Kot so si dokaj enotni sogovorniki, ki so v Družinini spletni anketi dan pozneje komentirali referendumske rezultate, šibka večina podpornikov evtanazije, z besedami dr. Aleša Mavra, ne daje posebne legitimnosti daljnosežnim zakonskim rešitvam, ki bi sledile. Toda, ne bodimo naivni, sledile verjetno bodo. Vendar pa z uzakonitvijo evtanazije zgodba ne bo končana.

Prvi polčas

Več sogovornikov se je strinjalo, da je bil posvetovalni referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja le prvi polčas. Drugi sledi, ko bo evtanazijskemu zakonu prižgana zelena luč. Le da tedaj – z zadostnim številom potrebnih podpisov bržčas ne bo težav – referendum ne bo posvetovalni, temveč bo zakonodajni.

Niso vedeli

Priznajmo si: tisto junijsko nedeljo ob zavajajočem referendumskem vprašanju lep del volilnega telesa sploh ni vedel, o čem dejansko odloča, in zlasti, kakšne bodo posledice, če bo referendumsko vprašanje potrjeno (ali če ne bo). Kampanja je bila (pre)kratka, razprava pa (pre)plehka, da bi lahko bilo drugače.

Drugače bo

No, pred zakonodajnim referendumom, če do njega pride, vendarle bo drugače. Referendum najbrž ne bo eden od mnogih in sočasno še s kakimi volitvami; tudi referendumsko vprašanje bo bistveno bolj jasno in nedvoumno; in časa za referendumsko kampanjo bo zagotovo več, saj razloga za pospešek, kakršen je bil tokrat zaradi sočasnosti z evropskimi volitvami, verjetno ne bo.

Le v mesecu dni prepričali skoraj polovico

Velja podčrtati besede Aleša Primca, ki je rezultate evtanazijskega referenduma ocenil celo kot dobre, izpostavil pa, da je zgolj peščica protievtanazijskih entuziastov v zgolj mesecu dni razprave, ki se je mešala še z marihuano, EU in priznanjem Palestine, prepričala skoraj polovico volivk in volivcev, ki so tisto nedeljo prišli na volišča.

Manevrski prostor

Manevrskega prostora je torej še veliko. Še bistveno bolj bi namreč lahko o nedopustnosti evtanazije in zlasti predvidene njihove eksekutorske vloge v tem spornem procesu zaropotali zdravniki, še posebej tisti, katerih mnenje zagovornike evtanazije najbolj boli, tudi denimo predsednik vladnega strateškega sveta za zdravstvo, ki je bil že srhljivo oster, a nato utihnil …

Katoliška cerkev

Tudi Katoliška cerkev, ki se je ves čas načelno odločno opredeljevala proti evtanaziji in kulturi smrti, je uradno stališče, nekakšno pastirsko pismo, javno predstavila šele dober teden dni pred referendumom, torej ga vsi duhovniki na prižnicah niti niso mogli posredovati vernikom. Še več pozornosti kot izjava škofov pa je bilo deležno brezkompromisno in brutalno neposredno stališče soboškega škofa par dni prej …

Ravno obratno?

In še jasen glas kakega protievtanazijskega »influencerja« je bilo pogrešati pred referendumskim 9. junijem. Če seštejemo, ima torej Aleš Primc prav. Z večjim, številčnejšim, dejavnejšim, jasnejšim in glasnejšim angažmajem bi utegnil biti rezultat na zakonodajnem referendumu ravno obraten, kot je bil na posvetovalnem …

Šele dobro se je začelo

V dveh tednih po evtanazijskem referendumu se ni zgodilo (še) nič oprijemljivega. Razen tega (kar je spodbudno), da »poraženci« niso po nojevsko zarinili glave v pesek, temveč so inštitucije, ki se zavzemajo za življenje, teden pozneje javno poudarile, da bodo to počele še naprej. Torej še ni konec, pravzaprav se je šele dobro začelo.