, sem se posega veselila kot otrok. Še danes ne morem verjeti, kako sem bila srečna, pomirjena, Bogu hvaležna, ko sem se po operaciji zbudila in bolečin ni bilo več …« 

A moč je pošla in za Jožico se je začela nova Kalvarija. Apetita ni imela in vsakič, ko je dobila transfuzijo, se je v duhu zahvalila tistemu, ki je daroval kri: »Boglonaj, kdorkoli je bil.« Hčerki sta vsak dan prevozili kilometre, da je lahko popila skodelico močne juhe. Njena bolezen je sprožila verigo molitve, darovane so bile maše v številnih cerkvah po Sloveniji in zamejstvu. Da Karitas ni le gmotna pomoč, ampak je z boleznijo sprožila verigo molitev, ji je povedal škof Jurij. Ko so jo po treh mesecih iz izolske bolnišnice odpeljali v sežansko, je vprašala zdravnika, ali bo sploh še kdaj pri močeh, ji je dejal: »Vse je odvisno od vaše trme in kakšne fete pršuta – to je na Krasu najboljše zdravilo.«

FOTO: Ksenja Hočevar

»Ko dvigala ne bom potrebovala več, naj ga dobi kdo drug«

Meseci so minevali in za božič so jo prvič posadili na voziček, da je na hodniku sežanske bolnišnice videla božično drevo in prisluhnila voščilu otrok iz programa Karitas Popoldne na cesti, ki so ga poslali vsem zaposlenim v bolnici Sežana. Na svečnico je po dolgih mesecih spet prišla v domače okolje. 

Potrebuje pomoč, a večino opravil že zmore sama. Prek računalnika, telefonov in obiskov je že vpeta v delo za Karitas. Od februarja je le enkrat zapustila hišo, na prošnjo župana se je kot častna občanka Ajdovščina udeležila občinske prireditve. 

Čeprav pravi, da je celo nadstropje hiše dovolj veliko bivanjsko okolje, ji želimo, da se »zapelje« vsaj v čudovit vrt. Pogoj, ki ga je postavila sodelavcem Karitas, ko je sprejela načrt, da ji postavijo dvigalo, je bil, da dvigalo ne bo njena last, ampak od Karitas: »Želim, da ko ga jaz ne bom iz kakršnihkoli razlogov več potrebovala, da ga dobi nekdo drug.« Plemenita misel plemenite gospe. Hvala za pričevanje, draga Jožica!

Pogovor z Jožico o dvoletni Kalvariji bo kmalu objavljen v tiskani Družini.