Knjigo spominov Dušana Stefančiča z naslovom Nepojmljivo so predstavili 22. januarja 2024 v Muzeju novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani: Monika Kokalj Kočevar, Dušan Stefančič in Natalija Švab. FOTO: Ivo Žajdela

Knjiga Nepojmljivo na več kot 340 straneh opisuje življenjsko pot Dušana Stefančiča, ki je preživel grozote šestih koncentracijskih taborišč. Dušan Stefančič (14. avgust 1927) se je rodil v Gornjem Gradu. Otroštvo je preživel v različnih krajih Kraljevine Jugoslavije, saj so se zaradi očetove službe pogosto selili. Leta 1941 se je družina vrnila v domovino, v okupirano Ljubljano. 21. januarja 1944 so ga kot komunističnega aktivista aretirali, star je bil 16 let, in ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Izkusil je grozote koncentracijskih taborišč Dachau, Sainte-Marie-aux-Mines, Natzweiler, Mauthausen, Gusen I. in Gusen II. »Vse skupaj je bilo nerazložljivo, nepojmljivo, neopisljivo, nepredstavljivo,« je povedal o stvareh, ki jih je videl in doživel. Svobodo je dočakal v koncentracijskem taborišču Gusen II., ki so ga 5. aprila 1945 osvobodili Američani.

Zame je bil najbolj nevaren francoski Natzweiler

V pogovoru za Delo leta 2019 je povedal: »Pripadal sem generaciji ujetnikov, ki je prišla na vrsto že proti koncu vojne, zaprli so me leta 1944. Za zgodovino je najbrž kar pomembno, da sem bil zaprt v šestih taboriščih, tako da lahko primerjam. Vsa taborišča so bila pravzaprav organizirana po istem kopitu, je pa imelo vsako svoje posebnosti, Dachau, na primer, je stal v močvirju. Poleg tega so imeli komandanti lagerjev tudi svoje lastne ideje, kako bi taboriščnikom še bolj zagrenili vsakdanjik. Sam sem bil v Dachauu zelo kratek čas, vsa naslednja taborišča so bila zato bolj 'hudičeva'. Zame je bil najbolj nevaren francoski Natzweiler, kjer sem delal v tunelu. Železniški tunel, dolg skoraj osem kilometrov, smo predelovali v tovarno letalskih motorjev. Za 16-letnega fanta je bilo tam res težko.«

Dušan Stefančič FOTO: Ivo Žajdela

O taboriščni izkušnji je predaval in pisal

Po vojni je zaključil gimnazijo in končal študij prava. Pestra in uspešna poklicna pot ga je vodila v Litostroj, Ljubljansko banko in celo v Indijo. Po upokojitvi čas preživlja med Ljubljano in Gornjim Gradom. V Sloveniji in tujini je predaval in pisal o taboriščni izkušnji ter naukih tega mračnega zgodovinskega obdobja.

Življenjsko zgodbo Dušana Stefančiča in njegovo sporočilo prihodnjih generacijam je na osnovi njunih izčrpnih pogovorov, ki so potekali v Gornjem Gradu in Ljubljani, napisala dolgoletna novinarka Natalija Švab.

Predstavitev knjige spominov Dušana Stefančiča z naslovom Nepojmljivo v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Zdravo kritičen opazovalec dogajanja v družbi

V knjigi se nam Dušan Stefančič razkriva kot pronicljiv in zdravo kritičen opazovalec dogajanja v družbi. Tudi do povojnega dogajanja, ki so ga krojili komunisti, je kritičen.

Za razliko od mnogih Stefančiča izkušnja ni zaznamovala in spremenila v zagrenjenega ujetnika demonov preteklosti, ampak ga je življenje vzgojilo v odločnega, racionalnega, razgledanega in bistroumnega človeka, ki je postal mednarodno uspešen poslovnež in so mu izkušnje z najtemnejšimi platmi človeške narave pomagale bolje razumeti ljudi, posel, politiko in svet nasploh. Medtem ko sta si s soprogo Zdenko zgradila uspešno življenje, so minevala desetletja, v katerih o svoji taboriščni izkušnji ni govoril. V knjigi je na koncu dodana tudi ženina zgodba.

Dušan Stefančič je bil predsednik Mednarodnega odbora za Mauthausen in predsednik slovenskega odbora za Mauthausen, za kar mu je avstrijsko društvo Österreichischer Auslandsdienst leta 2020 podelilo nagrado za ohranjanje spomina na holokavst.

Pričevalec obdobja, ki se ne sme ponoviti

Po drugi svetovni vojni je režim na taboriščnike gledal celo z viška, poslušali so celo opazke, da so bili na počitnicah. Pa tudi svetovna javnost je potrebovala leta, da je vsaj delno sprejela, kaj se je dogajalo za zidovi koncentracijskih taborišč – ne le v krajih, kot je bil Auschwitz, eno najbolj zloglasnih taborišč, kjer je Hitlerjev režim načrtno iztrebljal Jude, pač pa tudi za zidovi taborišč, kjer je bilo sredstvo uničevanja nečloveško naporno delo, ljudi pa so morile izčrpanost, podhranjenost in bolezni.

Tukaj je bilo življenje vredno toliko, kolikor je bil človek uporaben za delo. To so bili kraji, kjer so bile bolezni in poškodbe smrtna obsodba, kapoti pa so uživali v mučenju podljudi.

Pa vendar se ozračje, kjer je bilo dovoljeno izkoriščati, ubijati in sežigati ljudi, ni zgodilo čez noč. Počasi se je plazilo v družbo na krilih ekonomskega opustošenja, zamer in občutka ponižanja, s čimer se je po prvi svetovni vojni spopadala Nemčija, opozarja Stefančič, eden zadnjih pričevalcev obdobja, ki se ne sme ponoviti.

Dušan Stefančič VIR: dusanstefancic.si

Ponavljajo vedno iste napake

Njegovo spoznanje je: »V tej knjigi govorimo o stvareh, ki so nepojmljive. Resnične groze se ne da zares predstaviti. Ima pa vsaka stvar svoj vzrok. Če ga razumeš, se lahko izogneš napakam. Toda vsaka generacija skuša graditi znova, po svoje, saj vsak misli, da je najbolj pameten. Zato se ponavljajo vedno iste napake, ki dajo vedno iste slabe rezultate. Tudi jaz sem bil nekoč mlad. Verjel sem, da se nepredstavljivo, popolno razčlovečenje ne more zgoditi. Pa se je. Danes lahko samo delim svojo zgodbo. Na vas pa je, ali boste poslušali, verjeli in razumeli.«

Dušan Stefančič je bil predsednik Mednarodnega odbora za Mauthausen in predsednik slovenskega odbora za Mauthausen, za kar mu je avstrijsko društvo Österreichischer Auslandsdienst leta 2020 podelilo nagrado za ohranjanje spomina na holokavst.

Dušan Stefančič, knjiga Nepojmljivo – odlomek

1/9