Znano pesem za pripravljanje darov Kruh in vino, ki jo v uglasbitvi Franca Blažiča sicer poznamo iz pesmarice Slavimo Gospoda, je odel v bogato in presenetljivo zvočnost. Kvartni akordi, mehko zveneči septakordi in nonakordi se razvijejo tudi v manjše zvočne grozde, v orgelski spremljavi pa se pojavi barvita bikordalnost. Na prvi pogled skladba deluje precej zapleteno, vendar nam podrobnejša analiza pokaže, da so melodije posameznih glasov dokaj enostavne in gladko tekoče, tako da jih pevci lahko hitro usvojijo. 

Znano pesem za pripravljanje darov Kruh in vino je odel v bogato in presenetljivo zvočnost.

Precej pozornosti pa je potrebno nameniti sozvočjem, ki bodo zboru v začetku delovala precej nenavadno. Predlagam, da se določene akorde postavi in zapoje posebej, da se pevci nanje navadijo in jih ozavestijo. Šele potem se določeni deli skladbe zapojejo od začetka do ključnega akorda.

Skladba Sveti Štefan je nastala za cerkveni mešani zbor župnije Črnomelj, saj je zavetnik župnije sv. Štefan in so si zaželeli nove skladbe v čast njihovemu zavetniku in jo tudi že izvedli. V prvem delu skladbe je potrebno kar nekaj pozornosti nameniti sopranski melodiji, da se zares natančno prebere in potem utrdi. Včasih je zelo učinkovito, če se skladbe ne začnemo učiti od začetka, ampak najprej spretno razrešimo intonančne posebnosti in morebitne težave. 

Včasih je zelo učinkovito, če se skladbe ne začnemo učiti od začetka.

Predlagam, da soprani najprej zapojejo zaključek prvega dela (smrt je pretrpel), potem se pomaknemo nekoliko nazaj in zvadimo kromatični postop ob besedi muke ter združimo oba naučena motiva. Nato zraven navežemo še predtakt oziroma noto g¹. Po motivih se pomikamo nazaj, dokler ne zvežemo skupaj celotnega prvega dela skladbe. Tak način učenja ima med drugim tudi to prednost, da najtežji del največkrat ponovimo. Melodije ostalih glasov lepo tečejo, pozornost pa bomo morali nameniti predvsem disonančnim sozvočjem, da bodo zazvenela prepričljivo.

Ne bojmo se novih skladb, ki nas »zbrcajo« iz cone udobja.

Ne bojmo se novih skladb, ki nas »zbrcajo« iz cone udobja. Prepričan sem, da so učinkovita popestritev repertoarja in da zbor po soočenju z zahtevnejšo glasbo bolje zapoje tudi »standardni« repertoar. Ko se s cerkvenega kora med liturgijo oglasijo novi, za večino vernikov verjetno precej nenavadni zvoki, povzročimo s tem prevetritev ustaljenih vzorcev doživljanja liturgije. To je pravzaprav nujno potrebno, saj lahko kot kristjani le tako odgovarjamo na znamenja časa.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2023).