Ena izmed služb zgodnjega krščanstva, ki je šla v pozabo in bi nam danes lahko znova prišla prav, je služba ostiarija (iz lat. ostiarius = varuh vrat, vratar, portir). Latinist Franc K. Lukman je za antičnega cerkvenega ostiarija uporabljal slovensko besedo »dvernik«. Verjetno za to, da bi ga razločevali od vseh drugih mogočih vratarjev, vključno z nogometnim.

Antični dverniki so imeli nalogo skrbeti za red pri vratih bogoslužnega prostora. Če je bila gneča velika, so pomagali razporejati ljudi. Po pridigi so iz bogoslužnega prostora spremljali katehumene, saj ti niso smeli biti pri lomljenju kruha. Ves čas pa so pazili, da ni v cerkev smuknil nekdo, ki vanjo ni smel: razgrajač, pogan, krivoverec, izobčenec. Dverniki so zato malce spominjali na današnje varnostnike pred ekskluzivnimi klubi.

Kasneje so nekatere naloge dvernikov prevzeli ključarji in mežnarji, stopnja ostiariat pa je postala del sistema nižjih kleriških redov brez posebnih nalog. L. 1972 je papež P...