Saj vi kot otroci niste hodili k maši zaradi Jezusa, kajne? No, jaz nisem. Hodila sem, ker se je k maši šlo in ker je bilo pri maši »fajn«: malo sem nagajala, malo klepetala, malo poslušala, veliko pela, kasneje veliko sodelovala in organizirala. Dar osebne vere mi je bil dan po 30. letu, nič prej.

Najlepše je bilo po maši: najmanj toliko časa, kolikor smo bili pri maši, smo mladi potem še klepetali pred cerkvijo. Se družili. Si bili všeč. Se zmenili, kaj bomo skupaj počeli popoldan, kam jo bomo mahnili.

Mislite, da je pri otrocih danes kaj drugače? Oni živijo skozi naše odnose: pri maši živijo našo povezanost z Jezusom, po maši z drugimi člani župnije.

Znamenje žive skupnosti

Znan duhovnik mi je povedal, da je vedno, ko je prišel v novo faro, živost občestva takoj prepoznal po tem, ali so se po nedeljski maši ljudje še ustavili ali so hiteli domov. Če so se ustavili, je vedel, da je prišel v živo, povezano skupnost, kjer so vezi stkane in b...