Muzejsko društvo Železniki od leta 2004 izdaja zbornik Železne niti, ki prinaša prispevke z zgodovinskega, naravoslovnega in kulturnega področja ter predstavlja osebnosti in dogodke, povezane s Selško dolino.

Že 20 let si prizadevajo zapisati zgodovino Selške doline

Kot je v uvodniku 20. številke zapisal urednik Železnih niti Rudi Rejc si v Muzejskem društvu Železniki že 20 let prizadevajo zapisati zgodovino Selške doline. V 20 letih so bili ali so člani uredniškega odbora: Jaka Benedičič, Andrej Bogataj, Jože Bogataj, Katja Mohorič Bonča, Anja Čufar, Jože Dolenc, Irena Prevc Hajdinjak, Jernej Hudolin, Jožica Kačar, Primož Pegam, Peter Polajnar, Aleš Primožič, Katarina Primožič, Rudi Rejc, Jure Rejec, Bojan Rihtaršič, Anton Sedej, Marjeta Šketa, Tadeja Šuštar in Ladi Trojan Pobudnik, prvi urednik Železnih niti je bil Primož Pegam.

Sodelujoči v Železnih nitih. FOTO: Simon Benedičič / jzr.si

Na več kot 8.000 straneh objavljenih 643 prispevkov

V dosedanjih 20 letih je bilo v zborniku Železne niti na več kot 8.000 straneh objavljenih 643 prispevkov, sodelovalo je 222 avtorjev. Vsi so bili pripravljeni sodelovati brez plačila. Obstajajo pa tudi avtorji, ki so skupaj napisali kar 200 prispevkov. To so Katja Mohorič Bonča, Tadeja Šuštar, Anton Sedej, Marija Gasser, Vincencij Demšar, Jože Bogataj, Primož Šmid, Franc Tušek in Irena Prevc Hajdinjak.

Freske na cerkvi sv. Križa nad Selci, levo, nad vrati, podoba sv. Krištofa. VIR: Marija Gasser

Objavljenih je 35 prispevkov 36 avtorjev

Tudi zadnja, jubilejna številka zbornika prinaša dobre zgodbe. Pri nastajanju 35 prispevkov je sodelovalo 36 avtorjev. Tako kot v 10. številki zbornika so tudi v 20. številki dodali pregled vsebine zadnjih desetih številk Železnih niti. Tako bo precej laže najti avtorja ali prispevek, ki ga iščemo.

Rudi Rejc je pomenljivo zapisal še, da je še veliko zgodovine neraziskane, veliko ljudi je še neznanih, veliko dogodkov neodkritih. S tem je pozval sedanje in nove avtorje k raziskovanju, pisanju in objavljanju. Namreč, kar je zapisano in objavljeno, je iztrgano pozabi in bo ostalo v lokalnem in narodovem spominu za vedno.

Freske na cerkvi sv. Križa nad Selci. VIR: Marija Gasser

Kajžarji v Sorici in podratitovških vaseh

Naj omenim nekaj vidnejših prispevkov. Andrej Bogataj je v obširnem prispevku šel po sledi tehnologije o tem kako so talili železo v pokrajinah nekdanje Avstro-Ogrske v 19. stoletju. Alojz Demšar in Petra Leben Seljak sta prikazala kajžarje v Sorici in podratitovških vaseh. Miha Markelj piše o arhivskih virih, ki so priča o večstoletnih povezavah med Sorico in Innichenom. Marija Gasser, že dalj časa stalna avtorica, je napisala dva prispevka: o ansamblu bratov Arnol in o zanimivih ženskah iz Lešarjeve rodbine (Pintar, Kržišnik, Arnol). Pod naslovom Druščina bradate device je Marjan Strojan osvetlil poslikave v cerkvi sv. Križa nad Selci (podoba sv. Kumernise). Stane Zgaga piše o plavljenju hlodov po Davščici.

Kako je Orlov doživel dražgoško bitko

Urednik je objavil spominski zapis Kako sem doživel dražgoško bitko, ki ga je Janez Kavčič - Orlov napisal med letoma 1980 in 1984. Nikolaj Štibelj je opisal tri očetova medvojna doživetja z veliko sreče, Peter Gortnar pa dneve njihovega izgnanstva. Vincencij Demšar piše o gradnji župnišča v Davči in prvih duhovnikih. Rok Pintar objavlja fotografije dražgoških zidanih kozolcev.

Objavljeni so tudi trije pogovori: Tadeja Šuštar ga je naredila z umetnostnim zgodovinarjem Jernejem Hudolinom, Katarina Primožič s fizioterapevtko Valerijo Pretnar Ramovš, Irena Prevc Hajdinjak pa z 90-letno klekljarico Matildo Thaler.

Ena od podob sv. Vilgeforte (naše sv. Kumernise). VIR: splet

Druščina bradate device pri sv. Križu nad Selci

Pod naslovom Druščina bradate device je Marjan Strojan osvetlil ozadje poslikav v cerkvi sv. Križa nad Selci, ki so preživele partizansko uničenje cerkve marca 1945. V naslovu »bradata devica« je izpostavil podobo za slovenski prostor nenavadne oz. »neznane« svetnice sv. Kumernise, ki je na vhodni steni, kjer so freske, sploh ni več, ohranilo se je le nekaj detajlov, del leve roke z rokavom, zapestjem in dlanjo ter krpa tunike z nekaj okvirja in ozadja.

Sv. Kumernisa je poslovenjeno ime portugalske ljudske svetnice Vilgeforte (iz latinskega virgo fortis, junaška devica). Poslovenjeno ime smo povzeli iz nemščine, kjer jo v nemških deželah imenujejo Kümmernis (žalost ali tesnoba). Zakaj je bila junaška? Oče, luzitanski kralj, naj bi jo obljubil mavrskemu (muslimanskemu) kralju, a je dekle priseglo zvestobo Kristusu in prosilo, da bi jo Bog naredil neprivlačno za ženina. Čez noč ji je zrasla brada, zaroka je bila odpovedana in oče jo je v jezi dal križati.

Sv. Wilgefortis na znamenitem triptihu slikarja Hieronymusa Boscha iz let okoli 1497, podobo hranijo v galeriji v Benetkah. VIR: Wikipedia

Bog je dal sv. Kumernisi čez noč zrasti brado

Seveda ne gre za naključje, da je dal Bog sv. Kumernisi čez noč zrasti brado, da bi se ubranila poroke z muslimanom, in tem, da so freske preživele partizansko miniranje cerkve nad Selci marca 1945. Partizani so marca 1945 uničili pet cerkva po hribih okoli Selc: sv. Križa nad vasjo Kališe, sv. Jedrti v Lajšah, sv. Mohorja in Fortunata v Zabrekvah, sv. Miklavža v Golici, sv. Tomaža v Prapretnem ter sv. Gabrijela na Planici, cerkev sv. Lenarta nad Lušo so minirali in razstrelili že 17. decembra 1944.

Zakaj ne gre za naključje? Zato, ker sem v mladih letih dolgo iskal nekoga, da bi mi povedal kaj o tem, kako so komunisti leta 1945 množično ubijali ujetnike, večinoma domobrance, potem, ko so mi profesorji pred tem o tem lagali tako, da nam niso nič povedali, razen o veličastni NOB. Dolgo mi ni uspelo in dolgo sem živel v vedni nevednosti. Vedel sem, da se je dogajalo nekaj strašnega, in nič več kot to. Potem pa mi je nekdo povedal za osebo iz neke vasi severno od Ljutomera, takrat, okoli leta 1985, sem živel v Ljutomeru. Žal si takrat še nisem zapisoval, zato sem pozabil ime vasi in te osebe. Sestal sem se z njo in moški mi je povedal, da so ga partizani nasilno mobilizirali, to je ugrabili, takoj po koncu vojne in ga vključili v Knoj. V Mariboru je moral kot stražar spremljati tovornjak, ki je z nekega zbirnega mesta v Mariboru vozil ujetnike (Hrvate) v Tezenski gozd, kjer jih je Ozna ubijala.

Sv. Wilgefortis na znamenitem triptihu slikarja Hieronymusa Boscha iz let okoli 1497, podobo hranijo v galeriji v Benetkah. VIR: Wikipedia

V nekaj dneh so mu posiveli lasje

Ko so s tovornjakom pripeljali v Tezenski gozd, so ujetnike odgnali, on pa je ostal pri tovornjaku. Slišal je streljanje. V nekem trenutku ga je nadrejeni poklical k sebi v bližino kraja komunističnega velezločina. Tam je na mizi zagledal bel kruh in klobase, s katerimi so se hranili njegovi nadrejeni. Takrat mu je bilo jasno, kaj se dogaja. Ko ga je nadrejeni odslovil, mu je zabičal, da ne sme nikomur povedati, kaj je videl, drugače se bo z njim zgodilo, kot z ujetniki, ki jih je na tovornjaku stražil. Nato je dodal, da so mu v nekaj dneh posiveli lasje. Od strahu. Sam dodajam, od komunistično-partizanskega strahu.

Tako kot so temu takrat še mlademu moškemu v nekaj dneh posiveli lasje, podobno je Bog sv. Vilgeforte čez noč dal zrasti brado, da se ji ne bi bilo treba poročiti z muslimanom, zaradi česar jo je oče umoril. Podobnost enih protislovencev (leta 1945) z drugimi (danes) menda ni naključna.

Največ gorja v zgodovini slovenskega naroda so nam povzročili muslimanski Turki in komunisti. Freske na cerkvi sv. Križa nad Selci naj bi naslikal slikar iz Gorice v začetku 15. stoletja, torej so zelo stare, podobo sv. Kumernise (junaške device) je slikar naslikal v času, ko so muslimanski Turki že pustošili po Evropi. Ali junaške device več ni na steni svetokriške cerkve zato, ker so jo z miniranjem marca 1945 uničili komunisti? Ker od nje ni ostalo skoraj nič, si pomagajmo s podobo sv. Wilgefortis, ki jo hranijo v muzeju v Gradcu. VIR: Wikipedia

Celotna vsebina zbornika je v priloženem kazalu.